Priprta vrata


V svoja razmišljanja ne dajem rad mesta ideološkim sporom, ker je z njimi pač vedno tako, da bolj delijo, kot pa združujejo ljudi. Sam nimam tega namena. Vendar pa me je v preteklem tednu preveč zabolelo mahanje z rdečo zvezdo na Kongresnem trgu, da bi lahko šel mirno naprej. Pa me ni bolelo zaradi tistih, ki so vihteli zastave iz nekega drugega, minulega časa, ampak zaradi sebe, zaradi tega, kar sem, zaradi Slovenca in zaradi zahodnega človeka v meni.

To je to, sem si rekel. To smo mi. Ljudstvo priprtih vrat. Ljudstvo, ki se ne more odločiti. Ali še bolje, ljudstvo, ki ne more nečesa dokončno zapustiti in nositi posledic svoje odločitve. Odprite svoj počitniški kovček in preštejte število stvari, ki jih boste vzeli s seboj za vsak slučaj, pa boste razumeli, o čem govorim. Ali ni tako povsod? Ali ni naš narod poln ljudi, ki se ne zmorejo odločiti? Bojimo se, da bomo v svoji odločitvi zgrešili. Da ne bomo kos stvarem, s katerimi se bomo soočili. Vase dvomimo in v svoje sposobnosti. Zato si pustimo priprta vrata, luknjico za vsak slučaj, skozi katero bi lahko zbežali nazaj v varno preteklost, kjer je bilo vse lepo in prav, če bi se v večno negotovi sedanjosti slučajno kaj zalomilo.

To je zelo težka stvar, dvomiti vase. Ker človek resnično ne more zgrešiti, če se za nekaj odloči z vsem srcem. Ker je to pač to, v kar verjame. Ker je pač to pot, kamor ga kliče življenje, in ki je resnično njegova prava pot. In če v sebi pusti luknjo dvoma, če ima v sebi prostor za strah, potem začne spodjedati svoje lastne korenine, svoje lastno življenje.

Tudi sam se žal ne morem izvzeti iz vsega tega, čeprav sem se že »odločil«, četudi sem pred desetimi leti že spregovoril svoj dokončni »da«. Morda ni bil ravno pravi. Morda sem tudi samemu sebi pustil nekoliko priprta vrata. Morda namreč nikdar nisem v resnici sprejel vsega, kar od mene zahteva duhovništvo. In ker nikdar v resnici nisem zapustil svojih starih želja, in sprejel, da sem se tako odločil, in da je tako prav, še vedno iščem nekakšne nadomestke vsega tega v svojem sedanjem življenju. Zato nikdar nisem povsem srečen. Ker imam vedno občutek, da bi lahko imel več, da bi živel bolje, če bi se odločil drugače. Čeprav vem, da ne bi imel ničesar, ker bi tudi na drugi strani premišljeval, kaj bi imel, če bi se odločil drugače. Ravno tako bi bil nesrečen, ker je človek vedno nesrečen, če se ne odloči in če se ne odloči dokončno. Če povem drugače: če dvomi v klic življenja, v klic, ki ima vedno prav.

Tam, kjer smo, smo z razlogom. In če obstajajo problemi, s katerimi se soočamo danes, ti niso znamenje naše napake, ampak so samo del naše poti, naše rasti, tega, kar moramo opraviti v svojem življenju, in hkrati to, kar nas vodi naprej, naprej za klicem življenja. Ta klic ni bil slučajen in nikdar ne bo. Kamor smo hodili, smo hodili prav. Zato so tudi naše prihodnje odločitve pravilne, tudi če jih bomo zgrešili. Prišli bomo tja, kamor moramo priti.

Zaupati temu, to pomeni biti srečen.

Komentarji

  1. Hvala, danes sem res rabila te besede :)

    OdgovoriIzbriši
  2. "Ker imam vedno občutek, da bi lahko imel več, da bi živel bolje, če bi se odločil drugače. Čeprav vem, da ne bi imel ničesar, ker bi tudi na drugi strani premišljeval, kaj bi imel, če bi se odločil drugače..." Marko, podpišem..., to pogosto premišljujem...in ta "če bi" občutim kot skušnjavo, ki me drži v oklepu in mi/nam ne dovoli hvaležnosti za vse tisto kar pa je prav zaradi tega, ker se je človek odločil kot se je...
    Nekdo je zapisal, da je največje bogastvo red v mislih in mir v srcu... A pot do tja ni ne gladka, ne ravna. Za nikogar. A le pogumni to priznajo, zato hvala za pristnost...
    Vse dobro :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar