Hvaležnost rešuje

Vseh deset gobavcev je bilo očiščenih, vseh deset. Čeprav jih ni bilo nazaj, da bi se kot kulturni ljudje zahvalili, da bi se – kot so nas že majhne učili starši – znali zavedati obdarovanosti oziroma dobrote in ljubezni drugih ljudi do nas, se zaradi tega njihova gobavost še ni povrnila. Bog ni kakor ljudje, ki se maščujemo, če ne dobimo tega, kar pričakujemo od drugih. Vendar je pri tej zgodbi srečanja Jezusa in gobavcev res poglavitno dejstvo zapisano šele na samem koncu evangeljskega poročila. Res je, vseh deset bolnikov je bilo ozdravljenih, očiščenih, a samo eden od njih je bil tudi rešen: tisti, ki se je vrnil, tisti, ki je razumel, tisti, ki je v svoji ozdravitvi srečal Boga. Tisti, ki je bil sposoben hvaležnosti.

Hvaležnost potrebujemo

Prav zaradi poteka same zgodbe, prav zato, ker so bili neodvisno od svojega poznejšega obnašanja vendarle vsi gobavci ozdravljeni, moramo iz tega izluščiti nekaj zelo pomembnega: da ne potrebuje zahvale Bog, ker On ne daje darov zato, da bi kaj dobil v zameno, ampak da očitno hvaležnost potrebujemo ljudje, in sicer še veliko bolj od darov, ki jih prejemamo. Ker je nekaj očitno: da rešitev ni toliko odvisna od Boga, temveč veliko bolj od našega odgovora na njegove darove, od naše hvaležnosti ali pa vere, če povemo drugače.

Ne gre samo za bonton. Hvaležnost je očitno nekaj za človeka tako zelo pomembnega, ker nekaj naredi iz človeka, očitno hvaležnost v človeku nekaj spremeni, in sicer nekaj, kar je ključno za to, kdo oz. kakšen postane.

Hvaležnost nas spreminja

Hvaležnost namreč odpira oči za lepo in dobro v tem težkem, osamljenem in krutem življenju. Res je, da ga zato še ne omehča, ga ne spremeni. Toda hvaležnost odkrije lepoto trdote, svetlost teme. Ker hvaležnost vse stvari spremeni v dragocene in pomembne, četudi ležijo na smetišču človeškega srca. Saj so vendar vse stvari dar Boga. Tudi tiste, ki mi niso všeč. Tudi tiste, za katere ne moremo in niti nočemo biti hvaležni. Prav hvaležnost nam jih daje tako tudi dojeti. Kot dar. Hvaležnost nam daje razumeti, da tudi te težke stvari potrebujemo. Da so dobre, četudi niso prijetne.

Zato je tako pomembna. Da se počutim obdarjen, in sicer z vsako stvarjo, ki mi jo daje Bog. Da se razumem kot nekdo, za katerega je nekomu mar. Da se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji. Samo tako lahko živim kot vesel in zadovoljen človek. Samo tako lahko živim v tem svetu in tem življenju, kakršnokoli že je, ne da bi si želel bežati kam drugam, v neke druge neresničnosti in iluzije.

Zato je veren človek najprej hvaležen človek. Kdor ni hvaležen, tudi veren ne more biti, ker je šele hvaležnost tista, ki Boga dela Boga: priznava namreč Njegovo dobroto in mene kot tistega, ki ga Bog ljubi. Vedno. To je tisto, kar rešuje človeka.

(misel ob 28. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik