»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15)
Jezus postavlja vprašanja. In jih postavlja veliko in velikokrat. In prav tole vprašanje, kdo da On je, se v našem življenju poraja na različne načine, lahko bi rekli, da v vsaki situaciji, v kateri se znajdemo in bi morali nanjo jasno odgovoriti. Ko gledamo poplave, ko se soočamo z ranjenimi in potrebnimi ljudmi, ko se soočamo z zanikanjem zdrave pameti, ko stojimo pred nekom, ki ga ves svet – tudi Cerkev morda – obsoja: kako bomo odgovorili?
Naše življenje zahteva odgovore, ker so odgovori na vprašanja pravzaprav naše življenje, kot ga želimo živeti. Naša identiteta. Ali kot pravi Albus Dumbledore v Harryju Potterju: »Naše odločitve so tiste, ki veliko bolj kakor sposobnosti pokažejo, kdo smo v resnici.«
Drugačen
In Jezusovo vprašanje je zastavljeno zelo premišljeno: »Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi?« Ker to dvoje ni in ne more biti isto. Ker se mora odgovor sveta in odgovor Jezusovega učenca, ker se morata identiteta sveta in učenca razlikovati, skoraj neizbežno je tako. Drugačen odgovor od odgovora sveta na isto vprašanje, to je, kar pomeni biti kristjan.
In tule je zelo na mestu vprašanje, kdo kroji mojo identiteto, moje odgovore, na čem so ti utemeljeni. So to mediji, politiki, vplivneži, omrežja, novice? So to čustva, ki jih vse to vzbuja v meni, ali nekje davno pozabljeni razum? Je to moja preteklost in vse, kar je v njej težkega in hudega? Je to preračunljiva sebičnost? »Eni pravijo, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremíja ali eden izmed prerokov.« (Mt 16,14)
Križišče
Vprašanja pri Cezareji Filipovi so zato pravzaprav vprašanja, kdo želimo biti. Nekakšno križišče, na katerem se moramo odločiti, kdo bo moj učitelj, moj vodnik, moj bog. Na podlagi tega se gradi moja identiteta, moje bistvo, ker sem pač nekdo, ki nekomu sledi. In tisti, ki vpliva na moje odgovore na zahtevna vprašanja mojega bivanja in naše družbe, tisti je tudi moj učitelj, moj vodnik, moj temelj, tisti nekdo, ki bo moje življenje peljal v to ali ono smer.
Kdo v resnici je Jezus, je težko odgovoriti. »Kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« (Mt 16,17) Gre za stvar razodetja, za neko sporočilo, ki nam ga je nekdo povedal, gre za poslušanje. In poslušanje je počasno približevanje človeku in Bogu, v molitvi in pogovoru. Tamle, se mi zdi, bomo našli odgovore, tudi na tistega zelo pomembnega: »Kdo sem jaz?«
(misel ob 21. navadni nedelji, leto A)
Komentarji
Objavite komentar