Besede za srce

Rad imam interpretacijo Iztoka Mlakarja, ki si je Jezusov čudež pomnožitve kruha razložil nekoliko drugače, kot si ga ponavadi predstavljamo, bolj ali manj ga vsi dojemamo kot neko magično dejanje, spretno čarovnijo, kjer so hlebci kruha iz košare skakali kot zajci iz klobuka. On pa si je ta dogodek pojasnil bolj kot sad Jezusovega poziva k dobroti, k solidarnosti, k delitvi svojih dobrin med ljudmi, ki smo v osnovi sebična bitja, kar se še posebno rado pokaže v nekoliko negotovejših razmerah, kot so bile očitno tudi na »drugi strani Galilejskega jezera«.  Drobna odpoved  Za čudež je bil torej ključen nek fant, ki se ga je Jezus s svojimi besedami dotaknil, očitno mu je verjel, da »človek ne živi samo od kruha« (Mt 4,4), in zato opazil, da je tam nekaj narobe, zaznal je stisko učencev, ki niso imeli s čim nasititi velikanske množice ljudi, in je tako radovoljno ponudil pet svojih hlebčkov, žemelj, bolje rečeno, sendvičev z ribami, ki si jih je verjetno pripravil za na dolgo in nepredvi

Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »Svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov, drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače.  Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu, med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali dobičkonosnejše rešitve – in se potrebuje veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najbolj pomembno. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med potni

Svojevrstna ironija je, da te vrstice pišem ravno med oratorijem v naši župniji, med dnevi, ki se začnejo zelo zgodaj in končajo zelo pozno in je v njih komaj kaj časa, da se usedeš in v miru pokosiš. »Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili.« (Mr 6,31) V takem vzdušju se kar prerado zgodi tudi, da si ne morem vzeti časa za molitev, za mir, za trenutke, ki jih iztrgam hitenju, iz katerih živim … Menda zato, ker sem prepričan, da se bo svet brez mene preprosto ustavil …  Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, vse bi naredili »za« in »namesto« koga drugega, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, ponavadi predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove, zagotovo, saj se iz naše neopažene pomembnosti tako velikokrat rodi besneča zver, ki napada nehvaležne ljudi, ali pa pretirana žalost ob naših neuspehih.  Evangelij kot bolečina  »Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in m

Jezusov poraz je torej odprl neko novo področje, pri svojem oznanjevanju se je pričel zanašati tudi na svoje učence. Vendar jih pri tem vseeno ni pustil popolnoma samih, s poslanstvom jim je dal tudi par dragocenih navodil, ki naj bi jim pomagala res dobro oznanjati evangelij, da bi bil ta še bolj oznanilo njihovega življenja kot pa njihovega govorjenja.  Kako postati oznanjevalec  Zato je Jezus svoje učence poslal na pot. Genialna poteza. Že sama pot je namreč dovolj dober učitelj, kako postati Jezusov učenec in posledično oznanjevalec evangelija. Težko je namreč oditi na pot. V neznano greš, v skrivnostno, s tem zapuščaš svojo varno gotovost, svoje preverjene besede, odločitve, metode, in si prisiljen sprejeti nove situacije, kar je bilo prej nekaj povsem nesprejemljivega in nerazumnega. Pripravljen si več poslušati kot govoriti, ker na poti pač nikdar nisi dovolj pameten, vedno je kaj nepredvidljivega. In nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da bi

Lahko bi rekli, da je bil Jezus ob obisku svojega domačega kraja že precej popularen, kako tudi ne, vsa ozdravljenja, pogumne besede, ki so povzročale rdečico verskim voditeljem, pa čudež pomiritve besnečega morja, nazadnje še obuditev od mrtvih … prepričan sem, da bi tudi danes Jezus zbral okoli sebe množico evforičnih navijačev, ki bi glasno skandirali njegovo ime. Na višku slave Jezusa normalno povleče še v domači kraj, kjer je gotovo pričakoval še večji aplavz, še boljši odziv na njegovo oznanilo, še večjo vero. Saj je bil vendar »njihov«. »Prerok ni brez časti …« (Mr 6,4)  Hladen tuš  A se obrne drugače, kot je zelo verjetno pričakoval, kakor hladen tuš je bil za Jezusa njihov dvom – in Jezusov eden prvih močnejših porazov. Saj govori modro in dobro dela, a kaj ko je to samo »tisti tesar« iz neke čisto neugledne družine. »In čudil se je njihovi neveri.« (Mr 6,6)  Ni mu bilo lahko, od šoka se je komaj pobral »in ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela.« (Mr 6,5) A če evangeljs