Besede za srce

Ne, to ni samo še ena solzava najstniška knjiga. Čeprav so pridevki, ki jih kdaj dajejo knjigam - seveda da bi jih lažje prodali - precej pompozni in (ponavadi) neresnični, to za to knjigo ne drži. Napisali so, da je to knjiga za najstnike, ki jo berejo tudi njihovi starši. In res je tako. To je knjiga, ki ji je uspelo združiti oboje: najstniško vihravost, razigranost in upornost ter modrost, iskanje in razmišljanje o življenju. In kaj vse to je. Za kaj pravzaprav gre? Hazel Grace je videti kot navadna najstnica. A ni. Bolna je. Neozdravljivo bolna. Že od trinajstega leta ima raka na pljučih. Tako da je zelo odrasla najstnica. Mogoče celo preveč odrasla, kar se kaže v njenih razmišljanjih in pogledih na svet. Razumljivo je tudi precej zagrenjena. Tudi prijateljev ima bolj malo. Nato nekega dne na podporni skupini sreča zanimivega, optimističnega in zabavnega ter morda nekoliko preveč samozavestnega Augustusa. Augustus ima tudi raka, ki pa je ozdravljiv. Takoj si postaneta všeč, le

Težko je s temi nedeljskimi pridigami, veste. Besede so težka stvar. Vsaka naša beseda ima namreč v sebi pot, in sicer zahtevno pot. Iti mora v vinograd. Zrasti mora. Nekaj ustvariti, obroditi mora svoj sad. Sicer nam je v breme, namesto v blagoslov. Če torej rečemo nekomu, naj nekaj stori, mora to pomeniti, da smo se mu hkrati ponudili za pomočnika. Če komu kaj očitamo, moramo hkrati tudi sebi spraševati vest. In če rečemo nekomu, da se mora poboljšati, mora biti v tem želja, da se v istem poboljšamo tudi sami. In če rečemo nekomu nekaj težkega, obljubimo, da bomo to nosili skupaj z njim. In tako naprej. Če recimo nekoga hvalimo, se moramo skupaj z njim veseliti, in če nekoga grajamo, se skupaj z njim zamisliti. Ko govorim vam, moram vedno govoriti, kakor da govorim v ogledalo . Samo tako so moje besede pristne, prave in polne življenja. Kadar sva v njih jaz in ti, oba. Ne samo jaz in ne samo ti, temveč oba skupaj. Kadar v njih nikoli nihče ne ostane sam. Kadar besede ustvarijo

http://tg24.sky.it/ Papež Frančišek je bil prav blizu. Res, kakih 10 kilometrov stran od nas, od naše ljube zemlje, ravno tako polne krvi - ali pa še malo bolj - kot tiste, po kateri se je sprehajal. Frančišek vedno pride zelo blizu . Se dotakne tudi naše zemlje. Tudi tako, da ne stopi nanjo, pa četudi je zelo blizu. A se je dotakne. Ranjene dežele, kot je naša, se namreč ne more ozdraviti drugače kot z dotikom . Še bolj kot njegove besede so se naše domovine dotaknila njegova dva obiska. Maševal je na italijanski strani, da, na grobu tistih, ki so se z ramo ob rami bojevali z njegovim dedom. A je molil tudi na avstrijskem pokopališču, na pokopališču tistih, ki so bili potencialni morilci njegovega deda. Molitev in tišina in ... ljubezen. " Kaj me briga " pa še vedno brni vsepovsod. Brni, ko je treba reči "oprosti" in "žal mi je, da sem grešil" in ko nas čas sili, da bi molčali in da bi nas bilo sram. Pa nas ni. In dokler bodo brnele v glavi in

www.slovenia.info Včasih me strese, ko molim očenaš. Pa ne takrat, kadar pomislim, da me je Jezus učil reči mu »Oče«, ampak tedaj, ko se spomnim, da me je učil reči mu »Oče naš « in ne »Oče moj «. Ta težki »naš« … Zaradi njega vem, da nisem sam, da nisem edinec. Zaradi njega nisem samo nekomu sin , temveč sem tudi nekomu brat . Ni tako težko biti sin . Težko je biti brat . Biti sin pomeni uživati. Biti brat pa pomeni deliti. Biti brat pomeni imeti človeka, ki je ob tebi, za del svoje družine. Naj bo ta človek dober ali slab, vreden ali nevreden tega imena, je vedno tvoj brat. In bo to vedno ostal, ne glede na to, kaj bo naredil. Kajti on ni tvoj brat zato, ker bi si to s čimerkoli zaslužil, temveč zato, ker mu je podarjeno, da je Očetov sin. Samo zato. Enako je z menoj. Tudi jaz sem sin, ne da bi se mi bilo treba za to truditi ali si to zaslužiti. Kar podarjeno mi je, da sem sin. Očetova ljubezen me je naredila za sina. Prav tako tudi njega. In ista ljubezen ga je naredila za

Zakaj kristjani nosimo križ? Zato, ker so Rimljani na križ pribijali res hude zločince. In ker je tako sčasoma križ postal znamenje greha. Grešnik je bil tisti, ki je bil na križu. In grešnika je čakal križ. Zato kristjani nosimo križ. Zato je to naše znamenje. Ker smo grešniki. A ne samo grešniki, temveč odrešeni grešniki . Nekega dne se je namreč na ta isti križ mojega greha povzpel Bog. Na kraj zla, na kraj zločina in greha je stopil s svojo ljubeznijo. Pa ni prišel tja, da bi ta naš greh skril. Bog ne zanemari našega greha, ne pravi, da ga ni, temveč ga uporabi . Uporabi ga, da bi se v njem srečali z njim. Saj vendar ve, da je človek najbolj blizu Bogu, ko greši, ker takrat najbolj kriči po njegovi ljubezni, ker ga takrat najbolj potrebuje. Zato je Bog stopil v naš greh. Ker je vedel, da bo prav tam srečal resničnega človeka, takega, kot je: grešnika. In da bo samo tam človek srečal resničnega Boga, takega, kot je: usmiljenega Očeta, ki ljubi mene, svojega sina, in ki me

www.rtvslo.si » In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje. « (1 Kor 12,26) Lani spomladi sem staknil poškodbo očesne mrežnice. In moje življenje se je vsaj za tri tedne popolnoma spremenilo. Ne samo oko, temveč z njim celotno telo se ni smelo naprezati, da ne bi na nikakršen način škodilo temu drobcenemu delu telesa. Tako je vse telo mirovalo in počivalo in tako vzelo oko v svojo zaščito ter skrbelo zanj. Telo je poskrbelo za oko, ker je bilo oko pomembno. In bi poskrbelo tudi za roko, za nogo, za uho, za zob, tudi za noht na mezincu. Ker je vsak del zanj pomemben. Kajti če en sam del zboli, zboli vse telo. Tako kot telo tudi mi obstajamo samo kot skupnost . Ali pa nas ni. Zato ni vprašanje, ali želimo biti del skupnosti ali ne, temveč samo, kakšno skupnost gradimo, živo ali mrtvo. Od tega ni odvisna samo skupnost, temveč tudi to, kakšno bo moje življenje. Odrešeni in srečni smo lahko namreč samo kot skupnost ali pa nismo in