Preskoči na glavno vsebino

Potrebovati Boga

Čeprav smo Janezovo pesem o Bogu – Besedi, ki je postala meso, ta čas slišali že tretjič, se mi zdi vredno, da jo ponavljamo še in še. Mora nam priti v zavest, da se je nekaj posebnega, nepričakovanega, celo nezaslišanega te dni zares zgodilo. In da se je zgodilo z razlogom. Ker ta dogodek kot ljudje potrebujemo.

Zakaj bi namreč Bog moral priti na svet? Zakaj je luč prihajala na svet? Ker jo je človek potreboval. In vendar si tega ni priznal.
Ste gotovi, da potrebujete pomoč? Ste gotovi, da potrebujete »Boga, ki rešuje«?

To je skoraj večno vprašanje, ki zadeva odnos med človekom in Bogom. Podobno tistemu, ali človek potrebuje mater in očeta. Tudi brez njiju lahko preživi, res je. Toda kakšen človek je to? Takšen kot človek brez Boga. Takšen kot človek, ki noče nikogar potrebovati. In postane odvisen od stvari. Nemočen v iskanju svoje moči.

V tako zanko smo se ujeli. Mogoče si jo moramo še malo bolj zategniti, da nas bo začelo dušiti. Vse dokler si ne bomo priznali, da nekoga potrebujemo. Do tega spoznanja pa so različne poti. Vsakič pa je isti cilj: spoznati Boga namreč pomeni spoznati, da ga v življenju potrebujemo. Vse ostalo zrase iz tega. Vse.

Stvar spoznanja Boga namreč ni v mišljenju, filozofiji, marveč v dejanskem življenju. V spoznavanju svoje poti, ki kliče po cilju; svojega življenja, ki potrebuje smisel. V hoji, v vsakdanjosti, v iskanju preko konkretnih življenjskih razmer.

Vedno znova mi pogled uhaja na Marijo in Jožefa, ki ju gledamo s tako zavistjo, ker se nam zdi, da jima je bilo to iskanje, ki ga moramo prestajati mi, prihranjeno. Pa se motimo. Onadva namreč nista odkrila, spoznala Boga v svojem življenju takrat, ko sta ga dejansko držala v rokah, ampak takrat, ko sta spoznala, kaj je v njunem življenju manjkalo. Ko sta spoznala, da potrebujeta Boga. Da brez njega ne moreta biti. Zato je prišel med njiju. Kot prihaja med nas. Če ga zares potrebujemo.

V tem je vsa božična skrivnost, vsa pot od teme k luči. V tem je vsa skrivnost življenja.

Komentarji

  1. Mnogi že kar nekaj časa, da ne bomo rekli le danes, živijo, kakor bi Boga ne bilo. V življenju jim pač gre dovolj dobro, da te potrebe ne čutijo. Zgodi pa se v življenju, da do Boga pridemo na razne zelo zanimive načine. So namreč stvari, ki kažejo preko sebe, npr. glasba, narava, umetnost... Marsikoga je taka stvar tako prevzela, da je celo našel Boga. Človek je preveč hrupen, da bi lahko slišal nežni Božji klic. Ali zagledal in sprejel luč v temi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Meni pogled uhaja k pastirjem. Ostajam pastirček. Radoveden, neumen, poln napak in brez izkušenj. Iščem Gospoda ki prihaja kot otrok in želim slišati njegov glas ampak je tako težko razumeti kaj sporoča.

    Morda bodo Gospodove besede postale s časom bolj jasne. Morda pa je res samo vprašanje luči - moje luči.

    OdgovoriIzbriši
  3. V soboto sem šel na Breznico pri Žireh (Mirko Žakelj) voščit Srečno 2009. Kot ponavadi se usedem na kraj mize in naročim čaj. Kmalu me začne provocirati upokojenec, ki je z partijsko knjižico visoko prilezel in žalil Boga. Kmalu sem mu dal vedeti, da iz te moke ne bo kruha. Ljudje okoli mene, tudi takšni, ki ne hodijo v Cerkev so me pohvalili in tudi povedali, da se iz Boga ne sme delati norca.
    "Če se obračaš po vetru, nimaš globokih korenin in te že huda preizkušnja vrže iz tira!" sem mu povedal direktno. Grozil mi je še z neko Policijo in že sem videl, da ga imam v kotu.
    "Skrivaš se za instituciji in drugimi, doma pri ženi pa si copata!" odgovorom nazaj.
    "Lojze, Lojze saj imam vse zakramente!" mi reče nazaj.
    "Samo o Bogu filozofirati ni nič. Važna so dejanja, ki pa so daleč stran od boga. Lepo je biti ovaduh, gospod!" mu rečem nazaj.
    V sobi nastane kar tišina. Nihče se mi več ne upa oporekati.
    "bomo videli kaj bo prinesla prihodnost. Preveč smo se delali norca iz vsega, tudi iz hrane in Boga" rečem vsem.
    "Bravo Lojze, samo vztrajaj na tej poti" mi zaželi en par na koncu mize.
    Tako je, če greš na teren in vidiš kako se živi med ljudmi krščanstvo in ljubezen do Boga.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j