Besede za srce

Iskanje naših mladih, podobno iskanju Jožefa in Marije, navdaja starše z grozo. Najprej v njihovih malih nevšečnostih in navihanosti. Potem, ko rasejo, pa vedno bolj v spoznavanju, da naši otroci naenkrat niso več naši. Kot da so nekdo drug. Prej naš mali, tako poslušen in prisrčen, zdaj pa se zapira pred nami, oblači v črnino in prebada ustnice ... Mogoče mislite, da so vaši otroci izgubljeni. Morda zato, ker vas ne poslušajo. Morda zato, ker so drugačni od vas, ker so jim všeč povsem nasprotne stvari kot vam. Morda zato, ker so se spremenili, morda zato, ker več živijo skozi ekrane in ekrančke kot s pogledom na obraz. Morda še zaradi česa drugega. Toda naši otroci so v resnici izgubljeni, če niso v tem, kar je njihovega Očeta . In danes mnogo otrok ne ve, kje bi našli to Očetovo hišo . Nihče jim je ni pokazal. In se izgubljajo. Ker jo morajo najti. Ker je jasno, da drugače ne gre. Da morajo biti tam. In poskušajo tam, kjer čutijo varnost, sočutje, zadovoljstvo ... na kratek rok.

Človek. Za tabo je človek. Manjši. Za njim je spet človek. Še manjši. Za njim je spet človek. Manjšejši. Za njim je spet človek. Najmanjši. Za njim pa spet človek. Najmanjši človeček. Za njim pa je niče, v prah poteptano. Za ničem je Bog. Ravno prav velik za tvoje srce. Naj se rodi v njem. Blagoslovljen božič.

Zgodilo se je nekaj nepričakovanega! Bog je prišel na svet! Na svet, ki ga ne potrebuje kot Boga, ampak kot igralca v zgodbi. Na svet, v katerem se mora boriti s svojimi plastičnimi posnetki, božički, potovanji, televizijo in z ničem, ki ga ustvarjajo. Na svet, ki ga bo imel za sad človeške domišljije, za figuro zaslužka, za provokatorja, za zvezdo verskega turizma ... Za vse, samo za Boga ne. Veliko si upa. In ravno to je pri Bogu tako neverjetno: da stopa prav tja, kjer ga ne potrebujejo, ker ve, da ga prav tam tako močno potrebujejo. V nezavedno temo, v nikdar zastavljene vprašaje, v poglede brez prihodnosti. Zakaj? Ker se sili tja? Ker hoče vzbujati pozornost? Ne. Ker brez njega preprosto ne gre. Stopa najprej tja, kjer so ljudje začutili, da ga potrebujejo. Stopa v razdrte družine in k osamljenim ljudem; stopa k obupanim in neutolažljivo žalostnim; stopa k vsem, ki so to noč razočarani in malodušni, vsem, ki ne verjamejo v prihodnost ali v življenje; stopa k vsem malim: v

Umolkniti, opazovati, odločiti se. Skozi vse to je peljal naš advent. Tri postaje, ki naj bi nas od teme sveta pripeljale do luči – če naj »luč« poimenujemo tisto sveto, ki nam ga je iz prsi iztrgal življenjski ritem in sistem, ki golta naše vrednote, naše dragocenosti in nam v zameno podtika ceneni kič. Velikokrat sem govoril o temi. Ne zato, ker bi vam hotel ugasniti pogum, ampak zato, da bi postali občutljivi na temo. Da bi potemtakem znali ugledati, kaj je LUČ. Luči namreč ni lahko najti. Pravzaprav je sploh ne moremo najti. Sama mora priti do nas. Naša naloga pa je, da jo med veliko drugimi, mogočnejšimi »lučmi« opazimo, da pred njo umolknemo in potihnemo vse druge glasove, da jo sprejmemo – da ji pustimo priti. Saj se boste smejali. Rekli boste: Kdo si ne želi nečesa tako lepega, kot je božič? Kdo si ne želi iti domov z lažjim srcem? Kdo si ne želi rešitve? Marsikdo. Vsak, ki misli, da mu nič ne manjka. Vsak, ki misli, da ne potrebuje rešitve. Vsak, ki misli, da je luč, ki

... in pri nas smo se sklenili pred njim malo umiriti. Pred vsem hitenjem dajemo roke njemu. Morda bo pomagala tudi ta lepa pesem, ki jo bomo danes zapeli čisto na koncu naše molitve. Čakam na mir. Želim vam miru.

Poslanica za Luč miru iz Betlehema 2009 Letos nimamo zate nič novega. Kot vedno: eno svečo in en plamen, enega človeka in en nasmeh. Res nič posebnega. Človek in sveča, kakršnih srečaš na stotine, s plamenom in nasmehom, kot bi ju lahko imel vsak. Pa ju nima. Ta plamen ima posebno moč. Ta plamen je luč od Boga. Zmore ti dati upanje, moč in pogum. Zmore ti vžgati srce. Kot ga je vžgal človeku z nasmehom. A ne, ker ga nosi; ker ti ga daje. Zdaj je res tvoj! Ko te je torej plamen vžgal, ga nesi nekomu. Nekomu, ki mu je ugasnilo srce. Zanj si ga našel, zanj gori v tebi. In ne boj se, če ti po poti ugasne plamen. Da ti le ne ugasne srce. Saj … Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven?

»Kaj naj storimo?« Priti do tega vprašanja je že veliko. Pomeni, da te je prizadelo. Da se ti zdi, da ne gre vse, kot bi moralo. Pa čeprav so rezultati v redu. Čeprav ne stradaš kruha, so otroci našiti z dobrimi ocenami in vsak v roki pestuje svoje darilo. Kdor zna v takem toku prepoznati mrtvilo duše, kdor se zna v trgovini ustaviti in v ogledalu opaziti utrujene oči, kdor zna prepoznati, da je njegovo življenje samo še hitenje, kdor je še občutljiv na to, kaj se dogaja na dnu, ta ima pred seboj rešitev. Mnogi ne pridejo do tega. »Kaj naj storimo?« Odgovorov na to vprašanje je cela množica. Vsak dan jih dobivamo na izložbi, vsak dan nam jih ponujajo na vsakem koraku. Instant sreča. Za danes. Kaj bo jutri? Kdo ve. Bolj ali manj droga take ali drugačne vrste. A če smo res občutljivi, če res znamo prepoznati in si priznati razočaranje, ki ga doživljamo nad nadomestki za tisto, kar potrebuje naša duša, če glavobola ne bomo ugasnili s prvim analgetikom, ki nam pride pod roke, pot

Glas vpijočega v puščavi ... Kjer kriči in ga nihče ne sliši? Glas vpijočega takrat in danes ... in še vedno nihče ne sliši? Velikokrat imamo tisti, ki smo kakorkoli vpeti v vzgojo, očetje, matere, učitelji, kateheti in še kdo, občutek, da govorimo v prazno; da se trudimo v prazno; da je vse, kar delamo, brezsmiselno ... kakor vpitje v puščavi, kakor kričanje med tisoč in tisoč hrupi današnjega sveta. Kjer te nihče ne sliši. Pa tudi če te sliši, skomigne z rameni in gre svojo pot. Ni tako samo z govorjenjem. Vse naše oznanilo, pa naj bo to samo droben zgled, ki ga postavljamo » svetu na ogled «, marsikdaj ne sproži samo ignorance, temveč tudi nasprotovanje in zasmeh. Da se začneš spraševati, ali je sploh prav kaj govoriti in ali ne bi bilo bolje raje molčati. To navdaja človeka z obupom, mar ne? Zato marsikdo utihne. Ali pa ga utišajo tisti, ki jih to moti ali jim odžira dobiček. Nezavedajoč se, da je morda prav to tisto, kar ga bo rešilo ... Ko človek utihne, sliši. Kdor n