Besede za srce

» Vzemite, to je moje telo .« (Mr 14,22) Ljudje imamo radi, da so stvari konkretne. Posebno ljubezen. Da se objamemo, poljubimo, pobožamo, da si poklonimo šopek ali kako drugo darilce, skratka, da nekomu tudi fizično pokažemo, da nam veliko pomeni, da ga imamo radi. Tudi Bog želi biti tak. Razume našo potrebo po konkretnosti. In ker nas sam ne more poljubiti, objeti, pobožati, nas osrečiti s šopkom, to naredi s kruhom . Misli pa povsem isto. Zato smo v cerkvi, da jemo. Morda smo ob vseh pravilih in navodilih, ki smo jih v Cerkvi v dolgih stoletjih ustvarili okoli evharistije, nekoliko pozabili, da je naša maša v osnovi obrok, obed, večerja, pri kateri se dobimo, da jemo kruh . Kajpak, ustrašili smo se, da ljudje ne bi razumeli, za kaj pri tem gre, kaj se pri tem obedu dogaja, da to pač ni navaden obrok, da nas pri njem nekdo hrani s samim seboj. In da od tega rasemo, živimo, bolj, kakor od vsakdanje večerje. Toda saj vendar vsakdo, ki skuha večerjo, razume, za kaj gre pri tem

Krščeni smo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ti trije so vedno skupaj, tako verjamemo, tako govorimo. Ti trije se nikdar ne ločijo, nikdar ne zapustijo drug drugega. V večnem Odnosu so. Skupaj jih drži zvestoba drug drugemu, pri odločitvah jih navdihuje sreča drugega. Zato uživajo v tem, da imajo drug drugega, da drug drugemu pripadajo. Prav zato našemu Bogu pravimo tudi Ljubezen (1 Jn 4,8). V ta večni in popolni Odnos spadamo tudi mi. Sinovi smo, ki smo prejeli Duha, » v katerem kličemo: 'Aba, Oče! '« In iz tega odnosa nismo nikdar ločeni, nikdar izvrženi, niti oddaljeni. Njegova obljuba je jasna: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Vedno bomo v tem odnosu. Vedno. Zato se tolikokrat pokrižamo, zato v tej gesti tolikokrat rečemo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,« da ne bi v viharjih naših odnosov pozabili tega odnosa, katerega del smo, odnosa, ki ga, kot vsak drugi odnos, skupaj z Bogom soustvarjamo . In v ta odnos spadamo, tudi če se tam n

Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici. (Jn 16,13) Življenje me je naučilo, da je vredno zaupati ljudem, ki so sposobni povedati, da česa ne vejo. Še bolj pa tistim, ki so sposobni priznati, da so naredili napako. To niso naivni ljudje, da se razumemo, niso to ljudje, ki bi bili pripravljeni prodati svoja prepričanja za zajemalko predvolilnega golaža. Nasprotno, samo ljudje, ki imajo jasno postavljena načela, a ki so sposobni podvomiti v svoja prepričanja in se odločiti za to, kar je bolj pravilno, so ljudje, ki o svojem življenju in poti resnično razmišljajo in ki iščejo, ki se trudijo priti do resnice. Ljudje nismo hiše, smo popotniki. Popotnik pa ostaneš, dokler si sposoben poslušati, dokler ostaneš učenec . Taki so binkoštni ljudje . Ljudje, ki so se vse življenje pripravljeni učiti, včasih preko ljudi, ki jih srečajo, včasih preko dogodkov, ki se jim pripetijo, ne vedno dobrih, ne vedno prijetnih, včasih tudi preko porazov. Ker razumejo to, kar je po

Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega . (Jn 17,14b-15) Še vedno me vznemirja nedavni dogodek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov vseh vrst je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sp

Festival, ki najbolj navdušuje in najbolj razdvaja, ki hočeš nočeš že dolgo v svet pošilja še bolj sporočila kot samo glasbo, se v teh dneh odvija v portugalski Lizboni. Na koncu Evrope, v deželi, ki je še nedolgo nazaj veljala za tisto, ki hodi po grškem scenariju. Zato je bila zmaga Salvadorja Sobrala lani precej pomembna. Naenkrat je bil vpliv denarja v Evropi vsaj za nekaj časa potisnjen na rob. Govorila je preprostost v svetu nasičenosti, glasba v svetu podob, zgodba malega človeka na največjem odru sveta. Zato lahko pričakujemo, da zmagovalna pesem tudi letos ne bo stopila na evropski piedestal po naključju. Tega se vedno bolj zavedajo tudi države, ki sodelujejo na tekmovanju. Kar naenkrat so besedila, ki so bila še par let nazaj pregovorno plehka, (verjetno po predlanski ukrajinski zmagi) postala nekoliko bolj globoka, sporočilneje precej bogatejša in hkrati močno družbeno angažirana. Države se zavedajo, da prihajajo na oder, kjer jih gleda pol sveta in da imajo tam tri min

Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Vnebohod je lahko dan spomina na vse tiste trenutke, ko se nam je Bog v življenju skril. Dan očitka, da nas je pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa je dan, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato je to praznik, v katerem

Oni dan sem se to vpraševal, oni dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu pol tisočaka. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, » krasno ceno, s katero so me ocenili .« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorc

Pa da bi znal, bi vam zapel o svetlo šumečih topolih, o kraškem soncu v hladnem septembru, o belih ajdovih dolih. Pa da bi znal, bi vam zapel o enem, o enem dekletu; tako rad jo imam in je ne dam za vse, za vse na tem svetu.