Besede za srce

» Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro .« (Mt 13,52) Verjamem, da bo od moje rimske izkušnje v meni ostalo kar nekaj stvari, dobrih in slabih izkušenj, ki kot večina življenjskih spoznanj pripomorejo k dobremu . Skoraj prepričan pa sem, da bo v meni predvsem ostal občutek, ki sem ga tam dobil ob soočenju s številnimi strokovnjaki na področju Svetega pisma. Namreč občutek, da o stvari, za katero sem mislil, da jo precej obvladam, preprosto nimam pojma . To je v meni povzročilo nekoliko slabe volje; tako je pač vedno, ko kdo zadene v sredino človekovega ponosa. Bilo je nekako tako, kot bi se izgubil v svoji lastni hiši. Toda vse to je pred menoj vendarle razprostrlo nove in nove mogoče poti, ki mi odtlej ne dajo miru. Novi in novi pogledi na življenje, ki ga živim. Ko sem že počasi mislil, da se lahko udobno namestim v svoje dokaj dobro preverjene tirnice in preprosto ponavljam načel

Če se začnemo pogovarjati o tem, od kod prihaja zlo, bomo hitro zašli na področje šankovskih debat. Prav kmalu bomo na plano potegnili najprej koruptivne politike, komuniste, tajkune in kaj vem še katere dežurne krivce vsega slabega na tem svetu. Če pa že ne bomo zajadrali med te, se bomo z njimi gotovo dotaknili kakega soseda, ki ga preklinjamo zaradi katere koli škode, ki nam jo je v življenju prizadejal. Vendar zlo ne prihaja od tam. Zlo v naše življenje vstopa preko naših sodb , takšnih in drugačnih sodb, ki pa so si podobne v tem, da ne dopuščajo drugega mnenja, drugačnega pogleda na isto stvar. Prav z njimi se na njivi našega življenja naredi prostor za zlo, za ljuljko med žitom. Največja ukana zla je namreč v tem, da je bilo posejano prav zato, da bi začutili željo po tem, da bi ga izruvali. Da bi začeli ljudi, ki ga prinašajo v naše življenje, obsojati. Da bi tudi sami začeli ločevati dobre od slabih ljudi. In da bi tako skupaj s slabim izruli iz njih tudi nekaj dobrega.

Zgodi se, da se človek utrudi življenja. In to se ne zgodi takrat, kadar ima polne roke dela. Ne, človek se utrudi življenja takrat, kadar se počuti pred njim majhen in nemočen. Kadar ga življenje premetava sem in tja, kadar mu življenje postane pretežko. Iz te izkušnje nemoči se ponavadi rodi jamranje, ki ga je danes povsod polno. Jamranje je znak, da se čutimo nemočne, da smo utrujeni od življenja. In tak občutek je nevaren, ker nam ubija duha, ker nam ubija upanje in prihodnost, ker nam ubija veselje nad življenjem. In brez veselja življenje ni življenje, ker ni rodovitno. Ko nas življenje utrudi, ima Jezus besedo za nas: »Pridite k meni in se pri meni odpočijte.« Vzeti si čas za počitek, dopust, počitnice je nujno. In sicer vzeti si počitnice v Njegovem objemu, kar pomeni: imeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Imeti torej čas, da bi spet spoznali, o

Gozd, ki vanj verjel si, je posekan. Votlo bo šumel kot opomin. Tostran kalne jase sled za čredo, onkraj lažja pot v pogin. Vendar ti imaš oči, da gledaš, grlo, da kot zver spregovoriš, tace, da nekoč iztečeš pljuča, če ni vredno, da živiš. Vselej gre za vse in si izgubil. Ali zmagal. Kakor kdo to vzame. Pride dan, ko bo zarjul vihar, zgrabi te in vzdigne te na rame in ponese tvojo volčjo dušo v novi gozd, čez morja in goré, kajti veš: drevesa in gozdovi, dokler še živiš, nekje žive.

V svoja razmišljanja ne dajem rad mesta ideološkim sporom, ker je z njimi pač vedno tako, da bolj delijo, kot pa združujejo ljudi. Sam nimam tega namena. Vendar pa me je v preteklem tednu preveč zabolelo mahanje z rdečo zvezdo na Kongresnem trgu, da bi lahko šel mirno naprej. Pa me ni bolelo zaradi tistih, ki so vihteli zastave iz nekega drugega, minulega časa, ampak zaradi sebe, zaradi tega, kar sem, zaradi Slovenca in zaradi zahodnega človeka v meni. To je to, sem si rekel. To smo mi. Ljudstvo priprtih vrat. Ljudstvo, ki se ne more odločiti. Ali še bolje, ljudstvo, ki ne more nečesa dokončno zapustiti in nositi posledic svoje odločitve. Odprite svoj počitniški kovček in preštejte število stvari, ki jih boste vzeli s seboj za vsak slučaj , pa boste razumeli, o čem govorim. Ali ni tako povsod? Ali ni naš narod poln ljudi, ki se ne zmorejo odločiti? Bojimo se, da bomo v svoji odločitvi zgrešili. Da ne bomo kos stvarem, s katerimi se bomo soočili. Vase dvomimo in v svoje sposobno