Preskoči na glavno vsebino

Več kot voda

Kri ni voda, pravijo stari, in prav imajo. Ko vam kdo ponudi vodo, ste mu hvaležni. Če vam kdo ponudi kri, ste brez besed.

Morda je to razlog, da je bilo za vsakega od naših življenj potrebno dati še kaj več kot samo vodo, še kaj več kot zaklade, ki jih lahko ustvarimo z rokami ali jih nagrebemo na površini zemlje. Da zrase drevo, je treba veliko vode. Da zrase človek, je treba veliko krvi. Več kot vode.

Človek namreč ne more živeti brez krvi. Brez vode tudi, seveda. A če nima krvi, potem sicer živi, a ne obstaja. In povem vam: mnogo ljudi danes hodi naokrog brezkrvnih, kot živi mrtveci so. Lokajo vodo, umivajo se z njo, a ne živijo. Kaj je zmanjkalo tem ljudem? Ideali? Upanje? Jih je uničilo razočaranje nad svetom? Morda vse to. Toda najbolj jim je zmanjkalo krvi. Brez krvi ne moremo živeti.

»Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo« (1 Jn 5,6). Razumemo? Veličina Boga ni samo v tem, da nam je podaril vodo, da nam je preskrbel, kar potrebujemo za življenje. Njegova veličina je v tem, kar se skriva za tem: to pa je njegova kri. Življenje, ki ga ne hrani zase. Ljubezen, s katero se nam je približal. Ljubezen, s katero nas bo umil. Popolneje, drugače kot voda.

To umivanje je bil tvoj krst. Spominjaj se ga. Podoživljaj ga. Da spet prideš do sape. Da spet prideš do življenja. Če ga ne rabiš zdaj, pa takrat, ko boš pozabil svoje razloge za življenje. Vrni se takrat na začetek svojega življenja, k svojemu krstu, k svoji odločitvi. K svojemu prvemu koraku. Potem bo šlo lažje. Saj veš, kar te je takrat oblilo, je bilo več kot samo voda ...

Komentarji

  1. Lepa ideja in odlična razlaga krvi, ki ni voda. Res je, življenje ne sme biti vodeno, še boljše, zvodenelo in ne sme biti brezkrvno - smo le bleda senca samih sebe. V življenju moramo imeti rdeč obraz, da bodo tudi drugi vedeli, da zares živimo, da smo polni življenja.

    OdgovoriIzbriši
  2. Krst je res kakor življenjska sapa. Včeraj sem bil v Izoli. Gledal sem krstni kamen, ki je simbolično poudarjen: nahaja se v kapeli Božjega groba in jo "krasi" slika, ko snamejo Jezusa iz križa. Trpljenje in smrt in rojstvo in krst ...

    To je življenje. Življenje ki ne potrebuje "modern life style" ampak ima okus zase.

    OdgovoriIzbriši
  3. Krst je naše znamenje v stopa v cerkveno občestvo. Voda nas je umila greha in dala v novo življenje, v življenje s Kristusom.
    Tako kot je voda potrebna za rast drevesa, je za nas potrebna kri. Kri potrebujemo, če smo ponesrečeni. brez dodane krvi izkrvavimo in umremo. V občinskem grbu Nove Gorice je rdeča vrtnica. Simbol ljubezni in tudi simbol krvi, ki so jo dali padli vojaki na Soški fronti. Zame ima ta rdeča vrtnica iz Nove Gorice še poseben osebni pomen, ko sem jo dobil od osebe, ki jo spoštujem. Dala mi je moči, da gledam tudi bolj lepše na ta svet sedaj. Kri je življenje in tudi tako očetje in mame podare vsak svoj delček življenja, da je spočeto novo življenje. Bog pa temu bitju podari dušo. Ali ni to že en velik čudež?

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n