Besede za srce

Iti v Jeruzalem. Ta »Jeruzalem« ima lahko marsikatero drugo ime, a biti mora Jeruzalem, kamor vem, da moram iti, in da tja tudi grem. Da grem tja zavestno. In da si želim tja. Vemo, kakšna je pot. Pot, na kateri boš moral požreti marsikatero grenko. Pot, ki gre včasih tako navkreber, da bi človek že obupal. Pot, ki se zdi včasih tako samotna, da pomisliš, da ni prava. Da imajo vsi nekaj od življenja, samo ti ne, da imajo lisice » brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil. « (Lk 9, 58) A dokler je na njenem koncu Jeruzalem, dokler ga imam pred očmi, dokler vem, kam sem namenjen, vse dotlej ima svoj smisel. Jeruzalem . Tako je ime mojemu krščanstvu. Do njega pa nobenega doma, nobene stalnosti, nobene gotovosti, nobenega počitka, marveč samo pot. Mi moramo vedeti, kam gremo, kje je naš Jeruzalem. Zato, da bomo lahko s te poti odstranili vse ovire, ki nam pridejo naproti. Mi moramo vedeti, kje je naš Jeruzalem, da bi takrat, ko nam čas postavi ogromno

» Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi: kdo sem? « Zakaj je to vprašanje tako strašno pomembno? Hodimo k maši, pošiljamo otroke k verouku, nič ne bentimo čez Cerkev, prikimamo, če kaj reče papež, pa amen. Dovolj. Mar to ne odgovarja na to vprašanje? Morda ja, morda ne. Odvisno, kaj se skriva za vsemi temi mojimi krščanskimi »aktivnostmi«. Gre namreč za temeljno vprašanje, kar zadeva moje krščanstvo: kdo je zame Jezus Kristus? Ne samo vprašanje mene kot kristjana, temveč celo mene kot človeka. Brez odgovora na to vprašanje, pri katerem so morali Jezusovi učenci priti »na čisto«, nima smisla nadaljevati. Če Jezus ni Mesija, če ni tisti, ki bo spremenil moje življenje, če ni tisti, brez katerega ne morem, če nimajo njegove besede name nobenega vpliva in me ne presenetijo, potem nima smisla. Zakaj je to vprašanje tako pomembno? Ker lahko rečemo: povej mi, v kakšnega Boga veruješ, in povem ti, kdo si. Svojo podobo Boga namreč ne nosimo samo v svojih prsih in svojem verovanju, ampak tu

Danes bi rad z vami odšel tja, kamor oko ne vidi, od koder se ne razlegajo glasovi, v svet, ki je tako skrit, da ga ne more videti nihče. Da ga nihče ne najde, nihče ne odkrije. V njem so resnice, ki bi povedale marsikaj, marsikaj razložile, še več pa zavile v nejasnosti in skrivnostnosti. To je kraj, v katerega marsikdo misli, da pozna njegov vhod, pa ga ni nikdar videl. Kraj, za katerega je bil farizej prepričan, da ga pozna, pa ni bil nikoli v njem, in kraj, v katerega je stopil Jezus, Bog. Vaše srce. Notranja kamrica. Ali kakorkoli že bi ga hoteli imenovati: vaš prostor, ki ga poznate samo vi. Vsak človek ima tak prostor. Prostor, v katerega se spravlja vse, kar je človek kdaj videl, kar je doživel, s čimer se mučil, kar ga je veselilo in onesrečilo, vsak korak, ki ga je prehodil v svojem življenju. Vse, kar usmerja njegove odločitve, vse, zaradi so takšne, kakršne so. In jih ne pozna nihče razen njega samega. In jih ne more poznati in ne razumeti – saj nikdar ne ve, iz česa vs

» Mladenič, rečem ti: vstani! « »Recept je preprost,« boste rekli. »Samo rečeš in vstane. To pa res ni nič posebnega. To bi znal storiti vsak.« In zakaj tega vsakdo ne stori? Zakaj ne samo reče, samo pokaže, pa bi bilo vse drugače? Res. Jezus namreč tega ni rekel samo mladeniču. To je rekel tudi njegovi materi. Da bi tudi ona slišala, da bi se naučila, kaj je treba govoriti svojemu otroku. Da bi vedela, da mu je treba to vedno znova govoriti in se nikdar ne ustaviti, pa četudi se zdi nesmiselno. Govoriti, tudi če bo odmahnil z roko. Govoriti seveda bolj s svojimi dejanji, kot z besedami. Govoriti, da bo razumel: treba je vstati. Ker to preprosto mora slišati. Ker mora vstati iz kulture smrti in iti v življenje. Kdo mu bo sicer to povedal, če ne mi? Morda mi boste potožili, da ste nemočni, nesposobni, da nimate možnosti proti temu, kar jim v duše vceplja svet. Pa to skorajda ni res. Tako tesno so vam blizu, da jim vaša dejanja govorijo bolj kot katerakoli druga. Še posebno, če s

Usedel se je in jim dal kruh. » Dajem vam kruh, ker je v kruhu odpoved. « Res, koliko grenkobe in razočaranj, koliko prezgodnjih juter in trepetanja pred nevihtami je bilo potrebno zanj. In koliko žuljavih rok. Preveč, da bi lahko človek pomislil, da se je v njem katero od življenj celo popolnoma iztrošilo. » Dajem vam kruh, ker je v kruhu ljubezen. « Ljubezen, ki smo jo pozabili. Ljubezen, ko mati hrani otroke. Ljubezen, ko si oče odtrga od ust. Ljubezen, ki jo je rodila odpoved. Ljubezen, ki ji ni bilo ničesar težko narediti. Ljubezen, ki je potrpela, ki je odpustila, ljubezen, ki je šla čez vse ovire, previsoke za človeka. V njem je tako velika ljubezen, da je toliko ne moremo skriti v nobeno drugo stvar na svetu. » Dajem vam kruh, je v kruhu dobrota. « Dobrota, ki se ne spremeni, pa naj bo človek, ki ga jé, še tako sovražen ali brezbrižen. Dobrota, ki noče povračila. Dobrota, ki preseneti. Dobrota, zaradi katere ga imamo tako radi. » Dajem vam kruh, ker je v kruhu skupnost