Besede za srce

Naš čas je čas religije podobe , vsaj zdi se tako, da je videz postal pomembnejši od resničnosti. Izredno pomembno je namreč, kakšen izgled dajemo svetu, v katerem živimo. Obstajajo recimo podjetja, ki so vam na voljo, da vam oblikujejo fotografijo za spletna omrežja, s katero lahko pokažete, na kako spektakularnem kraju ste bili – beri: kako bogati ste – in kako obilno oprsje vam je podarjeno – torej: kako lepi ste. Lahko pa preprosto nase navlečete stvar, mnenje, prepričanje, ki danes nekaj šteje, in se z njim kakor pav kitite na internetu. Če ste staromodnejše vrste, je to mogoče napraviti tudi z novim avtom, ki daleč presega vaše finančne sposobnosti, in s kričečo fasado. Skratka, vse to je samo dokaz, da svojo dragocenost gradimo z zunanjostjo: zavedamo se, da nas svet ceni po obliki, po podobi, in zato se na to primerno tudi odzivamo.  Neskladnost  Tako s podobo zelo radi pokažemo ne kdo smo, ampak kdo si želimo biti. Ali še bolje, kdo bi si želeli biti, da bi nas ljudje cenili.

V eni izmed oddaj ob 30-letnici slovenske države je voditelj vprašal sogovornika, bil je eden od politikov, ki so tkali obleko mlade države, ali se mu ne zdi, da je Slovenija razdeljena bolj kot kdajkoli prej. Krilatica, o kateri te čase veliko govorimo. Odgovor ga je nekoliko presenetil, to se je videlo, gost je dejal, po spominu pišem, da so različna mnenja v demokraciji nekaj povsem normalnega – celo zaželenega. Je pa res, da smo bili dolga leta vajeni živeti v družbi, v kateri vsi mislijo – oziroma morajo misliti – enako. In smo zato prepričani, da bi tako moralo biti tudi sedaj, da se zato zdi, da je družba razdeljena. Pa je samo normalna. Taka, kot mora biti, pluralna, torej, in da je v vsem tem bolj bistveno vprašanje, koliko smo sposobni ljudje različnih mnenj primerno sobivati.  Biti oznanjevalec  Izredno spoštovanja vredna, »demokratična« Kristusova poteza se pojavi tudi v evangeliju, v katerem se ne izkaže samo, da vsi ne delijo njegovega mnenja, ampak da je nasprotnega mnen

V nebesa pride, kdor si želi tam tudi živeti.  Povejmo drugače, kdor si jih tako močno želi, da jih poskuša živeti že na zemlji, ne šele v večnosti. Pa ne govorim o neki utopični ideji o idealnem svetu, o nečem, česar ne more biti. Ne, človek nebes ne more ustvariti. Toda na zemlji so nebesa vseeno mogoča, in nebesa so tam, kjer nisem sam, kjer sva vedno dva ali smo trije , ki živimo v Njegovem imenu , in kjer je poleg tudi Bog.  Točno tako, nebesa so tam, kjer je Bog med nami .  Prinašati Boga v naše življenje, v naše okolje, v naše odnose pa je skrajno zahtevna stvar, ni pa nemogoča. Zgled za to je Marija, ki danes stopa v Elizabetino hišo. Da se razumemo, ti dve ženi sta živeli vsaka sredi svojih težav in zagat, ni jima bilo ravno najlažje v življenju, in veliko od teh zagat je bilo posledica ravno tega, da sta pustili Bogu v svoje življenje. Vsaka od njiju, Marija še bolj, je trepetaje privolila Božjim idejam, zaradi njih je zavrgla svojo varnost, šla je tja, kamor jo je želel pelj

Okoli 12. avgusta zvečer se ponavadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »Solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi . Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mrazu niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.  V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nimam n

Od nekdaj človek išče nekakšen eliksir za neumrljivost, trudi se, da bi v nedogled podaljšal svoje življenje. Vse, samo da ne bi umrl. Smrt se nam zdi kot grozeča pošast, ki bi nam rada nekaj vzela, nekaj, kar nam je drago, nekaj, kar edino zares imamo v svojih rokah, tudi če smo največji reveži. In v neki določeni maniri smo jo že premagali, z zdravili, cepivi in aparati smo danes lahko živi tudi čez sto let, res, lahko si čestitamo, kako zvito smo ljudje prelisičili naravo in si življenje podaljšali v neslutene daljave. Čeprav si ga s tem še nismo nujno izboljšali . Kajti, povejte mi, mar je res toliko bolje živeti priklopljen na aparate pod neonskimi lučmi podzemnih laboratorijev, kakor umreti, ko pride tvoj čas?  Učenje umiranja  Morda je zato tako, ker dandanes več šteje količina kot kakovost, ker več pomenijo številke kot spoznanja in se bolj ceni slava kot bližina. Morda pa se zato človek tako zelo oklepa svojega življenja, ker se boji, da po smrti ne bo več obstajal, ker se mu

Tudi če tega dejansko ne vemo, je dokaj jasno, da se je Jezus kot otrok gotovo z navdušenjem igral skrivalnice, še več, tako zelo je užival v njih, da je to počel tudi, ko je bil že povsem odrasel mož, te njegove navihanosti mu niti strogost odraslosti ni mogla vzeti. Je bil pač po srcu še vedno otrok in je to tudi hotel ostati, saj je tako, da če »ne (p)ostanete kakor otroci, (pač) ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 18,3)  Potrebnost iskanja  In četudi so ga ljudje iskali zaradi napačnih razlogov, ne »zato, ker so videli čudeže, ampak ker so jedli od hlebov in se nasitili,« (Jn 6,26) Jezus hoče, da ga ljudje iščejo. Zakaj bi se sicer tako zelo skrival? Nenehno se skriva, da ga je treba iskati, če hočeš priti do njega, to je proces, ki ga želi jezus od človeka, iskati ga neprenehno, odkrivati Njegov obraz sredi tako rutine polnega vsakdanjika, ker sicer človek pade v skušnjavo, da se zanj ne bi trudil več, da bi ga iskal vedno na istih krajih, v vedno istih doživetjih, v vedno istih