Besede za srce

Družina je za evangelij nekaj tako zelo pomembnega, tako zelo svetega, da jo ta postavi kar v tempelj. Ker je pravzaprav sama tempelj, ko je posvečena Bogu, to pomeni, kadar v njej vladajo njegovi zakoni, njegove vrednote, njegova postava , kjer se torej drug drugega spoštuje in ceni in pomaga, kjer se ima vsakogar za nepogrešljivega. Kjer se drug do drugega obnašamo, kakor da smo tempelj , tam je vsa družina tempelj, svetišče, sveti kraj, kamor se stopa previdno in spoštljivo.  Za svet rojeni  In kjer je tako, lahko kmalu vanjo stopijo tudi drugi ljudje, saj sveta družina vendar ni nekaj zaprtega, Simeon, Ana in mnogi drugi so dobili dete v svoje naročje, da bi tega otroka razumeli kot »luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« (Lk 2,32) Saj vendar otrok ni (samo) za družino, za svet je rojen, vsak otrok, ne zase, za svet ga vzgajata starša, za poslanstvo, ki mu ga je globoko v srce zasadil Stvarnik, ko ga je podaril staršem, ga je podaril vsemu svetu.   Je p

Božič. Spomin, praznik nekega velikega Rojstva. Obenem tudi spomin tistega lepega trenutka, ko se je iz očeta in mame za vse nas nekaj začelo. Nekaj bistvenega. In potem, takoj za njim, še en, enako velik in enako bistven:  »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«  Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990. Plebiscit je imel 93,2 % udeležbo. 1.289.369 udeležencev je reklo: »Da.«   Hočete? Hočemo!  Tistega decembrskega dne smo bili tako zelo odločni, tako zelo enotni. Hočemo! Vedeli smo, kaj to pomeni, vedeli, da je ta odhod iz varnega, čeprav smrtonosnega zavetja Jugoslavije, negotov in nevaren, da nas morda čaka poguba, kri, konec, da nas morda čaka vojna, da nam morda nikoli ne bo uspelo – kot ni uspelo marsikomu v zgodovini. Vedeli smo, da ne bo lahko, da bo šlo marsikaj narobe, morda smo celo že tedaj vedeli, da pravzaprav sploh še ne znamo imeti svoje države, da se bo treba tega naučiti, z mnogimi napakami in bežanji nazaj v pret

» Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. « (Lk 2,10)  Vedno pride ob pravem trenutku, nikoli ne zamudi, tudi če si mislimo, da bi moral priti prej. Toda Bog more priti samo takrat, kadar si želimo , da bi prišel, kadar smo tako zelo prepričani, da ga potrebujemo, da ne zdržimo več brez njega, takrat pride. In se tema razsvetli in se upanje povrne. Vendar ne tako, kot bi si mislili, njegov prihod ni neka čarovnija, ki bi spreminjala realnost po naših željah, ni tuja moč od zunaj, ki bi udrihala po nasprotnikih. Bog ni revolucionar, Otrok je, nekaj majhnega, nežnega in nemočnega, nekaj, kar za povrh vsega prihaja iz Marije, torej iz človeštva, iz nas .  Pustiti luči na plano  Ta Luč torej na naš svet prihaja nevidno, neslišno, nežno, kot vera v notranjosti ljudi, kot nekaj Božjega v njih, kar še ni umrlo – in nikoli ne bo. Tisto, kar se še bori s temo v nas, tisto nekaj, kar še ni

Na enem od sprehodov po mestu sem ta teden srečal dekle, ki sem ji bil nedolgo tega še katehet, recimo ji Marija . Čeprav se me otroci, ko jih srečam kje drugje kot v cerkvi, pred svojimi vrstniki vidno sramujejo, ponavadi vseeno odzdravijo mojemu pozdravu, tokrat pa ni bilo tako. Marija je ob tem, ko sem jo pozdravil in ji pomahal, šla mimo, kot da me ni. Pa to ni bil kljubovalen, temveč povsem odsoten mimohod, kot da me dejansko sploh ni videla.  Otopelost  Takih otopelih pogledov nimajo samo mladi, vedno več jih je tudi med odraslimi, morda jih bo še več in več. Zdi se mi, da bi znali biti reakcija na množenje problemov v našem svetu. Teh pač ne manjka in o vedno večih poslušamo, vsak dan znova, več in obširneje kakor o dobrih stvareh. Kakor da bi kdo hotel , da ljudje, ošibeli pod tolikimi težavami, namesto da bi se z njimi spopadli, preprosto kapituliramo. In zbežimo v neko drugo, prijetnejšo, a tudi bolj kratkoročno realnost.  Otopeli pogled je znamenje, da se je to že zgodilo. D

Če ste kaj domači z internetom, potem ste v zadnjem času gotovo zasledili masovno oglaševanje kitajskega trgovca »Temu«, ki je genialno izkoristil prevladujočo družbeno miselnost: kupiti čim več za čim manj denarja . Stvari so na tej strani tako smešno poceni. Četudi vedo, da so zato zelo verjetno slabe kakovosti, jih ljudje vseeno na veliko kupujejo, saj to nakupovanje spremlja občutek sreče: da smo za malo denarja dobili veliko, ne glede na to, ali te stvari sploh potrebujemo ali ne.  Tudi če pustimo ekološka vprašanja pri strani, je jasno, da nam take vrste miselnost močno škodi: počasi namreč razumemo, da je delati, da se je za kaj potruditi nekaj povsem odvečnega – saj se vendar da na lahko dobiti veliko. In je tako nesmiselno vlagati v stvari, ki od tebe zahtevajo nek napor. Odvisni smo od poceni stvari, odvisni od tega, da je dobro samo nekaj poceni .  Poceni odnosi  Tu pa pridemo do težave: da je namreč nek pomemben segment močno odvisen od našega truda, tako zelo, da ga brez n

Pripraviti njegovo pot , to je pravzaprav naša edina adventna naloga. Pospraviti, kar je na poti med mano in Bogom, da bo lahko prišel in me odrešil. Brez njega ni odrešenja, ni miru, ni veselja. To je torej treba narediti: nehati s trmo, zazrtostjo samo v lastna prepričanja, poglede in rešitve, postati nekoliko bolj ponižen in sprejemajoč, odpreti vrata in pustiti do sebe. Dopustiti možnost, da mi kdo nekaj pove in dopove. Prisluhniti , torej. V tem je spreobrnitev, ki jo hoče Bog.  Ne slišimo  Kajti tako pride Gospod v naše življenje, največkrat skozi uho . Tako se utelesi v naše življenje, tako spet zaživi in postane resničen, tako da nagovarja in prigovarja. Kdaj skozi situacije, v katerih se znajdemo, kdaj preko ljudi, ki stopijo v naše življenje. Spremembo zahteva od nas, spremembo, s katero se bo začel »evangelij«, dobra novica.  Je pa res, da ga večkrat ne slišimo. Pravzaprav ga je težko. Okoli nas in v nas je preveč stvari, ki nam govorijo in dopovedujejo stvari, veliko glasov

Adventni čas pričenjamo z nalogo, ki nam jo Kristus polaga na srce: »Vratarju je naročil, naj čuje.« (Mr 13,34)  Biti vratar je pomembna naloga. Vratar ima kljuko v rokah in samo on je tisti, ki koga spusti notri v hišo ali pa ne. Odgovoren je za to, kaj se bo v hiši zgodilo: ali bo v njej mir ali katastrofa, ali jo bo kdo olepšal ali razdejal, uničil, izropal. Biti mora torej nekdo, ki se ga ne prinese naokrog, ki trezno razmišlja, nekdo, ki opazuje ter razume svet in njegove ukane. Nekdo, ki je previden.  Kaj je pred vrati?  Samo mi smo vratarji lastnega srca.  Toda kaj vse se znajde pred našimi vrati! In vse to nas prepričuje, da spada v naše srce. Težko jim je ne verjeti! Pod pretvezo sreče, zadovoljstva, dobrega počutja, ugajanja drugim bi rado v nas vstopilo kraljestvo trgovcev. Toda zanje smo samo potrošniki, tisti, ki skrbijo za njihov dobiček. Pod pretvezo svobode bi v nas radi stopili usmerjevalci mnenja in sodobnih »vrednot«. Toda radi bi samo to, da bi postali njihove ovce

  Danes se z Jezusovo priliko podamo na konec časov. Tistemu času pritiče »sodba«, ki pa jo ponavadi razumemo kot »obsodbo«, torej obračun, povračilo za vse grdo ali lepo. Toda pri »sodbi« ne gre za to, da bomo koga rešili ali koga uničili, gre samo za razkritje , kdo je ovca in kdo je kozel , kdo je kdo že od nekdaj . Ker vsak spada tja, kamor se je odločil, da bo šel, na desnico ali levico Sina človekovega že pred samo sodbo. »Konec časov« torej ne bo toliko plačilni dan za naša dejanja, niti ne dokončni obračun s sovražniki vere, kolikor bo to soočenje med Božjim in človeškim pogledom na stvarnost, v kateri smo živeli: kdo je kdo – v resnici .  Presenečenja …  Da si ta dva pogleda ne bi mogla biti bolj različna, priča začudenje, ki ga ljudje vseh časov sprožijo pred Kraljevo sodbo: »Gospod, kdaj smo te videli …?« (Mt 25,37) Sodba sproža presenečenja, kajti resnico o sebi je očitno težko prepoznati. Morda si mislimo, da sodimo h kozlom, pa smo pri ovcah, ali pa obratno.  Zato nam je

Glavna tema tokratnega evangelijskega odlomka niso ne device ne svetilke, temveč olje . To je razlika med tem, ali smo v življenju »budni« (Mt 25,13) ali ne, to je za nas ključno pri tem, ko hodimo »Ženinu« naproti: da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije .  Sebičnost  Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako funkcioniramo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar mnogi resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko jo zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati ,

Težka stvar je prekrila našo Cerkev, da zdaj vsi v posmehu kažejo s prstom nanjo. Vendar ne to, kar se zdaj ve o njenih duhovnikih, da so torej grešniki kakor vsi ostali ljudje, da torej delajo tudi grde stvari, temveč še bolj to, da smo svoj ugled in častno ime utemeljili na nekakšni navidezni »svetosti«, »brezmadežnosti« in podobnih stvareh. To je njena največja težava: da smo pozabili, da smo kristjani še vedno skupnost grešnikov .  Vzvišenost kristjanov  Da je z vsem slabim, kar danes izvemo o Cerkvi, predvsem o njenih predstojnikih, tak velik škandal, ni krivo toliko slabo dejanje samo po sebi – čeprav to seveda ni opravičilo – temveč to, da smo pred svetom s svojim očitno nekoliko vzvišenim obnašanjem ustvarili podobo, da smo kristjani (najbolj pa duhovniki) – samo zato ker smo kristjani – nekaj boljšega od drugih. Veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. »Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje vid

Vsakdo nekoliko otožno vstopa v ta praznik, v katerem nam kakor luči iz teme zasvetijo spomini na naše drage rajne. Lepe stvari so zapustili za seboj. Naša življenja so oblikovali, zidali naše vrednote in iz njihove ljubezni in dobrote smo spoznali svojo vrednost in dragocenost. Ob hvaležnosti pa se vendarle ne moremo izogniti bolečini, ki jo je prinesel njihov odhod od nas; boli nas, da jih ni več. A bolečina ni slaba stvar; je samo ljubezen, ki pogreša in ki želi iskati, dokler ne najde tistega, kar si želi. Čeprav se zdi, da je tisto, kar najdemo v svoji bolečini, nekaj drugega kot to, kar smo mislili, da iščemo:  je želja dati in ne obdržati.  Razmišljam, zakaj mora človek v svojem življenju tako veliko izgubiti, se od tako veliko stvari z bolečino posloviti. In ne morem priti do boljšega odgovora, kakor je ta, da se s tem nečesa pomembnega uči : da se iz izgubljanja počasi nauči podarjati . Da svoje stisnjene dlani razpre in začne to, kar mora oditi, izročati.  Tako reče Jezus: »V

Nekaj čudnega se zgodi na tej svatbi, prazniku, priložnosti za veselje in počitek od enoličnega vsakdana, dvojno čudo, najprej da nekdo noče priti, potem pa še to, da pride nekdo, ki ni spodobno napravljen za svatbo. Vsi brez svatovskega oblačila , ki ni nič drugega, kakor veseli obraz . Drugega za svatbo ne potrebuješ.  Utrujenost  Prilika sama od sebe sprašuje naše utrujene obraze, zakaj naše dneve preživljamo kot živi mrtveci, brez veselja, brez volje, otopeli in brez življenja v sebi. Zakaj nočemo na svatbo . In če smo že tam, če imamo pogoje za to, da bi bili veseli, zakaj tam ne želimo biti , zakaj nočemo biti veseli. Kdo bo rekel, da je kriv prehud tempo, ki nam ga postavlja družba, pa stres, pričakovanja okolice, preveč dela, premalo časa zase, da nam to dela skrbi. Morda res. A kakor vemo, naše utrujenosti ne povzroči družba, temveč si jo priskrbimo sami, kadar dajemo nase prevelik pritisk, prevelika pričakovanja, kadar stopimo v čevlje, ki nam niso prav, ker niso bili narejen

» Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe? « (Mt 18,33)  Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje . Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake . Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje.  Rojstvo upanja  Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti.  Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje . Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo veliki dolg 10.000 talen

Čeprav smo kristjani seveda poklicani prinašati in živeti ljubezen vsemu svetu, pa se tokrat evangelij osredini na odnos do same skupnosti učencev, do Cerkve. Kakor bi rekel Pavel: »Dokler utegnemo, torej delajmo dobro vsem, zlasti pa svojim domačim po veri.« (Gal 6,10) Kajti skupnost se ne zgradi samo tako, da ljudje pridemo skupaj – za skupnost se je treba potruditi . Treba jo je vzdrževati. Treba je delati dobro .  Dolžnost  »Tvoj brat« (Mt 18,15). On je v življenju kristjana prvo delo, prva dolžnost. Vse odkar smo kristjani, odkar smo del Cerkve, smo namreč odgovorni tudi za to, da ta skupnost obstane. Ker imamo Boga v svoji sredi, dokler imamo skupnost: »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) In ta lahko obstane, če obstane odnos med menoj in mojim bratom po veri. Zanj, za »našega«, za nekoga, ki nam pripada in ki mu pripadamo mi, se je zato treba pobrigati, tako pravi Jezus, poskrbeti zanj, se zanj zavzeti! Tudi če dela sla

» Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. « (Mt 16,25)  Čudna Petrova reakcija na Jezusovo napoved svoje življenjske usode ni tako zelo čudna, če vemo, da je za Izraelca podoba trpečega Mesija milo rečeno škandalozna. Mesija bi pač moral biti novi David, močna, mogočna persona, ki bi postavila stvari spet na pravo mesto, tako stvari duhovne kot politične narave. Ob tem, da bo moral Mesija »veliko pretrpeti … da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati,« (Mt 16,21) pa se Peter zdrzne. Mora protestirati. Ne sme se strinjati. Saj ima vendar Jezusa rad! Ali pa ima rad nekega drugega Jezusa, takega, ki si ga je naslikal v svoji glavi, ko je začel hoditi za njim … In tudi sebe, ki bi skupaj z njim rad evforično kraljeval, ne pa da bi njegovo življenje (kot Jezusovo) nekoč strmoglavilo v prepad neuspeha … izgube … križa …  Vztrajnost  Vendar bolj kakor Petrova pritegne pozornost Jezusova reakcija na Petrovo nestrinjanje. On vztraja v svoji odločitvi, ne glede na to, da ne doži

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15)  Jezus postavlja vprašanja. In jih postavlja veliko in velikokrat. In prav tole vprašanje, kdo da On je, se v našem življenju poraja na različne načine, lahko bi rekli, da v vsaki situaciji, v kateri se znajdemo in bi morali nanjo jasno odgovoriti. Ko gledamo poplave, ko se soočamo z ranjenimi in potrebnimi ljudmi, ko se soočamo z zanikanjem zdrave pameti, ko stojimo pred nekom, ki ga ves svet – tudi Cerkev morda – obsoja: kako bomo odgovorili?  Naše življenje zahteva odgovore, ker so odgovori na vprašanja pravzaprav naše življenje , kot ga želimo živeti. Naša identiteta . Ali kot pravi Albus Dumbledore v Harryju Potterju: »Naše odločitve so tiste, ki veliko bolj kakor sposobnosti pokažejo, kdo smo v resnici.«  Drugačen  In Jezusovo vprašanje je zastavljeno zelo premišljeno: »Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi?« Ker to dvoje ni in ne more biti isto. Ker se mora odgovor sveta in odgovor Jezusovega učenca , ker se morata identiteta sveta in učenc

» Pazite na pravico, ravnajte pravično, kajti moje odrešenje bo kmalu prišlo in moja pravičnost se bo kmalu razodela. « (Iz 56,1)  Paziti , to je zame ključni glagol, ko gre za človeka, za človečnost v našem svetu: človek je tisti, ki pazi na ljudi, ki so mu ljudje, odnosi nekaj tako zelo vrednega in dragocenega. In človek je človeku človek predvsem tedaj, kadar ga pazi pred samim sabo, pred svojo sebičnostjo, pred zlom, ki ga nosi v prsih, pred besedami, ki bruhajo iz njegovih ust. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, pred svojo sebičnostjo, da rečemo drugače, to pomeni biti plemenit, gentlemanski. In takrat mu to uspe, ko zadrži tisto globoko težnjo, ki jo vsi nosimo v sebi, da bi bili pomembnejši, boljši, več vredni od drugih, in mu da svojo veljavo – prav isto veljavo, ki mu jo je dal Bog, ko ga je ustvaril in ga postavil na mesto v mojem življenju.  Temu rečemo pravičnost: dati vsakemu svoje mesto na svetu . Tor

Nikoli ne bom znal prav dobro odgovoriti, zakaj viharji, zakaj neurja, zakaj pobesneli hudourniki, ne samo zunaj, tudi tisti znotraj človeka, zakaj torej »silen vihar, ki kruši gore in lomi skale«, zakaj »za viharjem potres« in za potresom ogenj«. Vem pa in vidim, da je »za ognjem glas rahlega šepéta,« (1 Kr 19,11-12) tihega sočutja sredi bolečine, nežne ljubezni in pozornosti, vedno pogosteje to vidim, vedno bolj prepričljivo, tudi v nedavnih slovenskih katastrofah s poplavami, tornadi, plazovi.  Morda zato vse to stopa »pred Gospodom«, ker šele stiska zares odpira srce človeka človeku – in Bogu. Kako se je zaradi te katastrofe odprlo marsikatero srce, ki je bilo dotlej kot kamen, kako prizanesljivi smo postali, kako človeški. Da, včasih mora Bog porušiti mostove, da bi začutili, kako zelo jih potrebujemo. Kako zelo potrebujemo človeka ob sebi.  Podvig življenja  Toda za to, da Bog stopi v človekovo srce in ga napolni s svojo ljubeznijo, terja od človeka nekaj težkega, rekel bi, da je

Tiho sem. Mogoče je to moja edina – in najbolj naravna – človeška reakcija na vse, kar se je v preteklih dneh z grozo vzbujajočimi rekami in strašljivimi plazovi nagrmadilo na Slovenijo. Tiho. Najprej čisto spontano, ker ne vem, kaj primernega bi v osuplosti tega trenutka sploh lahko rekel, pa tudi zato, ker sem se ob mnogih bolečinah ljudi okoli sebe naučil, da je v vsaki človeški stiski spričo njene nerazumljivosti še najbolj primerna prav tišina. Tišina je najboljša spremljevalka človekove groze in bolečine, stiske in nemoči.  Tuhtam, če ni morda to tudi vse, kar te še pred dobrim tednom praktično nepredstavljive slike »vesoljnega potopa«, ki jih gledam danes, terjajo od mene. Tišino. Vidim svet, ki mineva, in vse, ki jokajo za njim. In mi je hudo zanje in za svet. Tako zelo podobno neki človekovi smrti je vse to, ko odhaja nekaj, kar nam je bilo domače in kar smo imeli radi, in življenje nikoli več ne bo več tako, kakršno je bilo poprej. Poplavljene vasi, odtrgane ceste, porušene h

Nadaljevanje je pravzaprav še boljše, kot je bil začetek s Kurjim pastirjem.  Protagonist je zdaj že odraščajoči deček, pogosto zasanjan in razmišljujoč, ki mu nikoli ne zmanjka vprašanj. Že pri rosnih letih se sprašuje o smislu življenja, o sreči, njegova mama in oče, ki smo ju dobro spoznali že v prvi knjigi, pa se mu čudita in ga tudi občudujeta, saj vesta, da je nekaj posebnega. V drugi knjigi še bolje spoznamo osnovno družino, ki je zelo povezana, prav vsak izmed njih je poseben in edinstven, avtor pa jih razplasti in odlično razdela njihove značaje, zato čutimo vsa njihova veselja in stiske. Skozi nenavadne domislice malega Ferija tako pristno vstopamo v otroško dojemanje tako težko razumljivega sveta, ki terja veliko odpovedi in veliko težkih odločitev, tudi takšnih, ki jih z vidika današnjega sveta ne moremo sprejeti. Njegov otroški pogled na svet, velikokrat tako naiven, pa vendar odstira resnico, ki smo jo v oholi odraslosti pozabili in skuša ves komplicirani svet prikazati v

Živeti nebeško kraljestvo pomeni brati knjige . Brati dosti in temeljito. Brati vsak dan. Brati izbirčno, kakovostno. Vzeti si veliko časa za to, posvetiti temu veliko več časa kot elektroniki in puhastim mislim, ki danes so in jih jutri vržejo v peč (prim. Mt 6,30).  Iskati zaklade  Kaj namreč pomeni drugega, da je » nebeško kraljestvo podobno zakladu, skritemu na njivi « (Mt 13,44), da je » nebeško kraljestvo tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere « (Mt 13,45) in da je » nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč « (Mt 13,47-48)? Med ceneno površnostjo našega časa iskati skrite zaklade človekovih spoznanj in odkritij, med glasnimi reklamami najti tiho modrost, učiti se med mnogimi besedami razbirati dobro od slabega, zrnje od plev, koristno od nekoristnega, dovoliti lastno spreminjanje, imeti vso svobodo tega življenja, ki je predvsem svoboda mis

»Nebeško kraljestvo« je spopad med dobrim in zlim, tako pravi Jezus, neprestani in srditi spopad med tema dvema izbirama življenja, zato tudi živeti v njem torej pomeni nenehen boj, trud, napor. Ker dobro ni preprosto nekaj jasnega in nedvoumnega, ni nekaj za vse ljudi in situacije istega, temveč je dobro nekaj, kar je treba iskati in razmišljati o tem, opazovati njegove sadove, učinke, odločitve, torej nekaj, za kar se je zato treba truditi kar naprej.  Pretkanost zla  Tako je zato, ker se vanj vedno zaganja zlo, na njegovo njivo vstopa, tako ga skuša uničiti, da se pritihotapi vanj, sicer mu to ne bi uspelo. Ljudje imamo namreč radi dobro, ne slabega, tako da se slabo v naša dobra dejanja vseje takrat, kadar nismo pozorni na to: »Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.« (Mt 13,25) Zato se dobro lahko prelevi tudi v nekaj slabega, čeprav se tega sploh ne zavedamo.  Vedeti moramo, da je največje zlo ponavadi vedno zakrinkano v nekaj,

» Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek .« (Mt 11,28)  Veliko ponižnosti je danes treba, da se zaveš, da si »utrujen in obtežen«, da ne zmoreš več nositi življenja, da si to priznaš: da potrebuješ počitek.  Zdi se namreč, da gre za občutek, ki se ga v svetu, v tej naši družbi, kjer nekaj pomenijo le moč, sposobnost in uspeh, v kateri po božje častimo mladost in popolnost, do zadnjega izogibamo; si pač mislimo, da je utrujenost znamenje šibkosti, nesposobnosti in zato tudi manjvrednosti. In tako mnogi ljudje izgorevajo, medtem ko prestopajo svoje meje, da bi drugim in sebi dokazali, kako zelo uspešni in pomembni so … da so vredni spoštovanja in občudovanja … pa četudi ga nikoli ne dobijo.  Ljudje tako radi zapademo v aktivizem, v pretirano skrb, v pretiravanje z delom, in veliko težavo imamo s perfekcionizmom. Za zelo pomembne se imamo, predvsem takrat, kadar se sami v sebi v resnici počutimo nevredne in negotove. Da je to res, priča tudi dejstvo, d

Bog (in vse, kar je njegovega) vedno prihaja kot gost , kot neznanec na vrata, spomnite se samo božične zgodbe. Zato recimo na Bližnjem vzhodu in v južnih deželah gosta obravnavajo kot kralja, ne glede na njegov ugled. Gost , ta velika in sveta neznanost, je zanje obisk Boga. In zanj je vedno prostor, četudi ne vejo, kaj jim bo prinesel, dobro ali slabo. Tudi hčere in sinovi se mu morajo umakniti, mame in očetje, tako je to, v sinovo posteljo bo legel gost, sin pa na kavč. Kajti »kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.« (Mt 10,37) Biti »vreden« svojega gosta, doživeti čast, da te je obiskal, da je izbral tebe in ne koga drugega, to je nekaj največjega za te ljudi.  Sprejeti gosta  Zato gosta tudi zares sprejmejo medse. Zares, kar pomeni odpreti svoja vrata in nekoga spustiti notri – morda celo za vedno, četudi rečejo » svakog gosta tri dana dosta «. Ne samo mimogrede torej, nekoga sprejeti pomeni to naredit

Vzdušje v naši domovini je na strahotno nizki ravni. Ne gre samo zato, da nas stiska draginja in visoki stroški za življenje, ne samo, da nas vse, še promet na cestah spravlja v obup, ne samo, da se okoli nas vse vredne stvari, ki smo jih spoštovali in cenili, sesuvajo kakor hišice iz kart, vse to se da nekako preživeti. Bolj pa me skrbi to, da se ljudje – ne vem, ali nas želi kdo načrtno skregati ali pa je to le trend, ki se je počasi, preko naših izbir, zgradil sam od sebe – počasi obračamo drug proti drugemu in namesto brata v drugem gledamo tekmeca, morda nasprotnika, morda celo sovražnika.  Nasilje  Ljudje smo se začeli drug drugega bati , to je, kar me zares skrbi, bati se mnenja in prepričanja drugih, bati se njihove drugačnosti, bati se stika z njo. »Ne bojte se ljudi!« (Mt 10,26) pravi Jezus ob tem.  V zadnjem času namreč vidimo, kaj to ustvarja med nami: porast narcizma in sebičnosti ter z njima tako zelo povezanega nasilja, celo med mladimi in otroki, ki so samo ogledalo naš

V zadnjem času smo imeli že precej protestov, trume so se zbirale in vozile mimo parlamenta, traktorji, kolesa, množice ljudi, takih in drugačnih, levih in desnih, črnih in rdečih so gladile trde kocke na Trgu republike. Dobro se mi zdi to dogajanje, vsaka ljubezen se gradi tako, vsak odnos, ko se brusimo, šele postajamo drug drugemu bolj ustrezni in skladni. Bolj primerni za življenje drug z drugim. Trg republike bi moral biti vedno poln, republika je namreč latinska beseda, »res publica«, to pa je »skupna«, »javna reč«, torej stvar vseh ljudi, da povemo drugače, tako lepo in skrbno položene grobe granitne kocke na trgu, da se na njih nihče ne spotakne, pade, zakrvavi, izkrvavi. Zato je protestiranje, če je to borba za dobro in prav, vedno zelo plemenit izraz ljubezni. Razen če …  Razen če protestiramo samo zase. Nisem dobro gledal, kdo se je teh zborovanj udeležil, toda če bi šlo res za ljubezen, pravičnost, sožitje in ne za lastni žep, potem bi morali tam stati vsi ljudje, ne samo t

»Žetev je velika,« (Mt 9,37) zares velika. Toliko ljudi, ki potrebujejo pomoč, toliko ljudi, ki blodijo, toliko je izgubljenega, toliko zgrešenega, tudi v nas, ne samo v svetu, ki nas obdaja. Veliko je stvari, ki nas ganejo, ki nam vzbujajo slabo vest ali jezo ali nemir, veliko stvari, ki jih je treba opraviti. Toda to ni nič drugega kakor Gospodov namig, da nas potrebuje . Da je v tem svetu, ki čuti veliko krizo smisla, v katerem ravno zato gospodujejo agresivnost, zasvojenosti in depresija, veliko za postoriti, da je veliko dela, da je veliko področje, kjer so Gospodovi učenci dobrodošli, da nekoliko izboljšajo svet.  Najprej tako, da sprejmejo svojo nalogo . Kajti s tem, ko nam Gospod daje nalogo, nam daje tudi globok smisel svojega življenja! In to je velika stvar! On popravlja svet ravno tako, da nas nekam pošilja, da nam vzbuja zavest, da moramo in da lahko nekaj naredimo. Velika stvar je to. Saj se najslabše počuti človek, ki ne ve, da je koristen, da je česa sposoben, da je zat

Jezus reče cestninarju Mateju: »Hodi za menoj,« in ta vstane in gre. Kdo le bi pustil denar in lagodno življenje, ki ga prinaša njegov poklic, če ne bi razumel, da je v tem klicu nekaj še lepšega, še boljšega, veliko kvalitetnejšega od tega, v čemer živi zdaj? Da bi rekel samemu sebi: »Nočem več biti cestninar, raje bom njegov učenec.« Kaj je moralo biti tako lepo? Nova pravila, nove zapovedi, nova navodila, novi grdi pogledi, ko si naredil nekaj slabega?  Veselica ali napor?  Nekaj je bilo v Jezusu, da so se mu približevali grešniki in cestninarji, morda to, da je bilo življenje z njim nasproti prejšnjemu življenju kakor veselica, kakor gostija. In za veselico je treba – bolj kot hrane in glasbe – sproščenosti, je treba sprejemanja, je treba skupaj sedeti in razumeti in odpustiti in dati priložnost. Za veselico je treba veselja – tega pa ni, kjer ni občutka, da je nekomu tvoje življenje dragoceno, da je nekomu s tabo lepo.  Krščanstvo pa smo danes naredili kot nekaj zelo farizejskega

Bog si je najbolj od vsega želel ostati med nami. Vendar si je za to izvolil precej zanimivo obliko. Danes v češčenju in hvaležnosti osupnemo nad njegovo izbiro: ljudje si za to, da se nas drugi spomnijo, postavimo spomenik, napišemo knjigo, si ustvarimo ugled in premoženje, On pa se je odločil drugače: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.« (Jn 6,51)  Hotel je biti kruh , nekaj tako vsakdanjega in neizrednega, nekaj tako minljivega in banalnega, nekaj tako preprostega. S to izbiro je veliko tvegal: da ga bo tako lahko mimogrede kdo ponižal, ga razvrednotil, da ga bo imel za nekaj samoumevnega, še huje, da ga bo lahko užival in se ga dotikal kdorkoli, tudi kdo, ki sploh ne bo vedel, kako nekaj velikega ima v rokah, tudi kdo, ki ga bo zaničeval. Tvegal je izničenje. Toda kruhu pač ne gre za to, da bi izbiral, kaj se lahko in kaj ne počne z njim, kdo ga lahko in kdo ne sme jesti, kdo je dovolj vreden in kdo ne. On pač obstaja, da ga lahko vzame vsakdo in se z njim nahrani .  Za to