Duh vprašanj in odgovorov

Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici. (Jn 16,13)

Življenje me je naučilo, da je vredno zaupati ljudem, ki so sposobni povedati, da česa ne vejo. Še bolj pa tistim, ki so sposobni priznati, da so naredili napako.

To niso naivni ljudje, da se razumemo, niso to ljudje, ki bi bili pripravljeni prodati svoja prepričanja za zajemalko predvolilnega golaža. Nasprotno, samo ljudje, ki imajo jasno postavljena načela, a ki so sposobni podvomiti v svoja prepričanja in se odločiti za to, kar je bolj pravilno, so ljudje, ki o svojem življenju in poti resnično razmišljajo in ki iščejo, ki se trudijo priti do resnice. Ljudje nismo hiše, smo popotniki. Popotnik pa ostaneš, dokler si sposoben poslušati, dokler ostaneš učenec.

Taki so binkoštni ljudje. Ljudje, ki so se vse življenje pripravljeni učiti, včasih preko ljudi, ki jih srečajo, včasih preko dogodkov, ki se jim pripetijo, ne vedno dobrih, ne vedno prijetnih, včasih tudi preko porazov. Ker razumejo to, kar je povedal Jezus: »Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici.« (Jn 16,12-13) Počasi in postopoma. Korak za korakom in nič drugače.

Vse, kar se nam zgodi, je to učenje, oznanjevanje Duha. Duh nas provocira, nas sprašuje in preizkuša, ker nas hoče nekam pripeljati, nas nečesa naučiti. Ta neskončna nerazrešena vprašanja glede življenja, glede odnosov, glede vseh problemov, ki nas spravljajo v obup in negotovost, ker nanja ne najdemo odgovorov, to so navdihi Svetega Duha, tisti šum z neba, kot bi se bližal silovit vihar. Z njimi je težko živeti, toda vedno prihajajo, ker morajo priti. Duh ustvarja vprašanja, kadar potrebujemo odgovorov nanja.

Ta vrata lahko zapremo, se umaknemo v svet gotovosti, toplote in varnosti. To pomeni odreagirati kot ljudje, ki vse vedo in ki jih ni treba učiti: biti prestrašen, da bo vse to najedlo temelje, v katere verjamemo, in se zato zaščititi pred zunanjimi vplivi. Toda če je kaj sposobno prejesti temelje, na katerih stojimo, potem to niso pravi temelji. Ta hiša se bo slejkoprej posula. In če se že mora, je dobro, da se čimprej.

Kdor namreč pusti viharju, temu silnemu vprašanju, da vstopi vanj, da ga začne glodati, ga sesuvati in siliti, da gradi na novo, kdor pusti, da Sveti Duh napolni njegovo hišo, ga bo prisilil iti v drugo deželo. In tam, kjer jih ni nikdar iskal, bo našel odgovore na svoja silna vprašanja. Ker Sveti Duh ni samo Duh vprašanj, je tudi Duh odgovorov, Duh, ki oživlja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik