Preskoči na glavno vsebino

Spomni me, da sem ...


Ko sem prišel v Idrijo, sem na nočno omarico postavil otroško risbo, na kateri sta dve roki, ki držita pateno s hostijo in kelih. Samo roki, brez obraza, nad njima pa mavrica. Ne gre za vrhunski dosežek otroške slikarije, je pa prisrčna slika, ki jo imam rad zaradi njene preprostosti in neposrednosti. Pa tudi zato, ker otroci včasih narišejo kako stvar, ki je sicer ne razumejo, ima pa močan pomen.

To se nam zgodi večkrat. Večkrat naredimo stvari, ne da bi se zavedali, kako velik pomen imajo za naše življenje. Ne vemo, kaj vse nam prinese drobna pozornost ali odpoved, niti se ne zavedamo svojih pomembnejših korakov, kot so poroka, rojstvo otrok, prestana bolezen ali smrt ali še kaj drugega. Kar rišemo, ker čutimo, da moramo tako risati, pa ne vemo, zakaj.
Tudi jaz ne vem, zakaj sem jo postavil tja. V Novi Gorici je bila denimo na povsem drugem, odročnejšem mestu. Naredil sem nekaj, kar sem moral narediti. Zato, da bi ta teden prišel do nekega povsem novega spoznanja: da me spominja, zakaj sem tu in kdo sem.

Ljudje velikokrat rabimo nekaj ali nekoga, ki nas spominja, kdo smo. Pa četudi majhna otroška slika, prav ti nezavedni gibi, ki jih delamo tudi sami. Znamenja smo že narisali, že so v naših življenjih, samo na pravo mesto jih je potrebno postaviti, da nam bodo vedno pred očmi, da nas bodo vedno opominjali in spodbujali, nam svetovali in predlagali.

Kaj je za vas ta slika? Kaj počiva na vaši nočni omarici, na prvem in zadnjem pogledu dneva? Ob čem si vsak dan izprašate vest, ali ste bili res to, kar morate biti, in ali ste s tem spremenili svet? Človek mora vsak dan znova preverjati, kdo je in kje na svoji poti se nahaja. Zato, da bi znal ubrati naslednji korak. Da bi tudi jutri zmogel biti to, kar je.

»Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.« (Lk 4,18-19) Predstavljam si, da bi ti stavki ležali na Jezusovi nočni omarici. Ker so mu dale gotovost, ker so mu dale načrt, ker so mu dale zavest, da je nekdo, ki ga pošilja Duh, Bog. In nekaj podobnega bi moralo ležati na naših nočnih omaricah, pa čeprav ne enako zapisano. Morda pa takole, z drugimi besedami, z istim pomenom: »Sem oče dveh otrok in mož svoje žene, njihov varuh in tisti, ki jim dajem pogum.« Ali: »Imam srečo, da je moja punca živa in zdrava in da ji lahko vsak dan povem, da jo imam rad.« Ali: »Sem cestni pometač in brez mene bi bil svet veliko bolj umazan

Stavki, ki smo jih pozabili, ko smo gledali na velike in uspešne kariere. Stavki, ki jih potrebujemo, da bi vedeli, da je največji dosežek v življenju človeka, da postane človek. Stavki, ki nam bi dajali zjutraj pogum, zvečer pa tolažbo.

Ne moremo živeti brez njih. Ne moremo, če zvečer ne ugotovimo: »Danes se je to Pismo izpolnilo ...« (Lk 4,21)

Komentarji

  1. Lepa nedeljska misel Marko. Kakšno sliko imam na nočni omarici? Slika, ki mi jo je podarila sorodnica, redovnica v Mali Loki. Slika Antona Vovka. majhna, a dragocena za me. Preden se uležem in zaprem lučko jo še zadnjič vidim. Zjutraj, pa me prva pozdravi. Pa prijeten večer ti želim Marko. Lp

    OdgovoriIzbriši
  2. hej! sm mal brala tole:)..pa mi je blo zlo lepo kar si napisal.. res, pomoje bom še celo noč o tem razmišljala..me je nekako zadelo v srce:)
    lep teden ti želim:)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n