Preskoči na glavno vsebino

Sveti Danijel, naš patron!


Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »Svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov, drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače. 

Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu, med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali dobičkonosnejše rešitve – in se potrebuje veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najbolj pomembno. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med potnimi kapljicami na čelu velikokrat spočnejo res modre misli, te so namreč vedno sad težkih in odgovornih odločitev. 

Po slovesni maši – zanjo vedno poskrbi kateri od naših rojakov – vedno krenemo na ulice naše vasi, pesmi pojemo, ko se Jezus sprehaja po prahu naših vsakodnevnih steza, med tihimi žalostmi, dvomi in napori, ki jih oko ne vidi, On pa jih, za svoje počivališče jih izbere, res, ne usede se samo na mize pri Balohovih, Komencavih, pred gasilskim domom in na placu, vse hiše na svoji poti poljubi, pri vseh želi biti doma. Zato je pred posebnim Gostom naša mama s tako natančnostjo v popoldanski vročini likala prte, jih postavljala leto za letom pred hišo, kljub temu, da jih je burja vedno znova navihano privzdigovala in gasila sveče. Zato je tata odšel v gozd in nasekal jesenove mladike, da so Mu naredile senco, tako mu je povedal, da smo ga pri nas veseli. Konšolirjevi so pristavili oleandre in Županavi pometli cesto. In potem je prišel, kot Kralj in kot Prijatelj, veličastno in hkrati prijetno domače, in ravno pod našo hišo vsako leto znova povedal: »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi!« (Lk 12,29) Tako lepo je vedeti, da On zadostuje. 

Zato še vedno, če le morem, pridem na naš krajevni praznik, rad imam ta mehki občutek, da je Bog res tu med nami, da skrbi za nas, da sedi ob naših mizah in sladke vonjave v vročini, ki med procesijo po vasi počasi usiha in se nato preseli v srca ljudi, pred cerkvijo se še nekoliko zadržimo, se ustavimo in poklepetamo, spijemo glaž in prigriznemo, kar so pripravile pridne gospodinje. Malenkost, preden spet zdrsnemo na svoje samotne poti, malenkost, od katere se živi namesto samo preživi. Bog in ljudje, to je vse, kar imamo. Tega sem se naučil ob številnih odpovedih, ki jih prinese tako poletno praznovanje, ob skrbeh, naporu in tudi prilagajanju urnika svojih počitnic, da je vedno nekdo, ki je bolj pomemben od mojih planov in mojih želja. 

Ta izbira prinaša blagoslov.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, julij 2021)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m