Drugačni

Ta teden sem se pogovarjal s šestnajstletnim fantom, ki se počuti zato, ker še ni imel izkušenj s spolnimi odnosi, manjvrednega v družbi svojih vrstnikov. Doživel sem, kako so se posmihali dekletom, ki so bila pripravljena sprejeti službo molivca v dijaškem domu. Skupaj z vami sem pospremil še eno gorenje križa nad Strunjanom. Še mnoge druge dokaze boste našli, ki vam bodo povedali, da krščanstvo za ta svet ni naravno, ni sprejemljivo. »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.«

Na tem mestu ne želim igrati vloge žrtve, tudi nočem, da bi se vi tako počutili ali razmišljali o tem. Ker tudi Jezusov namen, ko govori o kristjanih, ki niso od sveta, ni tak. Pravzaprav želiva tako Jezus kot jaz povedati, da smo kristjani od sveta drugačni. Pa ne zato, ker bi si želeli biti drugačni, ampak ker je svet zavezan drugačnim zapovedim kakor kristjani. Takšnim, ki jih kristjan ne more sprejeti. Ker niso zrasle iz resnice. Ker človeku ne služijo, temveč ga napravljajo za sužnja. Ker ne vodijo v življenje, marveč v smrt.

Kristjan je zato drugačen – ker ne more sprejeti laži, če pozna resnico; ne more sprejeti smrti, če pozna pot v življenje; ker ne more verjeti nikomur drugemu, če je spoznal nekoga, ki ga ima rad bolj kot vse na svetu. Ne more hoditi za nobeno drugo stvarjo, če je spoznal ljubezen Boga.

Drugačnost pa moti. Vedno moti. Ker vzbuja slabo vest. In ker – če je prava in resnična – spreminja. Kakor luč v temi, ki jo začne uničevati in spreminjati v svetlobo, ko se pojavi v njej.

Ampak »biti v svetu, a ne biti od sveta« seveda ne pomeni, da v ta svet ne sodimo. Nasprotno. V tem svetu imamo pomembno vlogo, ker svet lahko preživi samo, če bo v njem vedno dovolj ljudi, ki bodo resnico evangelija sprejeli za svojo in jo vsak dan živeli. Z malim, navadnim, na videz nepomembnim življenjcem bodo obdržali svet pri življenju. Če bodo seveda temu, kar so spoznali za resnično, ostali zvesti. Če bodo ostali zvesti evangeliju v vsakem dihu, v vsaki odločitvi. Pa čeprav to pomeni biti trn v peti celotnega sveta.

Ker drugače ne morejo. Ker vedo, da je resnica edina pot do svobode, sreče in ljubezni. Edina pot do človeka. Edina pot do Boga. Ker pomeni biti v resnici biti eno z Bogom: biti svoboden, čeprav zavezan, biti srečen, čeprav zavržen, biti ljubljen, čeprav se zdi, da te nihče ne ljubi.
*

9. dan: Majhnosti

Dragi nekdo!

Ko gledam nazaj, na današnji dan, pravzaprav ne morem reči, da sem doživel kakšno posebej pomembno stvar. Kakšno stvar, ki bi me zdaj vznemirjala in mi ne bi dala miru ali ki bi me držala v evforiji. Kot vsak dan, nekaj grenkih in nekaj lepih spoznanj, kot vsak dan veliko ljudi, vsak pa s svojo zgodbo. Tiho dekle, ki so ji podarili ne preveč lep smeh. Frizerka in njene stranke in kako rase krompir kar na balkonu. Stara gospa, ki mi je darovala za mašo in pripovedovala o starih dobrih časih. Sto in ena reč na konferenci. Potem obrazi pri maši, eni veseli in nasmejani, drugi zdolgočaseni, tretji nekje v svojem svetu. In tuhtanje, kaj je to »mrva«, ker se mora človek vsak dan naučiti kakšno novo stvar.

Nič posebnega, kajne? Skozi takšnole rutino se lahko človek mimogrede izgubi. Pač hodi svojo pot, ne da bi pogledal desno ali levo ali navzgor, ker je itak vsak dan enako. Isti obrazi, iste obveznosti, isti napori, iste zahteve, iste dolžnosti, ista pravila. Hitro, zelo hitro padeš v to, posebno ko se počasi ustališ in ni kakšnih posebnih dogajanj v tvojem življenju. Kot bi rekel Ekrem Jevrić: »Kuća poso«. To je vse.

In če gledaš ta svoj dan, ki si ga preživel, kot še eden izmed mnogih bolj ali manj podobnih dni, če ne najdeš v njem vsaj nekaj malega, kar ga je naredilo posebnega, kot recimo fantastično lep sončni zahod, vetrič, ki je zavel takoj, ko je sonce zašlo, mačko, ki se je umivala na strehi, fanta, ki je z veseljem zaigral na kitaro, češenj, ki ti jih je kdo prinesel, pogleda, ki te je klical, da se ustavi in poslušaj in spregovori, če nisi videl stvari, ki si jih srečal in ne bodo nikdar več taka, kot so danes, potem si spregledal nekaj pomembnega: samega sebe, ki je bil tudi drugačen kot včeraj, pa je šel mimo tebe.

Res, treba je imeti odprte oči. In prav majhne stvari ti odprejo oči, da res vidiš, da opaziš in da prav zato lahko narediš korak naprej, korak v novost. Zato majhne stvari ustvarjajo človeka.

Majhne stvari so pomembne, da ljubezen ostane mlada. Morda samo ena roža naredi več kot tisoč besed. Majhne stvari ti povejo največ o človeku, ki si ga srečal, morda samo tren očesa ob kaki besedi. Majhne stvari so tiste, ki si jih zapomnimo. Majhne stvari so resnično vredne. Ker se v majhnih stvareh skriva ljubezen. Dovolj za prijateljstvo je na primer tudi ena sama češnja.

Zato sem danes hvaležen za vse majhno. Zaradi njih je dan drugačen kot včeraj. Zaradi njih je edinstven. Zaradi njih sem bogat. Zaradi njih je moje srce večje. Ker sem v majhnih stvareh videl, kako velik je Bog.

Tvoj brat Marko

8. dan: Voda sredi puščave

Dragi nekdo!

Verjamem, da so take stvari, kot je nakupovanje oblek, za mnoge punce razvedrilo, morda celo zabava. Zame ni. Zame je to predvsem napor, ki nastopi zaradi nujnosti – ker jih pač moram kupiti iz tega ali onega razloga.

Če ti torej povem, da sem se danes podal v misijo »Obleka za birmanskega botra«, potem veš, da je za mano dolg in naporen dan. Z veliko tekanja in iskanja primernih stvari za nedeljo, ko bom boter. In sredi vsega tega napora, ko sem po nekaj ponesrečenih obiskih trgovin postal že malce siten in brezvoljen, sva se s prijateljico usedla in nekaj popila. Odžejalo me je, mi dalo moči in volje in me spet pognalo v tek. Da sem to misijo uspešno pripeljal do konca in sedaj zelo lepa nova srajca čaka nedeljsko praznovanje.

Saj menda nisi pomislil, da me je odžejala voda, kajne? Ne, seveda ne. Družba moje najboljše prijateljice, njene besede, njena volja, njena potrpežljivost z mano in mojimi muhami (verjemi, ko kupujem obleke, sem res preveč izbirčen). Njeno srce, iz katerega sem pil.

Ko sem se peljal nazaj iz Ljubljane proti Vipavi in gledal na hribe, ki jih je pobelil sneg, sem razmišljal o vsem tem okrepčilu današnjega dne. O tem, koliko mi pomeni to prijateljstvo. Kako bogato je. Kako me polni in prenavlja vedno znova in znova. In kakšno srečo imam, da smem ob njem vedno bolj in bolj postajati človek.

Ta moja prijateljica je res kot voda. Voljna je, preliva se v mojih rokah, hladi me v vročini, odžeja mojo stisko. Pa se vendar ne pusti ujeti. Njen prijatelj sem, a ne njen lastnik. Kadarkoli sem jo poskusil zadržati samo zase, mi je spolzela med prsti. V njej se lahko gledam in vidim natanko to, kar sem. Nič več, nič manj. In kakor vodo tudi to prijateljstvo potrebujem vsak dan. Ker s prijateljem človek postane človek.

Dragocena mi je, ker se ob njej učim, kaj pomeni biti prijatelj. Biti prijatelj pomeni biti blizu. Biti prijatelj ne pomeni se dokazovati, vračati dobrote, ne delati škode, govoriti, biti najboljši in najbolj priljubljen. Biti prijatelj pomeni samo biti blizu. Biti blizu s tem, kar si – ker nimaš ničesar boljšega kot to. Morda meniš, da je to premalo. Naj ti povem: to je največ. Ničesar drugega človek ne bolj potrebuje kot bližine. In prijatelj je najtesnejša bližina. Bližina, ki ne potrebuje besed. Ker je prijatelja izbralo srce, ne razum. Ne besede, ne oči, ne razum. Nikdar torej ne pusti, da bi te kdo prepričal o nasprotnem, kar je spoznalo tvoje srce.

Ker je srce sveto. In tak je tudi tvoj prijatelj.

Tvoj brat Marko

7. dan: 26 dni

Dragi nekdo!

Danes sem posejal cinije. Drobne in majhne, a tako pisane in prisrčne cvetlice so to. Piše, da kalijo od 7 do 14 dni. Torej se nadejam, da bom čez en teden ali kak dan kasneje že videl, kako se je v njih zbudilo življenje. En teden, pa se začne življenje. Mar ni to čudež?

Kaj pa 26 dni? Je to dovolj, da zrase cvet? Tega ne vem. Je 26 dni dovolj, da človek izpolni svoje življenjsko poslanstvo? Mislim, da je. Danes sem se prepričal o tem. Kajti danes nisem sejal samo cinij. Danes smo skupaj z drugimi posejali tudi mlado življenje.

Ime ji je bilo Klara. Živela je življenjce, dolgo 26 dni. Prezgodaj se je rodila, v 27. tednu nosečnosti. In na zemlji v svoji družini preživela manj kot en mesec. Danes smo jo položili v majhno, belo krstico in jo posejali v grob. Vse je bilo tako majhno. Krstica, velika kot moj komolec, majhne rože in majhna jama. In vse je bilo tako belo. Tako razpeto med žalost in veselje, med nežnost in med krutost, med nežne otroške glasove in hlipanje tistih, ki so jo komaj imeli priložnost spoznati.

Še enkrat ponovim: je 26 dni dovolj, da človek izpolni svoje življenjsko poslanstvo? Mislim, da je.

Klara ni osvojila evropskega prvenstva. Ni rešila evra. Ni izumila zdravila proti raku. Ni napisala knjige. Ni posadila drevesa. Ni imela otrok. Ni imela svojega avta, ne računalnika, ne telefona. Ni se naučila matematike, ne angleščine.

Klara je živela. Bila je. In samo s tem, da je bila, je spremenila svet.

Klara je ustvarila družino. Borila se je, da je prišla na svet. Trpela je, da je staršema, ki sta jo pričakovala in se je veselila, podarila srečo, sta jo gledala 26 dni. Prinesla je veselje mnogim ljudem. Dokazala je moč življenja in ljubezni. Povezovala je ljudi, ki so zanjo molili. In mene je naučila, koliko je pomembno samo biti. Samo biti tam, kamor te je Bog poslal, ker je to tvoj najpomembnejši poklic.

Tako veliko pomembnih stvari v 26 dneh življenja.

Premišljujem, kaj jaz naredim s 26 dnevi svojega življenja. Premišljujem, kako dragocen je pravzaprav vsak dan, ki ga imam.

Tvoj brat Marko

6. dan: Nekaj močno novega

Dragi nekdo!

Si me predstavljaš v rdečih hlačah? Tudi jaz ne. A danes, ko sem hodil po trgovinah in iskal kakšne hlače, ki bi mi bile všeč, sem jih pogledal celo množico, pa mi nobene niso vzbudile zanimanja. Razen nekih živo rdečih hlač. In danes sem bil dovolj spočit, dovolj vesel in dovolj mladostno razposajen, da sem si rekel: »Zakaj pa ne?« In sem jih pomeril. Kot ulite so bile zame. Dobro sem se počutil v njih in sploh niso bile tako odbito drugačne, kot sem si predstavljal, ko sem jih gledal na polici.

Ampak potem se je začel drugi del. Vedno se začne ta drugi del, ko pridem pred nek nov izziv svojega življenja, pred nekaj novega in drugačnega, morda nenavadnega in drznega. Moje notranje spraševanje. »Kaj si bodo mislili, če me bodo zagledali v rdečih hlačah? Da se mi je utrgalo. In da sem nek drug človek, kakršnega me ne poznajo. Smejali se mi bodo.« Uh, sovražim te glasove v svoji glavi.

Gledal sem tiste žive rdeče hlače. Tako drugačne so bile od mojih prejšnjih hlač. Doslej sem vedno oblekel modre ali črne. Rjave so bile že cela revolucija. Ko so me videli v karirastih, so mi birmanci peli hvalnice. Potem sem si upal kupiti tudi take z naramnicami. Ni kaj, logično je, da podrem tudi to mejo v svoji glavi in končno oblečem tudi nekaj, kar mi je všeč in kar mislim, da mi pristoji. Navsezadnje je mladost najprej to, da si upaš podirati lastne meje. Tudi lastne predsodke, da. Da si upaš biti vsak dan nov, da si upaš rasti. Tudi v takih banalnostih, kot so rdeče hlače.

Ampak to je bilo že razmišljanje v mojem avtu. Hlače so ostale v trgovini. Rad bi se vrnil ponje, pa ni bilo več časa. Bil sem predaleč in ura je bila pozna. In morda jih že jutri ne bo več tam. Kot ljudi, ki sem jih srečal danes in so me prosili za kako malenkost. Za pozornost. Za pogled. Za pomoč. Za toplo besedo ali vsaj en nasmeh. Pridejo v moje življenje in jaz imam en sam trenutek – da se srečam z njimi ali da odplavajo mimo. Danes so, jutri jih ne bo več. In mene tudi ne.

Veliko je že bilo zamujenih priložnosti v mojem življenju, a kakor da se iz njih ničesar ne naučim. Ni bilo prvič, da sem zaradi tega, ker me je bilo sram ali ker je bil izziv zame prevelik ali preveč nov, opustil svoje odločitve, načrte in sanje. Še danes sanjam o njih. O tistih dogodkih, odločitvah, stvareh, priložnostih, ki jih ni več. Sanjam o njih in se tolčem po čelu. Izgubljam dragocenosti življenja, ki me pozivajo, da zrasem, da si upam, da sem mlad. Ker take stvari spreminjajo. Ker so take stvari tiste, ki skrbijo, da ne zarknim v svojih mislih. Ker so to stvari, v katerih si jaz res upam biti JAZ. Ne glede na to, kaj pravijo drugi ljudje.

Zato naslednjič naredim korak. Pa četudi bodo to samo rdeče hlače.

Tvoj brat Marko

»Ostanite v moji ljubezni«

Zgodilo se je nekega dne, ko sem se odpravljal k maši. Srečal sem dekle in z njo malce pokramljal. Na kratko sem ji omenil, da grem k maši in da bo pri njej tudi kratka pridiga. In tedaj mi je rekla: »Prosim, samo ne govorite, da nas ima Bog rad. Stalno poslušam o tem.«

Bodimo si na jasnem: to dekle je o tem v cerkvi stalno poslušala. Nikdar pa tega ni občutila. Za to je šlo. Nikdar ni verjela, da je to res. In morda še vedno ne.

Zakaj je to tako pomembno, da me je streslo, ko sem to slišal? Občutje in zavest, da te ima nekdo rad, je ključno za razvoj človeka, ne samo kristjana. Toliko bolj občutje in zavest, da te ima Bog rad. Ker gre za neko generalno ljubezen, ljubezen, ki – v nasprotju s človeško – ne bo nikdar ugasnila. In če tega občutka ni, človek nikdar ni človek, še manj kristjan.

»Ostanite v moji ljubezni,« ponavlja Jezus. Ostanite v zavesti, da vas imam rad. Da je vse, kar se vam dogaja, vse, kar vas obdaja, izraz moje ljubezni do vas. Ostanite za vedno v tem, ker je to tisto, kar vas bo rešilo pred obupom in zlom, nesmislom in črnogledostjo. Kajti kdor ve, da je v ljubezni nekoga, kdor čuti, da je nekdo, ki gleda nanj, ki skrbi zanj, ki daje življenje zanj, ta ne potrebuje ničesar več. Vse ima.

In to je evangelij: da te Bog ljubi in da te jemlje resno. Vedno. Ne glede na to, kakšen si. In če ti veš za ta evangelij, če ti veš za to novico, si že rešen. Potem se bo tvoje življenje spremenilo. Potem boš v svojem življenju vzel za merilo ljubezni njegovo ljubezen do tebe. Ker se to vedno dogaja. Če boš torej ostal v njegovi ljubezni, potem boš avtomatsko tudi sam začel to isto ljubezen živeti v svojem življenju, jo boš dal občutiti tudi ljudem okrog sebe. Ker evangeliju človek verjame samo, če ga občuti. In občuti ga lahko samo po tebi, ki si ga tudi sam občutil. Skozi čudovito stvarstvo, skozi ljudi, ki te imajo radi, skozi žrtve, ki so ti zgradile življenje, skozi ljubezen, ki te je izklesala v človeka, kakršen si.

Potem evangelij in Božja ljubezen ne bosta samo neka naivna novica za tolažbo, temveč živa resnica. Živa toliko, kot je živa tvoja ljubezen. Živa in resnična pa je samo, če ima za osnovo Božjo ljubezen: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubíte, kakor sem vas jaz ljubil.«

In kako ljubi Bog? Poglej svoje življenje in povej, če je vredno ljubezni kogarkoli. Ali ne v njem čutiš čudovitega Božjega merila: »Nikoli ne ljubiš dovolj, če ne ljubiš preveč«?

Zato glej danes in poslušaj. Otiplji in se prepričaj. »To je moje telo, ki se daje za vas. To je moja kri, ki se za vas preliva.« To je evangelij. Ljubezen Boga, ki jo bodo drugi občutili na nas, ko bomo vzeli svoje telo, svojo kri, svoje življenje in ga dali.

Nikoli ne ljubiš dovolj, če ne ljubiš preveč.
*

5. dan: Skrivnost

Dragi nekdo!

Ena od mojih recimo slabih lastnosti je, da si ne zapomnim svojih sanj. Medtem ko drugi okoli mene navdušeno ali grozeče pripovedujejo, kakšne prigode so se jim spletle v času nočnega počitka, jaz samo skomignem z rameni. Vse, kar lahko povem, je samo to, ali sem spal dobro ali slabo. Ponavadi.

Ni pa vedno tako. Včasih se mi zgodijo sanje, ki me pretresejo ali mi dajo misliti. Takrat pa si jih zapomnim. Ne samo to. Zaposlujejo mi misli čez dan. Silijo me, da o njih premišljujem in se sprašujem, če mi morda želijo kaj sporočiti. Pravijo, da so sanje večinoma projekcija strahov, želja ali razmišljanj, ki jih človek ustvari čez dan. Verjetno res. Mislim pa, da so kdaj še kaj več kot to. Da so tudi neke vrste sporočila.

Ja, kot si uganil iz dolgega teoretičnega uvoda so se mi danes zgodile takšne sanje. Takšne delikatne sanje, o katerih premišljuješ, ali jih ni bolje skriti nekam daleč v globine svojega srca in se k njim vračati sam, samo ti in nihče drug. So takšne stvari. In takšne stvari morajo biti. Ne zasluži si vsak priti do neder srca. Predvsem zato ne, ker niso vsi ljudje takšni, da bi jih spoštovali in z njimi delali tako, kakor si te stvari – jaz bi jim rekel dragocenosti – zaslužijo.

In zato se v tem trenutku, ko sem prišel pred to, da ti povem, kaj sem sanjal, bojim. Res, bojim se deliti s tabo te svoje sanje. Ker ne vem, kaj bodo počele z njimi tvoje misli, kaj bodo počela tvoja usta. Ker tudi ne vem, kako me boš po njih gledal. V meni poteka boj, hud boj, in težko mi je.

Dolgo sem premišljeval, ker sem z ljudmi rad odkrit in ker mi ni nerodno govoriti o raznoraznih stvareh, tudi o svojih napakah. Zato mi ne zameri, da ti ne bom govoril o njih. Rad bi ti jih povedal, pa ti jih ne morem. Takšne stvari so kot poljub. Če je poljub pravi, potem govori o stvareh, ki se skrivajo v tebi. Govori o vsem, kar si ti takrat. Ker vse to z njim podarjaš. In veš, da takega poljuba ne moreš dajati kar vsem povprek, temveč ga hraniš za nekoga čisto posebnega, za nekoga, ki mu boš razodel svoje najlepše in najtemnejše skrivnosti, svoje dvome, skrbi in težave, svoje najgloblje globine. Oprosti. Ne morem te pustiti v svojo kamrico. Tam je prostor samo za naju z mojo skrivnostjo, ki mora zrasti in dozoreti kakor dete v maternici, preden pride na svet. In morda res kdaj pride. Če jo bo svet potreboval. Zdaj pa še ne. Prezgodaj rojeni otroci v tem svetu težko preživijo.

Morda odhajaš od tega razmišljanja razočaran. Brez zamere, tudi jaz, če v vseh teh vrsticah nisi razbral, kaj sem sanjal. Včasih človek nosi skrivnosti kar na obrazu, pa jih ne vidimo, ker nimamo časa ali pa odprtih oči. A vedno govorimo o njih. In če jih prebereš, če jih nekako razpoznaš, potem moraš z njimi ravnati kot s svetinjo. Ker to resnično so.

Tvoj brat Marko