Ljubezen v svetu všečkov


Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. (Jn 17,14b-15)

Še vedno me vznemirja nedavni dogodek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira tisti, ki me ne mara.

Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov vseh vrst je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač delujejo družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto hudo pri vsej stvari.

Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, vedno več hoče, ker se neznansko hitro zdolgočasi.

Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam?

Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katerega se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv.

(objavljeno v Družini, 13. maja 2018)

Komentarji

  1. Odvisnost od socialnih omrežij je danes že zelo razširjena patologija. Mnogo ljudi ne zdrži enega dneva brez da bi se prijavili na FB. Če pogledamo seznam stikov, kjer je navedeno, kdaj so bili "last active", pri kolikih je navedeno npr. pred enim tednom? Običajno so trenutno aktivni ali pa so bili max. nekaj ur nazaj. Kdaj pa so nazadnje šli na sprehod s svojim zakoncem ali se igrali družabno igro s svojim otrokom?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Torej se tudi ti redno prijavljaš v soc. omrežja, ko tako natančno spremljaš aktivnost drugih. Sicer pa nihče ne more prek tega vedet, kako ljudje v resnici živijo kajne!?

      Izbriši

Objavite komentar