Kaj toliko vpije?


Glas vpijočega v puščavi ... Kjer kriči in ga nihče ne sliši?
Glas vpijočega takrat in danes ... in še vedno nihče ne sliši?

Velikokrat imamo tisti, ki smo kakorkoli vpeti v vzgojo, očetje, matere, učitelji, kateheti in še kdo, občutek, da govorimo v prazno; da se trudimo v prazno; da je vse, kar delamo, brezsmiselno ... kakor vpitje v puščavi, kakor kričanje med tisoč in tisoč hrupi današnjega sveta. Kjer te nihče ne sliši. Pa tudi če te sliši, skomigne z rameni in gre svojo pot.

Ni tako samo z govorjenjem. Vse naše oznanilo, pa naj bo to samo droben zgled, ki ga postavljamo »svetu na ogled«, marsikdaj ne sproži samo ignorance, temveč tudi nasprotovanje in zasmeh. Da se začneš spraševati, ali je sploh prav kaj govoriti in ali ne bi bilo bolje raje molčati.

To navdaja človeka z obupom, mar ne?

Zato marsikdo utihne. Ali pa ga utišajo tisti, ki jih to moti ali jim odžira dobiček. Nezavedajoč se, da je morda prav to tisto, kar ga bo rešilo ...

Ko človek utihne, sliši. Kdor namreč želi govoriti prave stvari, mora najprej poslušati. Poslušati glas tistega, ki vpije v tvoji puščavi, med tistimi tisoč zvoki v tvoji glavi, v tvojem srcu. Kdor želi govoriti prave stvari, mora najprej stopiti v svojo puščavo in postaviti stvari na pravo mesto. Poslušati. Moliti, če hočete drugo besedo.

Pripraviti Gospodovo pot pomeni izprazniti jo, narediti prostor zanjo. Prekopati svoje ceste, svoje načine, svoje besede, predvsem pa svoje načrte in s tem povezana samoočitanja in neuspehe.
Naša naloga je samo pripraviti pot, spremeniti se. Ko bo torej pot prazna, bo imel Gospod prostor, da pride. Da pride k vsem tistim, ki smo jim blizu, po svojih poteh, po svojih besedah, po svojih dejanjih ... ki jih bodo ubirale naše noge, ki jih bodo izvrševale naše roke, ki jih bodo govorila naša usta.

Takrat tudi ne bo več dvoma in ne sekiranja, če govorimo v prazno. Kajti Gospodove besede nikdar ne grejo mimo človeka. Kajti »vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.« (Lk 3,6) Brez izjeme bodo zarezale v človeka, da se bo moral odločiti. To pa je pravzaprav naloga glasu vpijočega v puščavi ...

Komentarji

  1. Ko utihnemo, si napravimo pot, da slišimo vpijajočega v puščavi. Puščava so naše slabosti skozi katere si Gospod težko utira pot.
    Ob žeji in lakoti prisluhnemo vsakemu glasu vpijajočega v naši puščavi.
    Pa lepo nedeljo ti želim.

    OdgovoriIzbriši
  2. Gospod je potrpežljiv. Tudi če ne utihnemo v adventu, bo počakal do posta ... ali do navadnega dneva, ker ne potrebuje pompa in velikih slavji. On je v rahlem vetriču.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, je treba delati, garati - ni kar tako obmolkniti in se znebiti vseh odvečnih glasov. Se pa splača, to drži kot pribito!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar