Besede za srce

Če kaj občudujem pri evangelistu Marku, potem je to gotovo to, da z vsako stvarjo opravi zelo hitro, brez velikih besed. Nekako mu ni v navadi, da bi na široko razpredal, zakaj, na kakšen način, zakaj prav on ipd. Zapustiti svoje stare poti in začeti hoditi po novih, takoj in zdaj. Prav nasprotna situacija od naše, ko si vzamemo čas za odločitev, četudi ga ni. Podobno kot če bi se odločali, ali naj gremo na vlak, ki že speljuje s perona. Marsikdaj tako zamudimo svojo odločitev. Pa saj ne gre za to, da se človek ne bi smel odločati. Ko pripelje naslednji vlak, smo še vedno v počepu na peronu, kjer študiramo in študiramo. Nikdar se ne odločimo, to je. Za Jezusa in njegovo pot se je treba odločiti TAKOJ. Treba je začeti z novim, dokler staro ne še bolj uniči tega, kar smo in kar imamo. Ponavadi je treba groziti, drugo nas sploh ne gane več. Ne pri učencih, ne pri odraslih, ne pri starejših. Saj ne gre za sekunde, kaj? O, pa gre. Naš »o dmerjeni čas « je » kratek « (1 Kor 7,29) in ne dovol

Kot bi se svet obrnil in da želimo biti temu obratu vsi priča. Belo bo postalo črno. Bo zato svet postal drugačne barve kot je bil doslej? Se bo začel vrteti drugače? Je to tisto, čemur pravijo " american dream "? Obama. Od danes naprej, torej. Kaj treme? Verjamem, da. " We can ," je tvoja parola, da zmoremo, a odslej boš bolj ali manj sam. Vsako tvojo črko bo videti. Črno na belem. Vse oči bodo na tebi. Videti te je, kot črno na belem. Naredil boš to, kar je treba. Guantanamo, Irak ... To vem. To je ljudem všeč. Bojim pa se, da boš težko naredil to, kar je treba, pa ljudje ne marajo. Če želiš biti prerok za ta čas, če želiš biti novi Martin L. King, potem boš moral povzdigniti glas tudi "neprilično", ko za teboj ne bodo stali niti tvoja predraga Michelle z otrokoma.  Res, biti prerok ni enostavno. Predvsem zato, ker se tako zapleteš v miselnost tega sveta, da se na koncu zdi, da se moraš upirati celo samemu sebi, da bi govoril resnico. Ne tisto, kar je lj

»Kaj iščeta?« Pravzaprav gre vedno za iskanje. Ne vedno uspešno. Mnogokrat se zato utrudimo, omrtvimo v iskanju, kar je drugo ime za življenje. Morda zato, ker iščemo na napačnem koncu. Jabolka na hruški, lubenice na severnem tečaju. Kaj pravzaprav iščemo? Kolikor iskalcev, toliko zakladov. In vendarle vsi v isti smeri. Vsi iščemo nekaj, kar manjka v življenju. Pomanjkljivost, ki ni nujno velika, je pa bistvena. Kot sol v juhi. Najbolj naveličan odgovor, kaj je to, odgovor že stokrat zguljen in zato tolikokrat preslišan, bi odvrnil, da iščemo srečo. Smo ga tako naveličani, ker ga po toliko in toliko poskusih še vedno nismo našli? Poskušamo vedno znova: slišimo glas, ki nas kliče k tistemu izgubljenemu koščku, a ne vemo, od kod prihaja. Poskušamo najti rešitev, ki se nam zdi najboljša, pa vedno znova od nje odhajamo razočarani. Kamor želimo kreniti mi, ne najdemo, kar iščemo. Na koncu človeških načrtov je praznina. Potrebno je, da nam nekdo pokaže pot. In potrebno je, da mu verjamemo. V

Kri ni voda, pravijo stari, in prav imajo. Ko vam kdo ponudi vodo, ste mu hvaležni. Če vam kdo ponudi kri, ste brez besed. Morda je to razlog, da je bilo za vsakega od naših življenj potrebno dati še kaj več kot samo vodo, še kaj več kot zaklade, ki jih lahko ustvarimo z rokami ali jih nagrebemo na površini zemlje. Da zrase drevo, je treba veliko vode. Da zrase človek, je treba veliko krvi. Več kot vode. Človek namreč ne more živeti brez krvi. Brez vode tudi, seveda. A če nima krvi, potem sicer živi, a ne obstaja. In povem vam: mnogo ljudi danes hodi naokrog brezkrvnih, kot živi mrtveci so. Lokajo vodo, umivajo se z njo, a ne živijo. Kaj je zmanjkalo tem ljudem? Ideali? Upanje? Jih je uničilo razočaranje nad svetom? Morda vse to. Toda najbolj jim je zmanjkalo krvi. Brez krvi ne moremo živeti. » Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo « (1 Jn 5,6). Razumemo? Veličina Boga ni samo v tem, da nam je podaril vodo, da nam je preskrbel, ka

Velikokrat sem se že peljal po Via San Gabrielle, veliko sem tudi že slišal o tem krvavem hribu, a da se je zgodil moj prvi vzpon na Škabrijel, je moralo preteči poldrugo leto bivanja v Novi Gorici. Pa mi je le uspelo. Verjetno je prva pot vedno nekaj posebnega, doživljaš jo kot posebno. Tako me je nekje sredi gozda ustavila misel, da je mnogo mladeničev, kot sem jaz (ali še mlajših), tukaj pustilo svoje življenje. Kot bi bredel po mlakah krvi in premišljeval, čemu. Za domovino? Za princip? Za mir? Popotovanje po omrtvelih poljanah, s pogledom na še vedno ne zaraščenem Sabotinu, podoživljanje nerazumnosti tistih časov in tistih po njih, je prekinilo pokanje nekje v dolini. Nemci? Italijani? Verjetno Slovenci. Nihče več ne teka po teh gozdovih, fronta se je preselila v dolino. Tam se bije boj. Med pametjo in norostjo. In nisem prepričan, da vem, kdo zmaguje ... Morda zato, ker imam še vedno preveč spoštovanja do svojih sonarodnjakov. Morda je čas, da si spet damo duška, da se gremo spet

Čeprav smo Janezovo pesem o Bogu – Besedi, ki je postala meso, ta čas slišali že tretjič, se mi zdi vredno, da jo ponavljamo še in še. Mora nam priti v zavest, da se je nekaj posebnega, nepričakovanega, celo nezaslišanega te dni zares zgodilo. In da se je zgodilo z razlogom. Ker ta dogodek kot ljudje potrebujemo. Zakaj bi namreč Bog moral priti na svet? Zakaj je luč prihajala na svet? Ker jo je človek potreboval. In vendar si tega ni priznal. Ste gotovi, da potrebujete pomoč? Ste gotovi, da potrebujete »Boga, ki rešuje«? To je skoraj večno vprašanje, ki zadeva odnos med človekom in Bogom. Podobno tistemu, ali človek potrebuje mater in očeta. Tudi brez njiju lahko preživi, res je. Toda kakšen človek je to? Takšen kot človek brez Boga. Takšen kot človek, ki noče nikogar potrebovati. In postane odvisen od stvari. Nemočen v iskanju svoje moči. V tako zanko smo se ujeli. Mogoče si jo moramo še malo bolj zategniti, da nas bo začelo dušiti. Vse dokler si ne bomo priznali, da nekoga potrebujem

Novo je vedno skrivnostno, vznemirljivo, neznano, včasih tudi – prav zato – polno strahu. Zato je vsaka novost negotova, saj je treba v njej svoj položaj, svojo besedo, svojo pot še poiskati – jo vzljubiti in jo sprejeti. In čeprav v življenje prinaša skrb in strah, je novost potreba. Velikanska potreba, večja, kot bi si človek predstavljal. Novosti nas namreč predrugačijo, usmerijo nas k iskanju boljšega, k napredovanju, ubijajo pa zakrnelost in togost. Dokler človek sprejema novosti, raste, dokler pa raste, je mlad. Biti vedno mlad ... človekov ideal. Ne dosežemo ga s kremami in lepotnimi losjoni, niti z liftingom ali posebno kuro. Vse to je samo beg pred človekovim strahom. Soočenje z njim – to pa je rast. Marija je svoje strahove sprejela kot izziv. Vstopila je v novost, večjo novost, kakor je novo leto. Vstopila je v novo zgodovino, skupaj s strahovi in skrbmi. Ne sama. Skupaj z njimi je nesla tudi Boga. Boga, ki je Bog novosti. Boga, ki je pot skozi in v novost. Boga, ki je tudi