Besede za srce

Ste že kdaj pili švedsko grenčico? Grenčica z velikim »G«. Grenčica, ki si krepko zasluži to ime. Grenčica, ki mi je vedno, ko sem jo spil, v ustih pustila zvijajoč, trpek, nezaslišano slab okus. A je bila edina stvar, ki mi je pomagala, ko me je bolel želodec. Menda je res nekaj čudnega v tem, da človeku pomaga šele nekaj grenkega. Ne priljubljene in reklamirane dobrote in sladkosti tega sveta. Pozdravi ga samo grenkoba. Če jo je pripravljen sprejeti, kljub temu, da se mu upira. Ali pa se ne pozdravi nikdar. In tako ni samo z njegovo prebavo. Tako je tudi s krvjo, tako je z glavo, tako je tudi s srcem. Da, tudi srce pozdravi šele grenkoba. Srce odpre šele grenkoba. Ali pa ga ne nikoli. Kajti šele kdor občuti grenkobo ljubezni, bo spoznal tudi njeno lepoto in njeno zahtevnost. Govorim napačno? Ljubezen da je grenka? Saj ne vedno. Ljubezen je lepa. Ljubezen prinaša veselje v srce. Ljubezen je privlačna, ljubezen nam je pisana na kožo. A če bi bila ljubezen samo taka, bi srce božala

Morda se vam zdi zabavno, morda komično, morda niti ne veste za to, da dandanes telenovele vedno pogosteje zaidejo tudi v spored informativnih oddaj. Da, tistih resnih. Nič čudnega. Zavezane so tudi poročanju o delu državne politike in to je zadnje čase takšno, da še zdaleč ne moremo več govoriti o resnih in zadrgnjenih gospodih. Postali so pravi zabavljači, izumitelji novih slovenskih rečenic ("So what") in pravi dramaturški mojstri, ki jim ne zmanjka ne dovtipov ne slikovitih primerjav iz tudi najbolj banalnih življenjskih situacij (seveda tudi nogometnih). Da so stvari še bolj zanimive, pred nami perejo tudi stvari, ki ne sodijo v javnost, temveč kvečjemu za točilni pult ... V žaru populizma bi lahko rekli, da so se nam "prevzvišeni" končno spustili na tla in da lahko vidimo, da so ljudje  kot mi. Ali da smo "ostali" dobili vpogled na Olimp ter ugotovili, da nas od njih loči le srkanje božanske ambrozije. A jasno je pravzaprav le nekaj: da je danes s

Ko sem prišel v Idrijo, sem na nočno omarico postavil otroško risbo, na kateri sta dve roki, ki držita pateno s hostijo in kelih. Samo roki, brez obraza, nad njima pa mavrica. Ne gre za vrhunski dosežek otroške slikarije, je pa prisrčna slika, ki jo imam rad zaradi njene preprostosti in neposrednosti. Pa tudi zato, ker otroci včasih narišejo kako stvar, ki je sicer ne razumejo, ima pa močan pomen. To se nam zgodi večkrat. Večkrat naredimo stvari, ne da bi se zavedali, kako velik pomen imajo za naše življenje. Ne vemo, kaj vse nam prinese drobna pozornost ali odpoved, niti se ne zavedamo svojih pomembnejših korakov, kot so poroka, rojstvo otrok, prestana bolezen ali smrt ali še kaj drugega. Kar rišemo, ker čutimo, da moramo tako risati, pa ne vemo, zakaj. Tudi jaz ne vem, zakaj sem jo postavil tja. V Novi Gorici je bila denimo na povsem drugem, odročnejšem mestu. Naredil sem nekaj, kar sem moral narediti. Zato, da bi ta teden prišel do nekega povsem novega spoznanja: da me spominja,

Imam sanje, da bodo moji štirje mali otroci nekega dne živeli v državi, kjer jih ne bodo sodili po barvi kože, ampak po vsebini njihovega značaja. To so moje sanje. (Martin Luther King ml.) Eno leto (v podobi Baracka Obame) že traja najbolj drzna uresničitev sanj tega ameriškega idealista, ki ga globoko cenim predvsem zaradi njegovega požrtvovalnega dela za pravice črncev v Ameriki, za njihovo enakopravnost. Morda še bolj zato, ker se v svojih prizadevanjih nikdar (!) ni zatekel k nasilju, temveč je svoje ideje vsadil v svet mirno in utemeljeno, kot "glas vpijočega v puščavi." V trinajstih letih, kolikor je vodil gibanje za državljanske pravice, je King slavil zmago za zmago, ne da bi se enkrat samkrat zatekel k nasilju. Svojim belim nasprotnikom je sporočal: » Vaši sili, s katero nam prizadevate trpljenje, bomo kljubovali s svojo močjo, s katero to trpljenje lahko vzdržimo. Vaše fizično nasilje bomo prestrezali z močjo duše. Počnite z nami, kar vas je volja, mi pa vas

Vina nimajo. Kakšna tragedija! Na ohceti, pa brez vina ... Saj ne, da bi rekel, da brez vina ni ohceti, a ji vseeno nekaj manjka ... Ta teden sem bil na dveh koncertih. Izvajalci so na obeh blesteli. Če bi samo preračunal, koliko ur, tednov, let so porabili za to, da sem imel kaj slišati, bi se moral globoko prikloniti. In sem ploskal. Toda enkrat iz dolžnosti, enkrat pa iz resničnega občudovanja. Kajti dolžnost sem čutil, ko so se pred mano odigravale težke pasaže, občudovanje pa, ko sem te težke pasaže tudi občutil kot del sporočila, ki mi ga želi umetnik pokloniti. V enem sem čutil sok, življenje, vino. V drugem samo vodo. Vina nimajo. Brez soka so. Živijo, pa kakor da ne bi živeli. Govorijo, a so besede prazne. Delajo, a delo nima učinka. Molijo, a se nič ne premakne. Skupaj z vami se sprašujem, kje naj bi človek še našel sok. Saj je že čisto izmozgan. Obveznosti, zapovedi in naloge so mu vzele energijo in voljo, zaprle so ga v stolp brez oken in vrat. Iz njih odhajamo

... je pisal Chopin. Letos bi imel 200 let. Začenjam s praznovanjem. Recimo s tole nežno etudo, ki ne more mimo vašega srca. Lahko pa se mi pridružite tudi na koncertu v Novi Gorici, danes ob 20.15.

Občutek sedanjosti je podoben računu, ki sem ga reševal kot otrok. Bil je dolg, kompliciran račun, mučil sem se z njim, grizel svinčnik in še bolj svoje možgane. Iskal sem rešitev, iskal sem neko trdno, oprijemljivo točko, da bi potem lažje steklo naprej; da bi se lahko k njej vračal, če bi se mi zalomilo, vedoč, da lahko nanjo vedno računam, da me ne bo razočarala. Tako točko človek vedno išče. Išče gotovost, varnost, zanesljivost. Toda kako najti takšno točko v svetu, ki se spreminja hitreje od nas samih? Kot da bi poskušal sredi vedno hitrejše vožnje skočiti z vrtiljaka ... Misija nemogoče. In spričo tega dejstva smo že bolj ali manj obupali. Samo še hitimo, da bi bili vsaj vštric vsemu, kar se dogaja okoli nas. Hitimo, se prehitevamo, dokler se ne zgrudimo na tla, utrujeni od tega, da vsakič začenjamo spet od začetka. Menda je to vir obupa. Torej ni take točke? V tem, kar se suče vedno hitreje, gotovo ne. Treba je priti do točke, na katero je vse pripeto, do točke, okoli kat

Če nimate kaj početi, ne obsedite pred škatlami ... Tu je nekaj priporočil - zame in za vas. http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/namesto-zimskega-spanja-raje-zimsko-branje/220845

Ema 2010 - Predizbor, sobota, 20. februar: 01. Sara Kobold – Od tod do večnosti 02. Brigita Šuler – Para mi 03. Nina Pušlar – Dež 04. Langa – Roko mi daj 05. Saša Zamernik – Živim za zdaj 06. Ylenia Zobec – Priznam 07. Vaso & D Plejbeks – Gremo na Emo 08. Martina Šraj – Dovolj ljubezni 09. Marko Vozelj – Moj si zrak 10. Petra Pečovnik – Iz navade 11. Martina Feri – Le en dan 12. Zadnji Taxi – Franjo 13. Manca Špik – Tukaj sem doma 14. Ansambel Roka Žlindre & Kalamari – Narodno zabavni rock Od njih se jih sedem uvrsti v finale, kjer so že skladbe povabljenih avtorjev. Ema 2010 - Izbor, nedelja, 21. februar: 02. Neisha (avtor): Nuša Derenda – Sanjajva 04. Raay (avtor): Tangels – Kaj in kam 06. Miran Juvan (avtor): Anastazija Juvan – Nežna 08. Gal Gjurin (avtor): Hamo – Črni konji čez nebo 10. Zvone Tomac (avtor): Stereotipi – Daj mi znak 12. Marino Legovič (avtor): Vlado Pilja – Tudi fantje jočejo 14. Patrik Greblo (avtor): Lea Sirk – Vampir je moj

Sveti trije kralji, ti nezadržni iskalci, so ne samo verski, ampak tudi človeški fenomen. Podati se za zvezdo je bilo podobno neumno dejanje kot je bil Abrahamov odhod iz bogastva in brezskrbnosti v praznino. A zakaj so šli? Zakaj so zapustili varnost in gotovost? Ker so morali iti. O tem, kaj človek v svojem življenju mora, je bilo vedno veliko mnenj. V enem pa smo si lahko edini: človek mora iti . In človek mora priti , priti do cilja. Mora priti do kraja, kjer se bo razveselil , padel pred nekom na tla in mu dal vse svoje zaklade . Dokler tega ne stori, dokler ne pride do veselja nad tem, da je odkril nekoga, ki bo spremenil njegovo življenje in bo hodil z njim, dokler ne pride do njega in mu podari vse, kar je v njem dragocenega, vse dotlej bo nemirno begal po svetu. Za to pot je treba tvegati preprosto vse. Pustiti preteklost in vse, kar je bilo v njej lepega, tvegati, da zapraviš sedanjost, pa čeprav trdno in bogato, tvegati, da boš zgrešil in se tolkel po glavi, zakaj nisi

Nekaj takega ...

Vas popade vznemirjenje, če rečem, da je Beseda postala meso? Vas presenetim, če rečem, da je zdaj Bog res blizu, čisto blizu vas? Verjetno ne več, kajneda? Romantika polnočnice je mimo in božič smo že pospravili v omaro, v škatlo za naslednji december. Evangelij pa še vztraja. Še naprej govori o Besedi, ki prihaja na svet. Na malega Jezuščka v jaslicah pa se vsipajo iglice ... kot se bodo kmalu nanj vsipale vsakdanjosti, ki jih začenjamo znova. In kmalu bo lahko mali Jezus v jaslicah le še prijeten spomin, samo še beseda ... » Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. « (Jn 1,10) Smo sploh postavili Jezusa v jasli, v naše nečednosti, v naše smetišče? Smo si dovolili, da ga vzamemo v svoje bolečine, dvome, razočaranja? Smo sploh dopustili, da nam Bog ponudi odgovor na naše padce? Imam občutek, da grejo naši božiči skupaj s poticami v greznico. Najsi gre za prekrasna doživetja, za pobožnosti, prelepe melodije, največkrat božič v nas ne prinese luči, am