Vedno me je bilo strah stanj, ki jih blagruje evangelij, stanj, ko si prepuščen drugemu na milost in nemilost. Ne zaupamo drugim. Smo pač videli toliko in toliko žalostnih primerov, v katerih smo se naučili, da je zaupati, da je prepustiti se komu slabo. Zato imamo radi nadzor, kontrolo nad svojim življenjem, da smo »samemu sebi gospodar«, pojmujemo kot edino pravo vrednost, ne samo svobodo, tudi nekakšno trdnost čutimo v tem, ko gre življenje po naših notah, ko se zanašamo samo na svojo moč. Toda samo en sunek življenja naj zapihne in mi omahnemo kakor pokošeni, naše moči, na katere smo se zanašali, pa ugasnejo tako nanagloma, kakor da jih nikoli nismo nikoli imeli. Življenje ni v naših rokah. A tega pravzaprav ne vemo, dokler ne izgubimo nadzora nad njim, dokler ne obstanemo pred življenjem nemočni, poraženi, premagani. Ali pa ubogi vsake vrste, žalostni, krotki, lačni kruha in pravičnosti, preganjani , zasramovani . In slejkoprej smo takšni vsi, ubogi, nepopolni ljudje. To je naš
» Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. « (Mt 4,17) Božja beseda nam zbuja slabo vest. Slaba vest pa sili na spremembo. »Spreobrníte se.« Zato temu glasu ponavadi ne pustimo, da bi bil slišan, preglasimo ga raje z drugimi, veliko bolj motečimi elementi kot je nežni glas Božje besede, z zaposlenostjo, z užaljenostjo, s trmo, z zaverovanostjo v svoj lastni prav. Kajti »Spreobrnite se« je klic k temu, da bi pri sebi naredili nekaj težkega , nekaj, kar se nam sicer upira, česar se bojimo, pa natanko vemo, da bi bilo dobro narediti, ker bi nas to osvobodilo, nam dalo miru in zavesti, da smo nekaj naredili prav. Veliko časa ljudje preživimo kot ujetniki teh zavor. Koliko ljudi se počuti utesnjene v svojih razmerah, zaradi svojih napačnih odločitev trpijo, pa so zakrčeni v trmi, v njej vztrajajo za vsako ceno, četudi jih to na znotraj uničuje, četudi zaradi tega ne morejo ne živeti ne umreti. In četudi vedo – ker to vemo vsi, samo priznamo si ne – da nič ne daje človeku