Besede za srce

Družina je za evangelij nekaj tako zelo pomembnega, tako zelo svetega, da jo ta postavi kar v tempelj. Ker je pravzaprav sama tempelj, ko je posvečena Bogu, to pomeni, kadar v njej vladajo njegovi zakoni, njegove vrednote, njegova postava , kjer se torej drug drugega spoštuje in ceni in pomaga, kjer se ima vsakogar za nepogrešljivega. Kjer se drug do drugega obnašamo, kakor da smo tempelj , tam je vsa družina tempelj, svetišče, sveti kraj, kamor se stopa previdno in spoštljivo.  Za svet rojeni  In kjer je tako, lahko kmalu vanjo stopijo tudi drugi ljudje, saj sveta družina vendar ni nekaj zaprtega, Simeon, Ana in mnogi drugi so dobili dete v svoje naročje, da bi tega otroka razumeli kot »luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« (Lk 2,32) Saj vendar otrok ni (samo) za družino, za svet je rojen, vsak otrok, ne zase, za svet ga vzgajata starša, za poslanstvo, ki mu ga je globoko v srce zasadil Stvarnik, ko ga je podaril staršem, ga je podaril vsemu svetu.   Je p

Božič. Spomin, praznik nekega velikega Rojstva. Obenem tudi spomin tistega lepega trenutka, ko se je iz očeta in mame za vse nas nekaj začelo. Nekaj bistvenega. In potem, takoj za njim, še en, enako velik in enako bistven:  »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«  Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990. Plebiscit je imel 93,2 % udeležbo. 1.289.369 udeležencev je reklo: »Da.«   Hočete? Hočemo!  Tistega decembrskega dne smo bili tako zelo odločni, tako zelo enotni. Hočemo! Vedeli smo, kaj to pomeni, vedeli, da je ta odhod iz varnega, čeprav smrtonosnega zavetja Jugoslavije, negotov in nevaren, da nas morda čaka poguba, kri, konec, da nas morda čaka vojna, da nam morda nikoli ne bo uspelo – kot ni uspelo marsikomu v zgodovini. Vedeli smo, da ne bo lahko, da bo šlo marsikaj narobe, morda smo celo že tedaj vedeli, da pravzaprav sploh še ne znamo imeti svoje države, da se bo treba tega naučiti, z mnogimi napakami in bežanji nazaj v pret

» Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. « (Lk 2,10)  Vedno pride ob pravem trenutku, nikoli ne zamudi, tudi če si mislimo, da bi moral priti prej. Toda Bog more priti samo takrat, kadar si želimo , da bi prišel, kadar smo tako zelo prepričani, da ga potrebujemo, da ne zdržimo več brez njega, takrat pride. In se tema razsvetli in se upanje povrne. Vendar ne tako, kot bi si mislili, njegov prihod ni neka čarovnija, ki bi spreminjala realnost po naših željah, ni tuja moč od zunaj, ki bi udrihala po nasprotnikih. Bog ni revolucionar, Otrok je, nekaj majhnega, nežnega in nemočnega, nekaj, kar za povrh vsega prihaja iz Marije, torej iz človeštva, iz nas .  Pustiti luči na plano  Ta Luč torej na naš svet prihaja nevidno, neslišno, nežno, kot vera v notranjosti ljudi, kot nekaj Božjega v njih, kar še ni umrlo – in nikoli ne bo. Tisto, kar se še bori s temo v nas, tisto nekaj, kar še ni

Na enem od sprehodov po mestu sem ta teden srečal dekle, ki sem ji bil nedolgo tega še katehet, recimo ji Marija . Čeprav se me otroci, ko jih srečam kje drugje kot v cerkvi, pred svojimi vrstniki vidno sramujejo, ponavadi vseeno odzdravijo mojemu pozdravu, tokrat pa ni bilo tako. Marija je ob tem, ko sem jo pozdravil in ji pomahal, šla mimo, kot da me ni. Pa to ni bil kljubovalen, temveč povsem odsoten mimohod, kot da me dejansko sploh ni videla.  Otopelost  Takih otopelih pogledov nimajo samo mladi, vedno več jih je tudi med odraslimi, morda jih bo še več in več. Zdi se mi, da bi znali biti reakcija na množenje problemov v našem svetu. Teh pač ne manjka in o vedno večih poslušamo, vsak dan znova, več in obširneje kakor o dobrih stvareh. Kakor da bi kdo hotel , da ljudje, ošibeli pod tolikimi težavami, namesto da bi se z njimi spopadli, preprosto kapituliramo. In zbežimo v neko drugo, prijetnejšo, a tudi bolj kratkoročno realnost.  Otopeli pogled je znamenje, da se je to že zgodilo. D

Če ste kaj domači z internetom, potem ste v zadnjem času gotovo zasledili masovno oglaševanje kitajskega trgovca »Temu«, ki je genialno izkoristil prevladujočo družbeno miselnost: kupiti čim več za čim manj denarja . Stvari so na tej strani tako smešno poceni. Četudi vedo, da so zato zelo verjetno slabe kakovosti, jih ljudje vseeno na veliko kupujejo, saj to nakupovanje spremlja občutek sreče: da smo za malo denarja dobili veliko, ne glede na to, ali te stvari sploh potrebujemo ali ne.  Tudi če pustimo ekološka vprašanja pri strani, je jasno, da nam take vrste miselnost močno škodi: počasi namreč razumemo, da je delati, da se je za kaj potruditi nekaj povsem odvečnega – saj se vendar da na lahko dobiti veliko. In je tako nesmiselno vlagati v stvari, ki od tebe zahtevajo nek napor. Odvisni smo od poceni stvari, odvisni od tega, da je dobro samo nekaj poceni .  Poceni odnosi  Tu pa pridemo do težave: da je namreč nek pomemben segment močno odvisen od našega truda, tako zelo, da ga brez n

Pripraviti njegovo pot , to je pravzaprav naša edina adventna naloga. Pospraviti, kar je na poti med mano in Bogom, da bo lahko prišel in me odrešil. Brez njega ni odrešenja, ni miru, ni veselja. To je torej treba narediti: nehati s trmo, zazrtostjo samo v lastna prepričanja, poglede in rešitve, postati nekoliko bolj ponižen in sprejemajoč, odpreti vrata in pustiti do sebe. Dopustiti možnost, da mi kdo nekaj pove in dopove. Prisluhniti , torej. V tem je spreobrnitev, ki jo hoče Bog.  Ne slišimo  Kajti tako pride Gospod v naše življenje, največkrat skozi uho . Tako se utelesi v naše življenje, tako spet zaživi in postane resničen, tako da nagovarja in prigovarja. Kdaj skozi situacije, v katerih se znajdemo, kdaj preko ljudi, ki stopijo v naše življenje. Spremembo zahteva od nas, spremembo, s katero se bo začel »evangelij«, dobra novica.  Je pa res, da ga večkrat ne slišimo. Pravzaprav ga je težko. Okoli nas in v nas je preveč stvari, ki nam govorijo in dopovedujejo stvari, veliko glasov

Adventni čas pričenjamo z nalogo, ki nam jo Kristus polaga na srce: »Vratarju je naročil, naj čuje.« (Mr 13,34)  Biti vratar je pomembna naloga. Vratar ima kljuko v rokah in samo on je tisti, ki koga spusti notri v hišo ali pa ne. Odgovoren je za to, kaj se bo v hiši zgodilo: ali bo v njej mir ali katastrofa, ali jo bo kdo olepšal ali razdejal, uničil, izropal. Biti mora torej nekdo, ki se ga ne prinese naokrog, ki trezno razmišlja, nekdo, ki opazuje ter razume svet in njegove ukane. Nekdo, ki je previden.  Kaj je pred vrati?  Samo mi smo vratarji lastnega srca.  Toda kaj vse se znajde pred našimi vrati! In vse to nas prepričuje, da spada v naše srce. Težko jim je ne verjeti! Pod pretvezo sreče, zadovoljstva, dobrega počutja, ugajanja drugim bi rado v nas vstopilo kraljestvo trgovcev. Toda zanje smo samo potrošniki, tisti, ki skrbijo za njihov dobiček. Pod pretvezo svobode bi v nas radi stopili usmerjevalci mnenja in sodobnih »vrednot«. Toda radi bi samo to, da bi postali njihove ovce