Preskoči na glavno vsebino

Napravi piko


Svojevrstna ironija je, da te vrstice pišem ravno med oratorijem v naši župniji, med dnevi, ki se začnejo zelo zgodaj in končajo zelo pozno in je v njih komaj kaj časa, da se usedeš in v miru pokosiš. »Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili.« (Mr 6,31) V takem vzdušju se kar prerado zgodi tudi, da si ne morem vzeti časa za molitev, za mir, za trenutke, ki jih iztrgam hitenju, iz katerih živim … Menda zato, ker sem prepričan, da se bo svet brez mene preprosto ustavil … 

Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, vse bi naredili »za« in »namesto« koga drugega, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, ponavadi predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove, zagotovo, saj se iz naše neopažene pomembnosti tako velikokrat rodi besneča zver, ki napada nehvaležne ljudi, ali pa pretirana žalost ob naših neuspehih. 

Evangelij kot bolečina 

»Tisti čas so se apostoli zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: 'Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!'« (Mr 6,30-31) Tako kot Jezusov glas se nam takrat, ko smo v gneči, velikokrat oglasi naše telo, to je iskren Božji glasnik, glasnik evangelija, to naše šibko telesce, ki zakriči od bolečine vedno ob napačnem času, vedno, ko se mudi, ko bi bilo treba postoriti samo še to in to in res ni časa. Ali pa je to kak človek. Ali pa je to oboje hkrati. Vedno pa pride, natanko tisti trenutek, ko smo nehali biti ljudje in smo si začeli domišljati, da smo bog, takrat se oglasi naša človeškost in nas poskuša ustaviti. Če ne gre na prijazen način, je seveda vedno bolj kruta, ta človekova bolečina in onemoglost, katerakoli bolečina, človekova najboljša prijateljica in zdravnica. 

Dovolj 

Velika življenjska modrost je vedeti, slišati, razumeti, kdaj je nečesa dovolj, saj je najboljši pisatelj tisti, ki ve, kdaj napraviti piko. Da v nekem določenem trenutku torej potrebujemo počitek, saj je edino popolno delo, ki ga je človek v resnici sposoben, delo, ki vsebuje tudi počitek, čas brezdelja, čas praznine in čakanja. To je namreč prostor, ki ga človek nameni Bogu. In ko počivamo, na naše mesto stopi Kristus: »Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.« (Mr 6,34) 

Čeprav so bili ob množicah izmučeni apostoli, so bili ti ljudje kakor ovce brez pastirja. Ker pastir ljudi ne more biti človek, temveč Bog. Ker je popolnih del sposoben samo Bog. In ker taka postanejo tudi človeška (nepopolna) dela, kadar se tega zavedajo. In si upajo odpočiti. 

Blagoslovljene počitnice!

(misel ob 16. navadni nedelji, leto B)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več