Ubogi pred mojim pragom

»Sploh vam ni treba priti v Kalkuto, da bi odkrili Jezusa v najbolj ubogih med ubogimi. Najbolj ubogi so prav tam, kjer ste, zelo pogosto v vaših lastnih družinah.« (sv. Mati Terezija)

Lani je v Rimu potekala sinoda o družini. Cerkveno učiteljstvo se je zbralo, da bi skupaj natuhtali smernice, kako delovati v družini sedanjega časa, to je v družini, ki so jo ranile ločitve in podobne sodobne bolečine. Vsi so pričakovali, da bo papež na koncu izdal dokument, v katerem bo pisalo, kako pristopati do katere družine, komu dovoliti zakramente in komu ne in podobne pravne rešitve. Pa je spet vse presenetil, če že ne šokiral. Odločil je, naj se vsak primer obravnava zase.

Marsikdo je zavihal nos nad tem. To namreč vključuje velik napor, da pogledamo, doživimo in vstopimo v zgodbo vsakega človeka, da bi ga razumeli, preden ga začnemo soditi. Vendar drugače res ne gre. Mi bi radi vsakega človeka skrčili v svojo lastno zgodbo, v svoja lastna merila. Radi bi ga naredili za svojega sužnja, za služabnika naših meril in prepričanj. Vendar to ne gre. Vsak človek je prevelik za moja merila. In kdor tega ne bo razumel, ne bo mogel nikogar imeti rad.

Naše prvo dejanje, ki ga moramo narediti kot ljudje, je stopiti na tujo zemljo človekovega sveta in ga občudovati. Spoznati ga in ga tako vzljubiti. Kdor namreč ne pozna človeka, ga ne more imeti rad. Kdor pa nima človeka rad, ga nima pravice soditi.

Ubogi našega časa namreč niso toliko tisti, ki prosijo za moko in krompir, temveč še veliko bolj tisti, ki prosijo za naš čas in našo pozornost. Ljudje, ki hodijo mimo nas in jih ne vidimo – in jih ne poznamo. In to niso tujci na ulicah daljnih mest. To so ljudje, ki živijo ob nas, pri naših vratih, v naši družini, v naši pisarni, v naši vasi, in bi radi jedli od drobtin, ki padajo z naše mize. Pa jih ne dobijo.

Pa bi jim jih takoj dali. Če bi le vedeli, da so oni tisti, ki prosijo za našo srečo.

O denarju in kaj naj z njim

Priznam, da govoriti o denarju ni najbolj prijetno. Za vse ljudi je to nekakšna intimna boleča točka, ker je »imeti denar« v naši glavi isto kot »imeti trden temelj življenja« (»Najprej štalca, pol pa kravca«). Kdor se dotika denarja ljudi, pa tudi če samo z besedami, zato vedno tvega, da bo sprožil žolčno reakcijo. Upor ali sovraštvo ali še kaj hujšega. Kot da gre za napad na nekaj svetega. Kot da gre za napad na nekaj, kar ni samo moje, ampak jaz sam.

Ko se dotikamo denarja, se torej dotikamo nečesa v notranjosti človeka – se dotikamo njegove resničnosti. Se dotikamo tega, kaj mu je v življenju pomembno.

Ravno zato je tako zelo pomembno govoriti tudi o denarju – ker s tem govorimo o sebi. In ko razčiščujemo svoj odnos do denarja, hkrati ugotavljamo, koliko smo v svojem življenju svobodni. Da, na koncu gre za svobodo. Kajti zaradi nje je človek človek ali pa to ni.

Denar namreč vedno lahko postane naš gospodar. Vedno, pravim, ker človeka vedno boli, ko ga mora dati od sebe, in ker se mu vedno svetijo oči, ko se govori o tem, kako bi ga lahko imel več. In prav to je občutek, ki govori, da nisem njegov gospodar, temveč njegov služabnik.

Zato Jezus spregovori tudi o ekonomiji. Saj kristjan pač ne moreš biti, dokler nisi svoboden človek. Vendar človekova svoboda ni najprej v tem, da denarja nima, temveč predvsem v tem, da ve, za kaj ga ima. Krščanska ekonomija namreč ni ekonomija izgubljanja, sicer bi bila obsojena na propad. Kot vsaka ekonomija je tudi ta namenjena pridobivanju. Vendar pa to ni ekonomija pridobivanja premoženja, temveč pridobivanja prijateljev. In sicer s tem, kar imaš.

To je modrost preudarnega oskrbnika, ki nam ga v zgled, kako naj ravnamo s svojim imetjem, postavlja Jezus: da s kopičenjem premoženja nekaj izgubljamo in da s podarjanjem nekaj pridobivamo. Ker ga na koncu ne bomo imeli nič več, imeli pa bomo to, kar bomo zaradi njega postali.

Začnemo lahko z desetino svojega imetja, ki jo namenimo drugim. Ravno prav odgovorno je, da zaradi tega ne postanemo reveži, in ravno prav boli, da zaradi tega ostanemo gospodarji svojega imetja.

Treba se je poveseliti

Morda je res težko razumeti (Božje) odpuščanje in usmiljenje. V naših glavah je pač sistem, ki nas je naučil, da si za slaba dejanja zaslužimo kazen. In tako je, če nikdar nismo bili otroci, ampak samo sužnji. Kdor to težko razume, še težje razume njegovo veselje nad grešnikom, ki se vrne. Najtežje pa je menda razumeti, zakaj naj bi se vrnitve grešnika veselili tisti, ki smo bili z njegovim grehom prizadeti in oškodovani.

Toda prav k temu smo poklicani vsi. Vsi smo poklicani k veselju nad grešnikom, ki se kesa. Posebno, če je to grešnik, ki je kaj slabega storil nam.

Ko govorimo o usmiljenju in odpuščanju, moramo namreč vedeti, da pri tem dejanju sploh ne gre samo za posameznika, ampak vedno za skupnost. Ko je nekomu odpuščeno, je to veselje za oba, za tistega, ki je grešil, in za tistega, ki je odpustil. Ker sta oba trpela. Saj za človeka pač ni hujše stvari, kot da je sam. In greh osami oba, ki sta v odnosu. Zato je odpuščanje veselje za oba. Ali pa nismo razumeli, za kaj pravzaprav gre. Da ne gre za odplačevanje dolga, ampak za ponovno rojstvo skupnosti. Za ponovno združitev tega, kar je bilo v mojem življenju tako kruto ločeno.

Skupnost je pomembna. Bolj pomembna od vsega. Zato oče vabi starejšega sina na veselico. Ker to ni veselica za enega, ampak za oba brata. Ker sta oba trpela, ko enega ni bilo v njej.

Če tega še vedno ne razumemo, bomo razumeli, če povemo, da bomo ljudje odrešeni samo kot skupnost – ali pa ne bomo. Mi potrebujemo drugega, kolikor on potrebuje nas. Zato je potrebno odpustiti. Zato se je potrebno veseliti. In zato odpuščanje pomeni izgubiti, da bi zmagala oba. In odpustiti pomeni izpustiti zapornika in ugotoviti, da si bil zapornik ti sam.

»Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.« (1 Kor 12,26)

Svobodni v odnosih

»Svobodni odnosi so tisti, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo.« (Katarina K. Erzar)

Prvi kilometri Camina, starodavne 800 km dolge pešpoti, ki vodi v Santiago de Compostela, so baje nastlani s prtljago ljudi, ki so ugotovili, da so na pot vzeli preveč stvari, ki so jih rezale v hrbet in jim oteževale hojo. Zanimivo je, kako hitro se lahko človek odpove nečemu, kar se mu je zdelo pomembno, ko ga to žuli v ramena. Še bolj pa je zanimivo to, da človek kar naprej nosi to, kar ga reže v srce.

O čem govorim? O svobodi.

Naše življenje je polno stvari, ki jih ne potrebujemo. Sploh ne bom začel o reklamah in o »nujno potrebnih stvareh za življenje«, ki nam jih prodajajo. Ne bom začel o stotinah oblek, ki jih nikdar ne oblečemo, in stvareh, ki jih nikdar ne vzamemo v roke. Vsi vemo, da so naša podstrešja samo priročna smetišča. Toda žal so taka tudi naša življenja. In to je tisto, kar nas dela tako žalostne in nesrečne.

Naše življenje je polno ljudi, ki jim nismo pustili oditi. Ljudi, ki jih ne moremo nositi, a smo jih vseeno vzeli s seboj. In z njimi naše nedokončane zgodbe, ki jih nismo hoteli končati. Tako v nas ostajajo laži, besede, krivice, krivde in neznosne bolečine. Bolj kot namreč koga oklepamo k sebi, več gorja delamo njemu, pa tudi sebi. In to počnemo, če ga jemljemo kot svojo pravico in ne kot dar. Toda drugi ni naša pravica. Zato ne morem biti svoboden, niti srečen, če človeka jemljem kot svojo last in ne kot nekaj, kar mi je bilo podarjeno.

»Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,26)

Naše vrednote so nad ljudmi, ki nas obdajajo. In če niso, potem bodo minile tako, kot bodo minili ljudje okoli nas. In ti bodo minili, če naj to hočemo ali ne. Vprašanje je samo, kaj bodo pustili v nas. O tem pa odločamo sami.

Zato je prava svoboda v ljubezni. Človeka pa imamo res radi takrat, ko ga lahko vsak trenutek izpustimo iz svojega življenja. Ko se lahko od njega vsak trenutek poslovimo s hvaležnostjo in odpuščanjem. Da bi bili svobodni, torej potrebujemo takšne odnose, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo. Upam si reči, da to ni samo bolj prav, temveč tudi manj boleče. Za vsakogar.

Da bomo lažje razumeli, pa za začetek lahko gremo na podstrešje in ga pospravimo.

Iskanje svojega mesta in kaj ima s tem razvajenost

Priznam, da sem malce zloben, ko včasih ob srečanju s kako družino potiho zamrmram, da je pri njih otrok »kraljica družine«. Pa se vendarle sploh ne motim. Ko je pač vse tako, kot si zaželi oziroma ukaže otrok, je on res kralj in starši njegovi podložniki. In ko je tako, ne trpijo samo tisti okoli njega, ampak najbolj in predvsem otrok sam. Ker mu je življenje vedno v nadlego. Nikoli ni tako, kot si zaželi. Svet je zanj samo eno veliko razočaranje …

Pa sploh ne gre za špinačo in ohrovt in pomfri in čokolado. Gre za moj jaz. Zame in samo zame. Za moje želje in moje cilje in moje počutje in moj prav. Drugače povedano, gre za cviljenje, kadar ni tako, kot si je otrok zamislil. To zmagoslavno cviljenje, s katerim otrok zmaga in izgubi hkrati. Ker starš ni več starš in otrok ni več otrok.

Razvajenost se ne zgodi zaradi naših različnosti. Razvajenost se zgodi takrat, kadar v našem življenju drugi človek nima prostora, kamor bi sedel. Kjer bi radi vse pozicije v življenju zavzeli sami. Zato so se naši otroci razvajenosti naučili od nas. Tudi mi jim namreč ustrežemo samo zato, ker je tako lažje. Hkrati smo otroci in starši. Ne da bi vedeli, da otrok ni prikrajšan za svojo srečo, če mu damo vedeti, da je naredil kaj narobe, temveč da je največja škoda otroku vzeti to, da je otrok …

Kdor nima mesta za drugega, kdor vidi samo sebe, bo vedno siromak. Kjer pa je starš starš in otrok otrok, kjer ima torej vsak svoj prostor, tam je vsak pomemben in nepogrešljiv. In vsak dragocen. Na, pa smo spet tam ...

Ozka, vedno ožja vrata

Stopiti skozi ozka vrata, o katerih govori Jezus, pomeni presejati se. Ne samo enkrat. Vedno znova presejavati svoje misli, svoje občutke, svoje besede, svoja dejanja in odločitve skozi sita resnice, dobrote, koristnosti in še česa, kar nam je sveto, in pozorno gledati, kaj je seme in kaj smet, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj je hudičevo in kaj Božje.

Naš čas, čas težkih dogodkov in zmedenih misli, je kar sam od sebe poziv, da potrebujemo takega presejavanja, premišljevanja, pretehtavanja stvari in da ga potrebujemo vedno bolj. Bolj kot so časi zmedeni, bolj kot se zdi, da ni več nič trdnega nič svetega, bolj potrebujemo nenehnega presejavanja. Bolj potrebujemo ta duhovni boj v samem sebi, pri katerem prepoznavamo dogodke in dejanja in tega, za kaj smo se v njih odločili.

Kajti tudi če smo si doslej zatiskali oči, smo morali opaziti, kako zlahka in neopazno lahko zlo pride tudi v besede, odločitve in dejanja, ki se na prvi pogled zdijo čisto v redu, ki so navzven polna pravičnosti in dobrih namenov, morda celo ljubeznivosti. Zlo se lahko skriva povsod. In ne, to ni grožnja. To je opozorilo, da ne bi v dobrih namenih delali stvari, ki jih nočemo storiti.

Zato potrebujemo takšnole presejavanje. Da bi v svojih mislih, besedah in dejanjih ne dajali nikakršnega prostora zlu (Ef 4,27), da to ne bi imelo niti najmanjše možnosti, da se razrase v meni in v mojih odnosih.

Skušnjava ljubega miru v hiši

Skušnjava ugodja je popolnoma preplavila naše odločitve. Tako ni nič čudnega, da je danes zelo malo norcev, ki si še upajo povedati svoje mnenje in stati za njim. Ni kaj, zelo težko nam je biti neprijeten, ne upamo si več težiti in vznemirjati svoje okolice, ne upamo si več povedati, da so med nami stvari, ki niso v redu, stvari, s katerimi se ne strinjamo.

Povejmo pošteno: nihče ne mara biti nepriljubljen.

Zato iščemo mir, ki ga ni. Zato ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se ne odločamo. Zato nikomur ne moremo ničesar jasno povedati. Zaradi ljubega miru. Da se ne bi nikomur zamerili.

Toda človekovo življenje ni mir. Je konflikt. Je stalno odločanje. Je stalno zavzemanje stališča. In če se temu izmikamo, če iščemo nek lažen mir, to nekako pomeni, da ne živimo. Brez odločitve ni nobene poti. Ni rasti. Ni ničesar. Je samo golo životarjenje. Brez odločitve ne moremo vedeti, kaj je prav in kaj narobe, kam hočemo iti, niti tega, kdo pravzaprav smo. Če nimamo stališča. Če vse delamo samo za »ljubi mir v hiši«.

Da si bomo na jasnem: ne govorimo o prepiru. Ne govorimo o sovraštvu, niti o rasizmu, niti o homofobiji in ostalim oblikam zla med ljudmi. Tudi ne govorimo o tem, da so naša mnenja edina pravilna. Govorimo samo o tem, da potrebujemo lastne odločitve in svoje lastno mnenje, svoje stališče, v katero verjamemo, da bi lahko živeli – kako ironično – v miru s seboj. In da ga potrebujejo tudi ljudje okrog nas, da bi mogli živeti z nami.

Moj zaklad

»Ne dovolite, da je vaša sreča odvisna od nečesa, kar lahko izgubite.« (C.S. Lewis)

Predstavljajte si, da zagori vaša hiša. Če bi imeli na voljo samo 30 sekund, kaj bi rešili iz nje?

To preprosto vprašanje in ta zahtevna življenjska situacija na hitro obračunata z vsem, kar smo. Kjer je namreč naš zaklad, tam bo tudi naše srce. Po odgovoru na to vprašanje lahko prav na hitro spoznamo, kaj nam je v življenju dragoceno. Kaj je naš zaklad. In koliko smo svobodni.

To namreč, kar držimo v rokah, ko se zgodi požar našega življenja, je tisto, kar usmerja naše življenje. In čeprav se nam zdi drugače, pomeni biti svoboden v svojem življenju to, da smo pripravljeni vse pustiti za seboj. Da, pustiti, da zgori vsa naša hiša, in iti naprej praznih rok.

Seveda to ne pomeni, da ne smemo imeti ničesar. Ne, pravzaprav to res pomeni, da ne smemo imeti ničesar. Da samo živimo s tistim, kar nam je podarjeno. Kot da ni nič naše. Kot da je vse le veliko darilo. To pomeni živeti srečno in svobodno.

»Ne dovolite, da je vaša sreča odvisna od nečesa, kar lahko izgubite.« (C.S. Lewis) Kajti tako kot požar naše hiše nenadoma pride konec našega starega življenja. In kdor se drži za nekaj minljivega, bo zgorel tudi sam …

Bogastvo

Kako veliko moč ima bogastvo!

A ta moč ni velika zato, ker prinaša vplivnost in oblast, ni velika, ker prinaša brezskrbnost, ni velika zato, ker imaš zaradi njega prav vse, kar si zaželiš, temveč zato, ker tisti, ki veliko ima, lahko veliko da. Ker si človek z njim lahko pridobi največjo moč in največje bogastvo vsega vesolja: ljubezen.

Toda velika je moč bogastva. Tako velika, da lahko bogastvo postane tvoj gospodar, ti pa njegov služabnik, če do njega vedno pristopaš sam. Če ne veš, da ni namenjeno tebi, temveč vama. Če ne veš, da moraš zato, da bi bil ti gospodar svojega bogastva in ne njegov služabnik, do njega vedno pristopati v dvojini, vedno v paru z drugim človekom, vedno z mislijo nanj. Samo tako si lahko gospodar in ne služabnik svojega bogastva. Da ga deliš z drugim. Potem vaju bogastvo hrani in skrbi za vaju in vaju postopoma uči, da sta drug drugemu največje bogastvo. Potem vaju bogastvo nauči ljubiti.

In ne, bogastvo ni samo denar. In če gledamo tako, potem ni nihče revež. Samo tisti, ki ne zna deliti.

Otroškost

Je grdo poklicati koga, ki ga že dolgo nisem, pa čeprav samo zato, ker potrebujem njegovo uslugo? Morda je res grdo. Izkoriščevalsko. In morda se zato ustavim, preden naredim kaj takega. Toda morda je celo grše, če ga ne pokličem niti takrat. Če namenoma zapravim še eno priložnost, da bi se končno spet slišala.

Morda pa ne gre za to. Morda je težava v tem, da se takrat, ko nekoga kličem, ker ga potrebujem, sam počutim ničvreden, popolnoma odvisen in brez moči, ker to, da nekoga potrebuješ, pomeni samo to, da pač ne zmoreš sam. Da si majhen. Da si poražen. Kako si grem na živce, ko sem tako pasiven, ko je vse, kar imam, samo uboga in revna beseda, ki jo lahko nekdo sliši ali presliši … in ni nič odvisno od mene. Samo od tega, ali me ima kdo rad ali ne.

To je teža krščanstva. In to je tudi njegova lepota.

Ko molite, recite: »Oče!« (Lk 11,2)

Bodite sinovi! Bodite otroci! Otroci ne razmišljajo, ali si to, za kar prosijo, tudi zaslužijo. Otroci preprosto prosijo, ker to potrebujejo. In jih tega ni sram. Oni vedo, da ne zmorejo sami. In v tem je njihova svoboda. Svoboda ptic na nebu in lilij na polju. Vse, kar imajo, je podarjeno. Neskončno so obdarovani. Zato so tudi neskončno vredni.

In več kakor mnogo vrabcev ste vredni vi … (Mt 10,31)