Besede za srce

Grozljivo mi je, da se pri filmih in serijah, ki jih gledam te dni, počutim kar nekam nelagodno, ko se kdo s kom rokuje ali ko se dva prijatelja iskreno objameta. Nenavadno, kajne, kako zelo je epidemija spremenila našo »normalnost«, par mesecev in je že vse postavljeno na glavo, zdi se, kot da je ljubezen zdaj nekaj iz drugega sveta, nekaj neznanega, in da v naši sedanjosti nimamo z njo kaj početi, posebno, če jo v glavi primerjamo s tistim, česar smo se o njej učili vse od malih nog. Dandanes je pač »prva in največja zapoved« razdalja , dana iz ljubezni, kakopak, in je lahko tudi njen plemenit, čeprav nekoliko čuden izraz. Lahko pa nam bolj kot kdajkoli prej služi za izmikanje pred največjim in najsmrtonosnejšim strahom – strahom pred drugim človekom.  Obstajata  Toda Jezus ravno sredi epidemije in zaradi nje verjetno še glasneje kot kdajkoli prej vendarle vztraja pri za človeka nujno potrebnem. Največja zapoved, prva, pred vsemi drugimi, ki je nihče od Učencev ne sme pozabiti ali je

Pobalinsko smo se začeli vesti kakor farizeji, ti so se posvetovali, »kako bi ga ujeli v besedi,« (Mt 22,15) torej jim ni šlo za resnico, ko so Jezusa spraševali o davku, temveč za prevaro, da bi na vsak način dosegli svoje, Jezusovo obsodbo, namreč, da bi se njega in njegovih tečnih vprašanj čimprej znebili.  Iskanje krivca  To so poskušali storiti z zvitim vprašanjem glede davka. Judje so namreč davek cesarju razumeli kot sramotno znamenje podrejenosti Rimu, zato so ga uporniki (»domoljubi«) svojim privržencem prepovedovali plačevati. Kdor bi torej rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi se zameril vernim in domoljubnim Judom, kdor pa bi to zanikal, bi ga lahko pri rimskih oblasteh obtožili za političnega revolucionarja. Jasen namen vprašanja, »ali smemo dajati cesarju davek ali ne,« (Mt 22,17) je bil torej Jezusa v vsakem primeru obsoditi kot krivca za nastalo situacijo.  Demonska preizkušnja pred očmi javnosti se je za Jezusa dobro končala. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in

Da zavrneš vabilo na svatbo , mora iti res nekaj hudo narobe. Da namreč to znamenje, s katerim nekomu dokažemo svojo naklonjenost in mu pokažemo, kako pomemben nam je, razumeš kot nekaj slabega. Verjetno je kaj takega mogoče samo, če gostitelja res ne maraš, ali še bolje, če mu ne verjameš, da gre res za gostijo in praznovanje, če meniš, da je svatba samo nekaj, za kar ti bo nekoč izstavljen zasoljen račun. Ali je Bog dober?  Toda tako živimo, četudi Bog vabi na svatbo, njegove posege v naše življenje velikokrat razumemo kot grožnjo, ne kot obljubo, kot izkazovanje sovraštva, bolj kot naklonjenosti. Življenje je pač takšno, da se spričo njega vedno bojujemo z vprašanjem, ali je Bog dober ali slab, nas ima mar rad ali pa nas svojevoljno izkorišča. In od tega odgovora potem zavisi, ali na življenje v vseh njegovih odtenkih gledamo kot na svatbo ali kot na tlako.  Toda Jezusova prilika je jasna: kar je pripravljeno za nas, to, na kar smo v svojem življenju povabljeni , je gostija, za svat

Trgatev, »b'ndima« po naše, je poseben čas leta, kako je tam lepo, kakor da bi se vse dobro na svetu stisnilo v tiste grozde, dlani so vse sprijemljivo sladke od jagod, usta od pesmi, obrazi se svetijo od toplega zgodnjejesenskega sonca. Z velikim zadoščenjem se vračaš domov od tam, prijetno utrujen in v sebi miren, kako koristen si bil, kako nekaj oprijemljivega ti je polzelo med rokami, koliko brent si napolnil, koliko si jih privlekel do voza, koliko sadov, ton, litrov je pred tvojimi očmi. Pod noč, ko stopaš domov, greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in v nos ti udari jedek vonj po tropinah, gnitje, minevanje zaveje pod ulično svetilko, tudi iz tega je vino. Spet si v svetu, ki si ga zjutraj za nekaj časa zapustil …  Sladka črnina, poln grozd,  jagode se v dežju bleščijo,  v dalji temneva borov gozd,  topoli pod hribom šumijo, šumijo.  Šumeče prihaja v vršenju lip  jesen; topole in hraste uklanja;  mi smo v vinogradu, drugi so v hramu —  vsak si po svoje otožnost o

Tako smo zaključili naše prejšnje razmišljanje, da gre pri delu v vinogradu v bistvu za spreobrnjenje našega srca, za mučno, dolgotrajno in naporno kopanje po grudi lastnega srca, za tuhtanje, za raziskovanje, poslušanje na samo najeti zemlji, na kateri je Gospodar »zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp.« (Mt 21,33) Gre za resno delo, za napor, za poslanstvo, da s tem posestvom nekaj naredimo, preden ga bo treba ob smrti vrniti.  Človekovo zlo  Vendar je ta zgodba večinokrat drugačna od pravljic s srečnim koncem, navzkriž Božji dobroti se množi človekovo zlo. Pod roko mi zadnje čase pride vedno več knjig, sodobnih zgodb, menda govorijo o našem času, v njih nastopajo osebe, ki natančno vedo, kaj je treba narediti, pa se zaradi ne vem česa že – tragika človekove svobode – temu odpovedujejo in izbirajo rešitve, za katere tudi sami vedo, da so napačne. Dva sta zaljubljena, vidi se, da sta ustvarjena drug za drugega, pa se kar naprej približujeta i