Besede za srce

Takoj po božiču Jožef z Marijo in detetom že beži v Egipt, proč od krvoločnega trinoga, ki kolje otroke, prihodnost naroda. Jožef se zaveda naloge, ki jo nosi v prsih vsak moški: da mora svojo družino zaščititi pred čemerkoli, kar bi lahko to najnežnejšo stvar na svetu raztreščilo na kosce. Njegova gesta me je spomnila na posnetek, ki sem ga nedavno videl na spletu. Revnejše otroke so postavili pred težko izbiro. Kupili so jim darila, ki so si jih želeli sami, poleg njih pa so postavili darila, ki bi si jih želeli njihovi starši. Lahko so izbrali samo eno darilo. Po mučnem premisleku so vsi po vrsti izbrali darila za svoje starše. »Družina je pomembnejša,« so rekli, eden za drugim. »Če moram izbirati med lego kockami ali družino, izberem družino.« Družina je pomembnejša Najsi gre za dejansko ali zaigrano stvar, film nosi pomembno sporočilo: » Družina je pomembnejša. « Besede, ki bi jih morali nesti s seboj v soočanje s takšnimi ali drugačnimi izbirami, rekel bi, z vsakovrst

Lep, nežen, tako svetel je božični praznik. Toda vse, kar je enkrat rojeno, se mora za življenje boriti . Spomnim se tistega našega boja, našega, slovenskega božiča . Spomnim se Jugoslavije, ki nas ni marala, sovražnega skandiranja sredi Beograda, spomnim se našega upora, naše trme, da hočemo biti to, kar smo, pa odhodov iz jugoslovanskega parlamenta, spomnim se procesov, Kongresnega trga in Toneta Pavčka, spomnim se velike, dolge svetleče se zastave, ki je dregnila v temno črno nebo, spomnim se vojne, kratke, a vseeno resne vojne, spomnim se svoje najnujnejše prtljage, svojega plišastega zajca, ki sem ga pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo tekali v zaklonišča. In se spomnim ponosa, ki ni hotel ničesar v zameno. Kljubovali smo, sredi raztrganih zastav, ki so trepetale v vetru zgodovine, in mi smo sredi njih hoteli živeti . Hoteti živeti ne pomeni samo obstajati. Pomeni boriti se za življenje, pomeni odločati se, samostojno, ne egoistično, ampak samostojno, kar p

Premalo časa sem imel, da bi danes pospravil sobo tako, kot sem si želel. A ker imam za božič vseeno rad pospravljeno in okrašeno, sem jo v naglici pospravil tako, da sem stvari preprosto zbasal v omaro in predale. Kot delamo velikokrat z vsem, kar kvari našo idilo, našo lepo podobo na zunaj. Toda prav tam, sredi mojih nabasanih predalov, se nocoj dogaja božič, v tistem temnem, skritem, mojem nepospravljenem svetu. Pravzaprav samo tam, saj Bog ni prišel nikamor drugam kot v temo in v nek zakotni Betlehem, v vse tisto, kar smo, ker nas je tega sram, poskrili pred ljudmi in okrasili z lučkami. Za maske in za fasade. V Betlehemsko in našo resnico je dregnil. Tja, prav tja zato nocoj postavljamo jaslice, v svojo resničnost, kakršna že je, tja ga je Marija položila, v jasli , v razkopanost in neurejenost – ker v prenočišču , tam, kjer je vse lepo in popolno, zanj ni prostora . (Lk 2,7) Popolnost ga ne rabi in ne prebavlja. Zato je popolnost brez Boga. Marija pa nam ga je položila v

V začetku je bilo takole. »Bog je rekel: “Bodi svetloba.” In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako se je vse začelo na našem svetu, tudi v našem življenju, s svetlobo, z lučjo, prva stvar je, ki smo jo zagledali. Vendar svetloba ni edina stvar v našem svetu. Takoj nato je »Bog ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Bog je ločil dve različni stvari. Potrebnost razmišljanja To stvar, potrebo po ločevanju, po razlikovanju na svetlobo in temo, je Bog položil tudi v človeka. Nemir, ključni nemir, ki človeka dela človeškega, ki ga ohranja pri pravilnih odločitvah in ga pahne v premišljevanje. Da v svojem življenju začne ločevati čisto od pokvarjenega, pravilno od napačnega, življenje od smrti, svetlobo od teme. In da to tudi poimenuje: »Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč.« (1 Mz 1,5) To nista dve isti stvari, dan in noč, različno ime imata. Zato je tako pomembno stvari poimenovati, tako jih med seboj ločimo, da vemo, kaj je kaj. Ker je največja zmeda v človeku takrat

Thomas Toft Če hočemo stopiti iz teme v svetlobo, je treba najprej stopiti iz svetlobe v temo, v nekakšno pomanjkanje, stisko, post, bi rekel, v »ječo« (Mt 11,2), morda v celo kakšno prostovoljno ječo Janeza Krstnika, kjer bi si začeli spet želeti nekega odrešenika, »tistega, ki mora priti« (Mt 11,3). Pravzaprav je treba to storiti zato, da bi ugotovili, da smo že tam, v ječi, v temi vsakdanjosti, ko ničesar in nikogar ne potrebujemo več; zato nas nič več in nihče več ne more rešiti. Potreba po drugačnosti Apatična utrujenost današnjih dni, kamor sta nas menda pripeljala neprestano ugodje in vedno uslišano zadovoljevanje naših želja, utrujenost naveličanosti, ki mezi iz malodane vseh por vsakdanjosti, je samo želja po pristnosti, ki je ta svet, kolikor dobrega, okusnega, bogatega že ponuja, ne more dati z nobeno svojo spektakularnostjo. To tudi sami, razočarani od skorumpiranih, tako preveč človeških »mesij« sveta, odkrivamo vsak dan znova in vedno bolj. Potrebujemo odrešenika

wallpaperflare.com Ne gre za tiskarskega škrata, nisem se zatipkal. Oni dan so me vabili na adventno predavanje, ki naj bi nosilo ime »Iz teme v svetlobo«, dober naslov, za točno tisto gre, kar naj bi se v nas zgodilo skozi adventni čas. Na predavanje sicer nisem mogel, naslov pa mi vseeno ni šel iz glave. Pred menoj se je odvrtelo tisto zdaj že tipično adventno mučno beganje od ene do druge trgovine, pod stotnijami lučk in soji spektakularne svetlobe, ki me, pošteno povedano, iz leta v leto bolj moti in utruja. Morda je kriva zgolj nostalgija, nikoli v mojem otroštvu ni bilo toliko lučk okoli mene, še na božič ne, spominjam se mraka, ki me je ovijal v decembrskih popoldnevih, mraka, ki je postopoma proti božiču postajal vedno svetlejši, vedno manj ga je bilo, ko so ljudje okoli razoglavih dreves ali pa na ograje balkonov obešali skromno razsvetljavo. Ker so hoteli v svojem življenju več luči. Od tistih časov se je marsikaj spremenilo, bogatejši smo postali, več luči smo si ku

Ravno ko pišem tele vrstice, se je po skoraj mesecu dni prikazalo sonce na nebu. In čeprav je skozi temne oblake svetilo samo par sekund, je ta drobna malenkost spremenila dan. Nekaj takega se vsake toliko zgodi tudi v našem življenju, nekaj posveti vanj, nekaj drobnega kakor šibek žarek svetlobe skozi težke oblake, tako si predstavljam, da se je to zgodilo Mariji (Lk 1,26-38). Vendar ta žarek – tako v njenem kot tudi v našem pojmovanju – razumemo nekoliko drugače kot svetlobo, kakor stiska se nam zazdi, kot obremenitev, zahtevnost. Kot vprašanje, bi rekel, četudi ne zgleda vedno kakor vprašanje: »Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus.« (Lk 1,31) Kar tako, nenadoma je v hišo stopilo to Božje vprašanje, brez kakšnih posebnih napovedi, tudi Marija se ga je prestrašila (Lk 1,29), ker je to čisto človeško, vznemiriti se pred novimi, neznanimi stvarmi, ki se nam zdijo pretežke, da bi jih lahko nosili: »Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34) Čisto tako odreagirajo tudi naši b

Nihče ni nič opazil. Nihče se ni zavedal, da je kaj narobe. Ali pa se nihče ni hotel zavedati. Prepričan sem, da nekaterih znamenj v življenju pač ne moremo prezreti, razen če se odločimo, da jih ne bomo videli. Tako je bilo »v Noetovih dneh« (Mt 24,37), ko je Bog ugotovil, »da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5) Najhuje pri tem je, da jim je bilo to nekaj »normalnega«. Ljudje so pač, kot vsak dan, »jedli in pili, se ženili in se možile (…) in niso spoznali .« (Mt 24, 38-39) Tako je tudi danes, tudi danes radi živimo brez problemov . Oprostite, drugače moram napisati: ne da bi želeli videti svoje lastne probleme. Dar bolečine Menda človekova glavna hudobija ni toliko v tem, da naredi nekaj slabega, ampak veliko bolj to, da si želi tudi nekaj slabega razumeti ali prikazati pred drugimi in pred seboj kot nekaj dobrega. Tudi če sam pri sebi ve, da gre za nekaj slabega. Seveda gre za čisto naravni obram

Vse na Golgoti – razen enega hudodelca – je dokaz o Jezusovem popolnem življenjskem porazu. Njegova kariera se je zares neslavno končala, nag in od vseh zapuščen visi na križu, kaznovan kakor samo najhujši prestopniki. Ne samo, da se mu rogajo tako domače politične oblasti kakor tudi okupatorski vojaki, dvoje sicer nasprotujočih si strani. Najhuje je to, da ne visi obsojen v družbi svojih učencev in prijateljev – to bi bil nekakšen uspeh, vedel bi, da je vsaj nekoga prepričal, da je vsaj nekomu spremenil življenje – ampak med dvema povsem neznanima kriminalcema. Križani kot provokacija Jezus je torej neuspešen. In je tak, na križu, svojevrstna provokacija našemu času, ki bolj od vsega podpira, promovira in si želi uspešnosti . Tudi meni, ki pišem tale članek in v strahu pred tem, da vam ne bo všeč, do onemoglosti pretehtavam vsako misel, vsako besedo. Ves naš svet odmeva v mantri Jezusovih kalvarijskih sogovornikov: »Reši samega sebe!« (Lk 23,37) Ali povedano v modernejši viži:

Že sam naslov me je pritegnil. "Prikriti plameni" (orig. Little Fires Everywhere ) več skrivajo kakor odkrivajo in že prvih par strani, ki opišejo ozadje vsega dogajanja, do potankosti zloščena luksuzna soseska, v kateri je vse tako, kot mora biti, torej izrazito "fasadni" svet že namiguje na gnilobo, ki se ponavadi nabira za "urejenimi" maskami. Tudi tu je tako. Spremljamo družino Richardson, ki je na zunaj popolna, znotraj pa dejansko polna skritih zamer in čustev, ki se korak za korakom, med nepričakovanimi dogodki, počasi razkrivajo pred nami. Skrivnost za skrivnostjo, se preko zanimive zgodbe, polne čisto realnih dogodkov, pred nami izriše cela kopica napak na pogled "idealnih" ljudi, v katere dregnejo na videz nepopolni ljudje, v prvi vrsti umetnica Mia in njena hči Pearl, ki sta sprva prijetna osvežitev monotonosti v soseski Shaker Heights, postopoma pa začneta fasadni svet s svojo neizprosno iskrenostjo in trdnimi vrednotami sesuvati

»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen,« (Lk 21,6) jim je rekel Jezus. Stvari se sesuvajo. In se tudi bodo še naprej sesuvale. Tudi lepe stvari, tudi dobronamerno sezidane in postavljene, tudi stvari, ki so nekoč prav fino delovale, vse se sesuva. Kar nam je od vsega najtežje. Neskončno sovražimo spremembe, posebno tiste, na katere nimamo vpliva, ki se nam dogajajo, ne da bi sploh privolili vanje, kakršnikoli »potresi, bolezni,« smrt. Ne samo starši, ki ob svojih odraščajočih otrocih vzdihujejo po dobrih starih časih pred puberteto, tudi duhovniki, ki se na konferencah po dekanijah sestajamo mesec za mesecem, se ponavadi trudimo bolj ali manj samo za to, da bi za vsako ceno obdržali stvari, kot so bile pred tridesetimi leti – ko so taiste stvari delovale. Minljivost izpostavlja vsebino A stvari se sesuvajo, kot se je čisto zares sesul tudi tako lep in veličasten jeruzalemski tempelj. Sesuvajo se zgodovinske krščanske oblike, ki

Saducejska pripoved o sedmih ženinih in ženi, ki je bila žena sedmim bratom , je resda čudna in zgleda na prvi pogled samo kot nekakšen nesmiselni pravni primer, s katerim so utrujali Jezusa. Pa ne gre samo za to. Gotovo ste že slišali za starodavno modrost, ki pravi, da mora človek v življenju napisati knjigo, imeti otroka in posaditi drevo . Torej pustiti nekaj za seboj, ker je vedno veljalo, da ljudje živimo naprej po potomcih, ki smo jim kot štafeto predali svoje življenje. Teh osem ljudi pa za seboj ni pustilo ničesar. Kratkomalo so umrli in za njimi je zazevala praznina. Ta grozljiva praznina, nič, ki ga za sabo pusti vsaka smrt. Zato je tako težko verjeti v posmrtno življenje. Ko mi je umrl oče, sem tudi sam izkusil strahotno stisko, ki jo doživlja človek pred grobom. Naenkrat v življenju nastane velika praznina. Smrt v človeku izkoplje tako globoko luknjo, da je nič, prav nič na tem svetu ne more napolniti. In ta nič boli najbolj od vsega. Ker s tem človek, kakršenkoli že

northcountrypublicradio.org Tako velikokrat že sem se na sveti večer, preden sem oddrvel na polnočnico, usedel v svoj od prahu, peska, listja in vse druge navlake umazani jekleni konjiček in si ob tem prav vsakič zlovoljno pripomnil, da bi ga pa vsaj za božič lahko očistil. Na božič sem si precej hitro pomiril »vzorno« katoliško vest, ki ne zamudi prilike, da ne bi vsaj česa pograjala in pokritizirala. Sem si pač nekoliko hudomušno rekel, da se je tudi Jezus rodil v »štali« in da lahko zato v njej lahko še bolj pristno praznujem. Amen, pojdimo na pot! Težava je bila težje rešljiva za veliko noč, takrat govorimo o praznem, čistem grobu. Pa za binkošti, ko je Duh prenovil obličje zemlje. Tudi za vse svete, takrat se še grobovi pospravijo in očedijo. In še kdaj vmes, posebno ob nedeljah, ko se vse sveti in blešči, moja pražnja obleka pa v tako velikem neskladju s sedežem, na katerem se odpelje k maši. Sam sem se nereda že privadil, če pa gre z mano še kdo, si kar predstavljam, kako

www.standard.co.uk Nek »višji cestninar in bogat človek«, Zahej po imenu, (Lk 19,2) je hotel videti Jezusa. Zanimivo. Tudi on, ki je imel vsega na pretek, ki ni potreboval nekega »odrešenika«, ki je hodil po deželi in ozdravljal bolezni. Nepriljubljen kot je bil, tudi on, goljuf, tajkun bi mu rekli danes, gnida, ljudem odvraten človek, tudi on je hotel videti Jezusa. Zakaj le? Saj je imel svojo tolažbo, svojo moč, saj je imel denar. Zakaj je hotel videti Jezusa? Kjer je bog denar … Morda nas ta presenetljivi podatek, ki nam ga v evangeliju servira sveti Luka, prestavi v nek drugi svet, v svet brez Boga. Tam, se nam zdi, ko gledamo te ljudi navzven, je vse lepo in vse srečno. Zavidamo jim to življenje, godrnjamo nad njimi (Lk 19,7), nevoščljivi smo za življenje, v katerem ti ničesar ne manjka, v katerem se ti uresničijo vse želje. A ti ljudje brez Boga – tega pa ne vidimo – so kar naprej v strahu. Boriti se morajo za svojega boga, žrtvovati mu morajo vse, kar jim v življenju nek

Kot otrok sem sanjal, da bom superman. Nekdo, ki bo reševal ljudi iz stisk, jim pomagal, ki jih bo branil pred barabami. Pa seveda nekdo, ki bo letel, ki bo hitro tam, kamor bi rad prišel, a to je bilo v drugem planu. Hotel sem biti nekdo, ki bo rešil svet. Vsi imamo te sanje, nekoga rešiti, biti junak. Biti svetnik . Potem se nekaj sfiži, nekaj gre narobe in slejkoprej se zaveš, odkriješ, da nimaš pogojev, da bi bil superman. Ne znaš leteti, ne moreš dvigniti avta nad glavo. Poleg tega se zaveš svoje nemoči, se zaveš, kako koristoljuben si kdaj, kako si včasih len, kako ne moreš brzdati svoje jeze, kako velikokrat ipd. Nič podobnega temu, kar si s svojimi otroškimi očmi gledal v svojih vzornikih … Zavest o ničvrednosti se ob tem pojavi kar sama. In človek, ki se zdi samemu sebi ničvreden, ker se ne more popraviti, tak človek naredi največ slabega. Ker se neha truditi s tem, kar ima v rokah, misleč da to »ni dovolj dobro«. Kako napačno je misliti, da lahko rešimo svet s sposobn

Verjetno nek cestninar ni postal cestninar samo zaradi zaslužka. Ne, mislim, da je nekdo postal cestninar predvsem zaradi moči, ki jo je ta služba prinašala. Ko je ljudem pobiral denar, se je počutil močen. Imel je oblast nad njimi. Lahko jih je izkoriščal. Z njimi je lahko počel, kar je hotel, bili so odvisni od njega, od njegove dobre volje in usmiljenja. In taka moč človeka upijani, mar ne? Tako zelo, da postane zverinski. Toda kaj ga je naenkrat streznilo? Kak neljub dogodek? Morda je nekoč k njemu prišel kdo, ki je imel komaj kaj za pod zob, on pa ni popustil in ga je obral do golega. Morda je prav temu človeku zato umrl otrok. Je takrat cestninar prišel v tempelj in začel moliti? Ko se nekaj zalomi … Kot otroci sanjamo o popolnem življenju. O popolnem »sebi«. Tako si ga tudi predstavljamo in zastavimo. Želimo si ga živeti. Potem pa … se nekaj zalomi. Vsakomur od nas se nekaj zalomi . Resnično težek je tisti trenutek življenja, ko odkrijemo, da v nas živi neka zver. Da smo

Kriza posredovanja vere Nikdar nisem preveč maral besede »verouk«. Stara je približno toliko kot naša predstava o tem, kaj naj bi ta beseda predstavljala. In mislim si, da večina od nas to besedo še vedno povezuje z neke vrste »poukom«, vred z vso negativno konotacijo, ki jo ta beseda nosi v sebi. Morda tudi zato, po mojem skromnem mnenju, mnogo najstnikov po birmi zapusti cerkvene klopi – ali župnišča, če smo bolj natančni. Radi se sprašujemo, zakaj je tako, duhovniki si s tem dajemo veliko opravka, še več, celo iščemo strategije, kako mlade »zadržati« v cerkvi, kar je že samo po sebi ironično, saj ne bi bilo treba nikogar nikjer »zadržati«, če bi se tam počutili domače ali če bi čutili, da nekaj takega v svojem življenju potrebujejo. Vendar ne. In verjetno imajo dobre razloge za to. Ker tudi tisti, ki ostajajo, ne ostajajo kar tako. Zadaj so neki razlogi, vedno. Zato se mi na trenutke dozdeva, da smo glede vere, kakor jo dojemajo mladi in otroci, preprosto nekje zgrešili. Prvi

Vedno molite in se ne naveličajte. Tako pravi Jezus. Za dober zgled takšne vztrajne molitve, za primer, kako torej to početi, Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi, »rumeni jopič« proti svinjarijam, ki se ji dogajajo kot predstavnici ljudi z dna družbene lestvice v Izraelu. Ona ve, da je nekaj narobe in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno! To je namreč prva stvar, ki jo v človeku ustvari molitev, za stvari se začnemo brigati, zavzamemo se zanje. Druga stvar pa je tisto, kar to, da se za nekaj zavzamemo, da nam je za nekaj mar in da pri tem ne popuščamo, iz nas naredi – torej proces, ki se ob tem odvija v nas, proces, ki je pomembnejši od rezultata samega. Zato namreč Jezus nasproti vdovi postavi sodnika, ki je ravno tako krivičen kakor družba, »ki se ne boji Boga in se ne meni za človeka,« (Lk 18,2) ki so mu torej Božje zapovedi, skrb za sočloveka in preganjanje krivice deveta briga. Ta lik v priliki kar

Vseh deset gobavcev je bilo očiščenih, vseh deset. Čeprav jih ni bilo nazaj, da bi se kot kulturni ljudje zahvalili, da bi se – kot so nas že majhne učili starši – znali zavedati obdarovanosti oziroma dobrote in ljubezni drugih ljudi do nas, se zaradi tega njihova gobavost še ni povrnila. Bog ni kakor ljudje, ki se maščujemo, če ne dobimo tega, kar pričakujemo od drugih. Vendar je pri tej zgodbi srečanja Jezusa in gobavcev res poglavitno dejstvo zapisano šele na samem koncu evangeljskega poročila. Res je, vseh deset bolnikov je bilo ozdravljenih, očiščenih , a samo eden od njih je bil tudi rešen : tisti, ki se je vrnil, tisti, ki je razumel, tisti, ki je v svoji ozdravitvi srečal Boga . Tisti, ki je bil sposoben hvaležnosti . Hvaležnost potrebujemo Prav zaradi poteka same zgodbe, prav zato, ker so bili neodvisno od svojega poznejšega obnašanja vendarle vsi gobavci ozdravljeni, moramo iz tega izluščiti nekaj zelo pomembnega: da ne potrebuje zahvale Bog, ker On ne daje darov zato,

Morda se tudi vi kdaj vprašate, kakšen smisel sploh ima verovati. V čem je veren človek drugačen od nevernega? In ja, tudi če zveni preveč v sluhu današnjega časa, kakšno korist sploh imamo od tega, da smo verni? Vera ni popolnost Verjetno se dvom v smiselnost vsega skupaj še okrepi, če smo vero – kot je to v navadi – skrčili na redno obiskovanje nedeljskega krožka ter na nekaj preprostih življenjskih pravil, s katerimi se strinjamo in si to strinjanje delimo še z nekaj ostalimi ljudmi. Predstavljam si, da sta odgovora na ta vrtajoča vprašanja največkrat samo dva: ali si – verjetno zaradi močne tradicije ali pa ljubega miru v srcu in pri družinskem kosilu – ta dvom preprosto izbrišemo iz glave, ali pa se, razočarani nad lastno slepoto, preprosto odločimo, da gre za neumni običaj podeželskih ženic, kamor sami vsekakor ne spadamo, in vero enostavno odpišemo iz svojega življenja. Morda pa je tako tudi zato, ker si vse skupaj, kot veliko stvari v našem življenju, predstavljamo zelo

Prilika o bogatašu in revežu Lazarju pravzaprav ni nikakršna pravljica, je veliko bolj pretresljiva zgodba resničnosti, tega, kar se dogaja pod površino stvari in ljudi, vsakdanjosti človekovega življenja. Ni namreč nujno, da je bogataš res bogat, če ima vsega na pretek, toliko, da mu stvari padajo z mize. In ni nujno, da je revež samo nekdo, ki prosi pri vratih, pa ne dobi tistega, za kar prosi. Prilika sama od sebe vabi, naj za trenutek zamenjamo perspektivo. V perspektivi večnosti so namreč stvari obratne: revež je v »Abrahamovem naročju«, medtem ko bogataš trpi silne muke. Toda to ni samo podoba prihodnosti, tudi podoba sedanjosti je. Razlika med revežem in bogatašem je namreč očividna že na prvi pogled. Medtem ko revež vidi bogataša, saj vendar gleda na njegovo mizo, bogataš sploh ne vidi reveža. Revež torej ima brata , ki ga potrebuje, bogataš pa nima nikogar , ker si – tragično – misli, da nikogar ne potrebuje; saj ima vendar škrlat in dragoceno tkanino. V tem je njegova b

Čas je, Gospod. Poletje bo zašlo. Zagrni z dolgo senco sončne ure, vetrove zakotali čez zemljo. Ukaži, naj dorase zadnji sad; nakloni še dva sončna, južna dneva, da se dopolni vse, kar dozoreva, in pade v težko vino zadnji slad. Kdor nima hiše, več je ne zgradi. Kdor je zdaj sam, še dolgo sam ostane, Nad pisma sklonjen, knjige neprebrane, in ko v alejah listje porjavi, bo šel nemirno tavat med platane. (prevedel: K. Kovič)

Roko na srce, današnji človek je res »krivični oskrbnik«. Nekoč se je veliko bolj zavedal, da ni njegovo, kar ima na voljo, danes se mu zdi, da je drugače, da je postal »gospodar« sveta in življenja, da ni le oskrbnik in da zato lahko s tem počne, kar se mu pač zahoče. Vemo, kam nas je prineslo takšno razmišljanje, človek je zelo slab gospodar, poglejte skozi okno, poglejte na splet, v kakšne ekstreme nas je privedla človekova samopašnost. Orkani in vročina in nestabilno vreme niso največji problem, niti niso največji problem migranti, ki se zgrinjajo v Evropo zaradi vseh teh naravnih sprememb. Največja težava pri vsem skupaj je tisto, kar je vzrok vseh teh stvari, namreč lakomnost zahodnega sveta, ta neprestana sla po razkošju, po tem, da bi imeli vedno več in več. Kajti tega, kar imamo danes pred vrati, ni prinesla normalna, ampak pretirana proizvodnja in pretirana potrošnja, pogoltna požrešnost naših želodcev je ustvarila svet, ki ga imamo danes. Zaradi nje je preveč posekanih

Prav lahko bi kdo v prilikah o izgubljenih stvareh in ljudeh lahko videl neke vrste razvajenost, morda sledi permisivne vzgoje, popustljivosti, lahko tudi neke vrste naivnost na strani očeta ter preračunljivost in izkoriščanje očetove dobrote na strani mlajšega sina. Lahko. In verjetno bi bilo zelo vzgojno, morda celo zelo dobrodošlo za mulca, da bi namesto nove obleke, prstana in sandal dobil dve čez rit. A jih ne. Celo nasprotno, do praznovanja pride. Ker prava ljubezen ve, kdaj je čas za ostrino in kdaj za nežnost, ve, kaj potrebuje človek, ki se vrača po neumni avanturi. Predvsem pa se zaveda, da je pri vsem res pomembno tisto, kar je vmes, med nama . Morda je na splošno res težko razumeti (Božje) odpuščanje in usmiljenje, še težje, zakaj bi jo nekdo po neumnostih moral odnesti tako poceni, brez kazni. Toda to lahko razume samo »pravičnik«, ki ni še nikdar grešil, ali bolje povedano, ki ni še nikoli nikogar imel rad. Kajti prava težava prilike o izgubljenem sinu in ovci so pra

Menda ste že ugotovili, da je življenje težko . Če je tako, ste osvojili eno najbolj pomembnih človekovih odkritij. Ne zafrkavam, vedeti to je nekaj ključnega, da vemo, kako se življenja sploh lotiti. In če ste hkrati s tem odkrili, da ta njegova težavnost ni nujno nekaj slabega, potem ste lahko hvaležni za svoje starše. Ker ste zadovoljni ljudje. In taki ste, ker so vas prav oni naučili, da človek postane človek v živetju svojih dolžnostih do življenja in do sveta, ne pa v svojih pravicah. Izpolnjevalci želja Gotovo že poznate knjigo Marka Juhanta in Simone Levc, Varuh otrokovih dolžnosti . Če je ne, jo morate, skoraj nujna je za vse, ki se dandanes trudimo z vzgojo. Avtorja zagovarjata tezo, da stoji za današnjimi za življenje nesposobnimi otroki predvsem zmotno prepričanje staršev, da je treba za otroke narediti vse, da jih je treba obvarovati vsakršnega napora in odgovornosti. To prepričanje, ki naj bi bilo sad »ljubezni« do naših otrok, je prineslo na svet »nezadovoljne, pog

Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni , česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend, samo še dva dni, pa bo petek. Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost , ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti,

Aktualna je ta Jezusova debata, morda bolj kot kdajkoli prej. Vprašanje »prvih sedežev na svatbi« (Lk 14,7) je namreč dejansko vprašanje všečnosti . Saj to ni nobena novotarija, vedno nam je bilo pomembno, da imamo v družbi ugled, lepo fasado, tudi na naše odločitve je vedno močno vplivalo tudi to, kaj si bodo ljudje mislili o nas. Pa vendar tako daleč, kot smo s pomembnostjo všečnosti prišli danes, nismo prišli še nikdar, stvari preprosto niso pomembne ali pa kakor da ne obstajajo, če jih nihče ne vidi, če jih nihče ne opazi … Všečnost nam je tako zelo pomembna, da smo zanjo pripravljeni narediti dobesedno vse, pripravljeni smo se odpovedati tudi vrednotam, v katere verjamemo od nekdaj, pripravljeni smo prodati najgloblje tišine svojega telesa in srca, pripravljeni smo se sleči in se pokazati celemu svetu, pripravljeni smo narediti katerokoli kozlarijo že, ker preko vpliva popkulture zdaj že razumemo, da nekaj takega kot »slaba reklama ne obstaja«. Obstaja samo dvoje: ali si vide

Ljudje imamo radi bližnjice, kakršnekoli bližnjice, radi imamo, da nekaj naredimo čimprej in s čim manjšim naporom. Od nekdaj je tako in z bolj ali manj vsako stvarjo. Če pogledamo na splošno, s tem ni prav nič narobe. Temu našemu nagnjenju se imamo zahvaliti, da smo to, kar smo danes. Navsezadnje je prav ta neke vrste »lenoba« gonilo našega napredka, danes se recimo vozimo z avtomobili, ker se nekomu pred časom ni več ljubilo hoditi oziroma ker je hotel nekam priti hitreje in udobneje kakor peš ali s konjem. Vendar se pri človeku rado zgodi, da svoje ravnanje pri nekaterih stvareh prenaša tudi kar na druge, tudi tiste, pri katerih je potrebna drugačna logika. Pri načelu bližnjice problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, tako je recimo pri vzgoji, tako je recimo pri učenju, posebno pa pri odnosih, itd. Tam logika, pri kateri izbiramo lažjo pot , sicer hipno prinese manj napora, vendar dolgoročno napravi veliko škode. Zato so naporni otroci

Nekateri – in teh vsaj pri nas res ni malo – so mnenja, da se do najboljše rešitve, predvsem v odnosih, še najbolje in najhitreje pride s tihim prikimavanjem, pa četudi ga nekje globoko v drobovju spremlja grenko nezadovoljstvo. Poglejte samo, kako veliko je copatarstva pri nas, poglejte, koliko zakoncev, ki se z neprestanim delom izogibajo drug drugemu. Ampak tudi nekaj tako neprijetnega, tudi nekaj tako očitno nepravilnega, da nam to sporoča še lastno telo, smo sposobni sprejeti, da nam le to zagotavlja »mir v hiši«. V našem globokem spominu je pač zakoreninjeno prepričanje, da je prepir nekaj slabega , nekaj, čemur se je treba za vsako ceno izogibati. Ponižni se prepirajo Nič čudnega. Za prepir je treba nekaj truda in precej ponižnosti. Zato je prepir dobra stvar , koristna je za človeka. Prvič zato, ker je za prepir potrebno v nekaj verjeti in se za nekaj boriti, treba si je želeti dobro, zase in za drugega. Drugič pa zato, ker se prepir konča šele tedaj, ko je nekdo sposoben

Danes se naš pogled ustavlja na ženi, ki je verovala , Njej, ki je v nebesih, ker je tam njen prostor. Ne zato, da bi ta veliki ideal gledali kot nekaj nam nedosegljivega, ampak da bi vedeli za pot, po kateri pridemo tja, kamor je prišla ona. Bolje povedano, da bi postali to, kar je postala ona, »blagoslovljena med ženami«. Ker je svetost tudi naš ustroj življenja. Ker je tudi za nas mogoča samo ena vrsta življenja: da živimo kot blagoslovljeni . Blagoslova se sicer ne zasluži, ne gre za to, da bi Bog blagoslavljal nekoga, ki je za to nekaj naredil. Je pa res, da blagoslov pride v neko življenje, če mu to človek dovoli . Če kot Marija »Božjo besedo posluša in ohrani .« (prim. Lk 11,28) Ti dve besedi sta povezani. Kdor jo posluša, je ni slišal, če je tudi ne ohrani, če je – drugače povedano – ne obdrži pri življenju. Ohrani pa jo samo tisti, ki ji pusti, da najde prostor v njegovem vsakdanjiku, tisti, ki torej po njej živi, ki se zaradi nje spreminja, postaja drugačen do sveta,