Čeprav smo Janezovo pesem o Bogu – Besedi, ki je postala meso, ta čas slišali že tretjič, se mi zdi vredno, da jo ponavljamo še in še. Mora nam priti v zavest, da se je nekaj posebnega, nepričakovanega, celo nezaslišanega te dni zares zgodilo. In da se je zgodilo z razlogom. Ker ta dogodek kot ljudje potrebujemo.Zakaj bi namreč Bog moral priti na svet? Zakaj je luč prihajala na svet? Ker jo je človek potreboval. In vendar si tega ni priznal.
Ste gotovi, da potrebujete pomoč? Ste gotovi, da potrebujete »Boga, ki rešuje«?
To je skoraj večno vprašanje, ki zadeva odnos med človekom in Bogom. Podobno tistemu, ali človek potrebuje mater in očeta. Tudi brez njiju lahko preživi, res je. Toda kakšen človek je to? Takšen kot človek brez Boga. Takšen kot človek, ki noče nikogar potrebovati. In postane odvisen od stvari. Nemočen v iskanju svoje moči.
V tako zanko smo se ujeli. Mogoče si jo moramo še malo bolj zategniti, da nas bo začelo dušiti. Vse dokler si ne bomo priznali, da nekoga potrebujemo. Do tega spoznanja pa so različne poti. Vsakič pa je isti cilj: spoznati Boga namreč pomeni spoznati, da ga v življenju potrebujemo. Vse ostalo zrase iz tega. Vse.
Stvar spoznanja Boga namreč ni v mišljenju, filozofiji, marveč v dejanskem življenju. V spoznavanju svoje poti, ki kliče po cilju; svojega življenja, ki potrebuje smisel. V hoji, v vsakdanjosti, v iskanju preko konkretnih življenjskih razmer.
Vedno znova mi pogled uhaja na Marijo in Jožefa, ki ju gledamo s tako zavistjo, ker se nam zdi, da jima je bilo to iskanje, ki ga moramo prestajati mi, prihranjeno. Pa se motimo. Onadva namreč nista odkrila, spoznala Boga v svojem življenju takrat, ko sta ga dejansko držala v rokah, ampak takrat, ko sta spoznala, kaj je v njunem življenju manjkalo. Ko sta spoznala, da potrebujeta Boga. Da brez njega ne moreta biti. Zato je prišel med njiju. Kot prihaja med nas. Če ga zares potrebujemo.
V tem je vsa božična skrivnost, vsa pot od teme k luči. V tem je vsa skrivnost življenja.
Mnogi že kar nekaj časa, da ne bomo rekli le danes, živijo, kakor bi Boga ne bilo. V življenju jim pač gre dovolj dobro, da te potrebe ne čutijo. Zgodi pa se v življenju, da do Boga pridemo na razne zelo zanimive načine. So namreč stvari, ki kažejo preko sebe, npr. glasba, narava, umetnost... Marsikoga je taka stvar tako prevzela, da je celo našel Boga. Človek je preveč hrupen, da bi lahko slišal nežni Božji klic. Ali zagledal in sprejel luč v temi.
OdgovoriIzbrišiMeni pogled uhaja k pastirjem. Ostajam pastirček. Radoveden, neumen, poln napak in brez izkušenj. Iščem Gospoda ki prihaja kot otrok in želim slišati njegov glas ampak je tako težko razumeti kaj sporoča.
OdgovoriIzbrišiMorda bodo Gospodove besede postale s časom bolj jasne. Morda pa je res samo vprašanje luči - moje luči.
V soboto sem šel na Breznico pri Žireh (Mirko Žakelj) voščit Srečno 2009. Kot ponavadi se usedem na kraj mize in naročim čaj. Kmalu me začne provocirati upokojenec, ki je z partijsko knjižico visoko prilezel in žalil Boga. Kmalu sem mu dal vedeti, da iz te moke ne bo kruha. Ljudje okoli mene, tudi takšni, ki ne hodijo v Cerkev so me pohvalili in tudi povedali, da se iz Boga ne sme delati norca.
OdgovoriIzbriši"Če se obračaš po vetru, nimaš globokih korenin in te že huda preizkušnja vrže iz tira!" sem mu povedal direktno. Grozil mi je še z neko Policijo in že sem videl, da ga imam v kotu.
"Skrivaš se za instituciji in drugimi, doma pri ženi pa si copata!" odgovorom nazaj.
"Lojze, Lojze saj imam vse zakramente!" mi reče nazaj.
"Samo o Bogu filozofirati ni nič. Važna so dejanja, ki pa so daleč stran od boga. Lepo je biti ovaduh, gospod!" mu rečem nazaj.
V sobi nastane kar tišina. Nihče se mi več ne upa oporekati.
"bomo videli kaj bo prinesla prihodnost. Preveč smo se delali norca iz vsega, tudi iz hrane in Boga" rečem vsem.
"Bravo Lojze, samo vztrajaj na tej poti" mi zaželi en par na koncu mize.
Tako je, če greš na teren in vidiš kako se živi med ljudmi krščanstvo in ljubezen do Boga.