Preskoči na glavno vsebino

Naj živi soška fronta!

Velikokrat sem se že peljal po Via San Gabrielle, veliko sem tudi že slišal o tem krvavem hribu, a da se je zgodil moj prvi vzpon na Škabrijel, je moralo preteči poldrugo leto bivanja v Novi Gorici. Pa mi je le uspelo. Verjetno je prva pot vedno nekaj posebnega, doživljaš jo kot posebno. Tako me je nekje sredi gozda ustavila misel, da je mnogo mladeničev, kot sem jaz (ali še mlajših), tukaj pustilo svoje življenje. Kot bi bredel po mlakah krvi in premišljeval, čemu. Za domovino? Za princip? Za mir?

Popotovanje po omrtvelih poljanah, s pogledom na še vedno ne zaraščenem Sabotinu, podoživljanje nerazumnosti tistih časov in tistih po njih, je prekinilo pokanje nekje v dolini. Nemci? Italijani? Verjetno Slovenci. Nihče več ne teka po teh gozdovih, fronta se je preselila v dolino. Tam se bije boj. Med pametjo in norostjo. In nisem prepričan, da vem, kdo zmaguje ... Morda zato, ker imam še vedno preveč spoštovanja do svojih sonarodnjakov.

Morda je čas, da si spet damo duška, da se gremo spet kavbojce in indijance, da se spet streznimo. Finančna kriza ne pomaga. Morda nam bo dala povod, da se spet udarimo na življenje in smrt. Ne zgrozite se, prosim: morda to pogrešamo. Morda je minilo že preveč časa od zadnje borbe, da bi nas občutje vojne in vsega, kar prinaša s seboj, še ganilo. Morda je treba spet v rove, na fronte. Tam se bomo do sitega naužili slastnega pokanja in vzdrhtevali nad osvetljenim nebom.

Vsak dan bomo lahko imeli silvestrovo, najbolj noro noč v letu.

»Nekoč bo lepo, / ko blazni bomo ob ognjih čepeli / in bomo odprte rane imeli - / nekoč bo lepo.« (F. Balantič, Nekoč bo lepo) Krulilo nam bo v želodcu. In za tolažbo se bomo še enkrat spomnili, kako smo tiste zadnje noči leta 2008 na ognju skurili 10 milijonov €. Kar tako, za slast.

Komentarji

  1. Kaj naj rečem Marko! Na soški fronti so umirali mali ljudje. Njihovi voditelji pa so se za mizo pogajali kje naj gre meja. Zakaj je bilo potrebno toliko žrtev? Kdo je bil "kanon futr"? Tako mi je rekel stari oče, ki je kot otrok slišal odmeve iz Soške fronte. Živali so bile vse preplašene. Nebo pa je bilo krvavo in je bilo videti, kot da je iz keliha tekla kri. To je pomenilo, da bo vojna. Zgodilo se je leta 1911. tako mi je pripovedoval, ko sem bil majhen. Tudi jaz sem bil leta 1991 "kanon futr", ko sem streljal na vojake JLA. Sem koga ubil! To mi še kdaj doni po glavi? Zakaj? Zaradi političnih interesov ali obrambe domovine!
    Ta fronta se sedaj preselila na ceste. Samo poglejmo statistiko, koliko mrtvih na cesti in še več ranjenih in prestrašenih.
    Na ulicah in lokalih vse več droge! Kdo jih spodbuja!
    Potem je ta fronta v splavih (Abortus). Od leta 1979 d0 2007 pa 320000 splavljenih otrok (uradno)!
    Borba za vsakdanje preživetje malih ljudi v mestnih blokih (tudi Nova Gorica). Kako so ti mali ljudje veseli, ko jim damo ob obosku gajbo krompirja ali jabolk.
    Danes me je poklicala gospa iz bližnjega mesta. Potrebuje in želi srečanje z eksorcistom. Pomagal sem ji takoj, da je prišla do njega. Takšne so fronte v naših mestih sedaj.
    Upam, da se res ne bo treba še enkrat iti kavbojce in indijance?
    Zanimivo, da je v času vojne v Bosni pri njih ni bilo samomorov. Slovenci pa smo med samomorilci na vrhu lestvice v Evropi. Zakaj?
    Samo zaupamo se lahko Bogu in prosimo Svetogorsko Marijo, da nas varuje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, Marko, ratavaš Goričan :) Meni je tudi lepo kdaj poromati po kateri od teh poti, še posebej na Sabotinu je lepo, potem se ustavim v samostanu na vrhu in zmolim kak rožni venec za padle in žive tudi. K sreči ima mesto brez duha tudi neke duhovne zaklade na svojem obrobju, kot so recimo Kapela, Sveta gora, Sabotin, Sv. Gabrijel... Nekoč je Bila tudi Sv. Katarina, zdaj je Kekec.

    Pokanje je simptomatičnost neke bolezni. Morda imajo mnogi prav, da smo na severnem balkanu. Znamo še živeti iz svojih korenin? Morda bi nam večkrat koristilo upoštevati ali vsaj priznavati daljnovidnost naših pesnikov, pa tudi drugih literatov in intelektualcev.

    Slovenci smo taki, da žremo, kadar je in stradamo, kadar ni. Morda smo preveč neumni, naivni in še kaj. Tudi trmasti najbrž.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n