Preskoči na glavno vsebino

Jezusov poraz


Lahko bi rekli, da je bil Jezus ob obisku svojega domačega kraja že precej popularen, kako tudi ne, vsa ozdravljenja, pogumne besede, ki so povzročale rdečico verskim voditeljem, pa čudež pomiritve besnečega morja, nazadnje še obuditev od mrtvih … prepričan sem, da bi tudi danes Jezus zbral okoli sebe množico evforičnih navijačev, ki bi glasno skandirali njegovo ime. Na višku slave Jezusa normalno povleče še v domači kraj, kjer je gotovo pričakoval še večji aplavz, še boljši odziv na njegovo oznanilo, še večjo vero. Saj je bil vendar »njihov«. »Prerok ni brez časti …« (Mr 6,4) 

Hladen tuš 

A se obrne drugače, kot je zelo verjetno pričakoval, kakor hladen tuš je bil za Jezusa njihov dvom – in Jezusov eden prvih močnejših porazov. Saj govori modro in dobro dela, a kaj ko je to samo »tisti tesar« iz neke čisto neugledne družine. »In čudil se je njihovi neveri.« (Mr 6,6) 

Ni mu bilo lahko, od šoka se je komaj pobral »in ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela.« (Mr 6,5) A če evangeljsko besedilo beremo dalje, izvemo, da ga ta stvar, kakor vsako pravo življenje, ni pokončala – kar te ne ubije, te okrepi – ampak mu je dala misliti in ga morda ravno zato pognala na novo pot, drugačno, s popolnoma drugačnim pogledom na življenje in oznanjevanje. Prenehal je slediti imperativu uspešnosti in posledično prijetnosti evangeljske besede ter ga zaupal tudi učencem in jim govoril: »Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« (Mr 6,11) Pri oznanjevanju je poraz ena od bolj pogostih usod, da ne bi pozabili: »Ta zaklad imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (2 Kor 4,7) 

Koristi poraza 

Verjetno so zato porazi našemu življenju tako koristni. Silijo nas k premisleku in nas usmerjajo ven iz domačega okolja, svetujejo nam, da zapustimo znane okvire in pričakovane rešitve, da se osvobodimo tudi svoje lastne pomembnosti in začnemo poslušati Božje rešitve. Res, skozi poraze se še najbolje sliši Boga in njegove ideje. Ob zmagah smo namreč ljudje vedno polni svojih besed in načrtov in ponavadi vodijo od čim manjšega napora do čim večje priljubljenosti. Ob porazih, šele tedaj, ob strmoglavljenih idejah, pa zares utihnemo in začnemo poslušati. 

Takrat se začne v nas novo življenje. Zato smo se tako veliko stvari, če ne že prav vseh pomembnih, naučili predvsem ob svojih porazih. In prav porazi so nam zapisali nove zgodbe, ki bi se jih brez njih sploh ne upali lotiti. Porazi so poganjek novega življenja. »Nositi poraz v srcu in počakati, da se poraz pretopi v resnico, spoznanje, modrost ... je veliko dejanje.« (A. Rebula)

(misel ob 14. navadni nedelji, leto B)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več