Preskoči na glavno vsebino

Kaj naj storimo?



»Kaj naj storimo?«

Priti do tega vprašanja je že veliko. Pomeni, da te je prizadelo. Da se ti zdi, da ne gre vse, kot bi moralo. Pa čeprav so rezultati v redu. Čeprav ne stradaš kruha, so otroci našiti z dobrimi ocenami in vsak v roki pestuje svoje darilo. Kdor zna v takem toku prepoznati mrtvilo duše, kdor se zna v trgovini ustaviti in v ogledalu opaziti utrujene oči, kdor zna prepoznati, da je njegovo življenje samo še hitenje, kdor je še občutljiv na to, kaj se dogaja na dnu, ta ima pred seboj rešitev. Mnogi ne pridejo do tega.

»Kaj naj storimo?«

Odgovorov na to vprašanje je cela množica. Vsak dan jih dobivamo na izložbi, vsak dan nam jih ponujajo na vsakem koraku. Instant sreča. Za danes. Kaj bo jutri? Kdo ve. Bolj ali manj droga take ali drugačne vrste.

A če smo res občutljivi, če res znamo prepoznati in si priznati razočaranje, ki ga doživljamo nad nadomestki za tisto, kar potrebuje naša duša, če glavobola ne bomo ugasnili s prvim analgetikom, ki nam pride pod roke, potem bomo prišli do kratke, a boleče ugotovitve: zmanjkalo nam je veselja.

Veselja nad vsem. Kako težko je danes videti človeka, ki se ne smehlja, ker ga ima pod kapo ali ker je njegov kolega pravkar izpustil kakšno perverzen dovtip. Kako težko je najti nekoga, ki bi se res od srca zasmejal svojim napakam in ki bi od samega veselja koga objel. Kako težko je najti nekoga, ki za dobro voljo ne rabi krohota, ker je njegova vest mirna.

»Kaj naj storimo?«

Kako najti veselje v tem skrhanem svetu? V pogrevanju »dobrih starih časov«, kot delajo mnogi, bodisi s triglavo čepico na glavi bodisi z jamranjem nad sedanjostjo? Ne eno ne drugo jih ne bo prineslo nazaj. Niti ne bo spremenilo sedanjosti.

Nič kaj posebnega ni treba storiti. Samo opravljati svoje človeške zadeve, svoje dolžnosti. Opravljati jih s srcem. Kot človek. Kot pravičen in pošten človek, s pravimi načrti, s pravimi nameni in z izbranim ciljem.

In ko bomo postali spet ljudje, se nas veselje ne bo moglo izogniti. Saj je veselje temeljna lastnost človeka. Še bolj kristjana. Zakaj? Ker brez njega ne more živeti. Ker brez veselja ni prihodnosti in ker ni veselja, če ni prihodnosti.

Prihodnost pa je. Ker je Gospod blizu. In ker je v Njem edina prihodnost.

Komentarji

  1. Zelo se strinjam z napisanim. Trgovine nam ponujajo popuste, ne pa veselja. Toda nič ni narobe s trgovinami ... napaka je v nas, če ne vidimo tistega "več", ki je prisoten v svetu.

    In kaj je ta več? Več je manj!

    To je, ko od dveh sukenj damo eno tistemu, ki nima nobene.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja res je, kako malo je pravzaprav treba za notranje veselje, pa se vseeno slepimo. Toda, ko ugotovimo, da bi radi spregledali, ko zastavimo enkrat tisto vprašanje, kaj moramo storiti, smo že na dobri poti.

    Dobro razmišljanje!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej