sobota, 14. januar 2017

Evangelij dobrih besed

Beseda ima veliko moč. Morda večjo, kot si mislimo. Z eno samo besedo lahko človeka rešimo ali pokončamo, mu damo vtis sprejetosti ali ga obsodimo na samoto. Z besedo lahko zdravimo in zadajamo rane in z eno samo besedo lahko začnemo ali končamo vojne. In največkrat se tega ob tem, ko jih izgovarjamo, niti ne zavedamo.

Morda se tudi zato v našem svetu z besedami dela tako zelo grdo. Lepe in prijazne besede skorajda ne premoremo več. Ker nam je to že vsakdanje, morda niti ne opazimo več, da so naši pogovori polni zbadanja in spotikanja, pa cinizma in grobosti, da ne govorim o tem, koliko sarkazma in zlobe smo sposobni. Pa zajedljivih vprašanj in odrezavih odgovorov. Topline, vljudnosti, prijaznosti, veselega pozdrava pa … kot da se sramujemo. Ali pa si morda mislimo, da odrasli ljudje ne potrebujemo več dobrih in lepih besed. Da se je treba krutosti življenja pač privaditi in da s tem, da skoparimo z dobrimi besedami, človeku kvečjemu pri tem pomagamo.

Odveč je govoriti, da so naše besede vrata tople hiše sredi mrzle noči, katerih kljuko držimo v svojih rokah in ki jih pred drugim človekom lahko zapremo ali pa odpremo. In od te toplote se živi, od nobene druge. Dobre besede so nam bolj potrebne kot kruh in prijaznost bolj kot obleka. Ker lahko nekako preživim, ko je premalo kruha, ko je premalo ljubezni, pa ne.

Janeza Krstnika sem vedno dojemal kot zelo grobega človeka ostrih besed. Vendar se je njegova govorica spremenila, ko je videl, da Bog v njegovo življenje ne vstopa kot lev ali kot medved, temveč kot jagnje, majhno, nežno, krhko jagnje.

Če je torej tako, da Bog v ta svet vstopa kot jagnje, sem prepričan, da bo Bog po nas začel vstopati v življenja drugih ljudi po naših dobrih in lepih besedah. Tako se začne evangelij, z dobro besedo: Dobro jutro, Dober dan, Lahko noč, Hvala, Prosim, Izvoli, Oprosti, Dobrodošel, Krasen si, Ponosen sem nate, Vesel sem te. To je prvo krščansko oznanilo. Šele potem sledi vse ostalo. Ker je v začetku Beseda … In ker je vse nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. (Jn 1,1.3)

četrtek, 12. januar 2017

Tone Pavček, Take dežele ni


Lepa je moja dežela. Bridkosti polna.
Sèm je stvarnik sejal nemir
in lepoto, ki je skoraj popolna,
in žalost, kot je ni na svetu nikjer.

Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna,
nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug,
nikjer ni nikoli tako bledikava zarja
skozi stoletja ohranjala up.

Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom,
ne veseljačijo tako dolgo v jesen
in nikjer ne kriče še pod betonom
o zelenem spominu svojim ljudem.

Nikjer niso hoste tako skrivnostne
z brezni in grapami, ki jih je zlo
polnilo s trupli, da njih belo okostje
sije potomcem v neprijazno temò.

Lepa je moja dežela. Lepa do muke.
Samo tu gruli prsteno grlo rim.
Samo tu so tudi groze manj hude.
Samo tu lahko živim.

torek, 10. januar 2017

Rachel Joyce, Nenavadno romanje Harolda Frya

»Morda je to tisto, kar ta svet potrebuje. Malo manj razuma in malo več vere.«

"Pred kratkim upokojeni Harold Fry živi v majhni angleški vasici z ženo Maureen, ki ji gre očitno na živce vse, kar Harold naredi. Njuno življenje je dolgočasna rutina, dan je podoben dnevu. Potem pa nekega jutra Harold prejme pismo ženske, ki je ni videl ali slišal že zadnjih dvajset let. Queenie Hennessy leži v hospicu in mu piše, da bi se poslovila. Harold ji sprva namerava odgovoriti le s kratkim sporočilom, ko pa stoji pred poštnim nabiralnikom, se naenkrat premisli. Odloči se, da ji mora pismo izročiti osebno. Tako se začne njegovo romanje. Prepričan, da Queenie ne bo umrla, dokler ne bo prišel do nje, se peš poda na tisoč kilometrov dolgo pot do hospica, v upanju, da bo s tem rešil ne le izgubljeno prijateljstvo, temveč tudi sebe." (emka.si)

Redkokatera knjiga me spravi do solz, toda ta me je. Knjiga napreduje prav tako kot zgodba v njej. V začetku je preprosta, kot pogled na ljudi, ki živijo ob nas; ko gledamo fasade, si mislimo, da poznamo resnico in ljudem zavidamo njihovo preprosto in ubrano življenje. Ko pa enkrat vanj vstopimo, se začne pred nami odvijati drama ran in bolečin, ki kliče po odrešitvi. Tako kot naša lastna, da. Morda sem zato jokal.

Morda pa tudi zato, ker to ni še ena od neštetih zgodb za kratek čas. Čeprav se lahko bere, nikakor ni plehka, še manj površna. Ukvarja se s človekovo potjo in vsem, kar človek na njej srečuje in pušča ob strani. Čeprav Harold Fry na pot odide skoraj brez vsega, spotoma spoznavamo, kako veliko življenjske prtljage nosi s seboj. In ko se na poti srečuje z ljudmi, se hkrati srečuje z vsemi, predvsem temnimi srečanji svojega življenja. Toda čeprav zveni tako, ta knjiga ni grenka, nikakor, osvobajajoča je. Skupaj s Haroldom hodimo tudi sami in skupaj z njim počasi izmed zmede življenja prebiramo bistvo. In ne, ta knjiga tudi ni enostavna, pred nas ne polaga enostavnih receptov in rešitev, ker jih v življenju pravzaprav res ni. Zato mi je tako všeč.

nedelja, 01. januar 2017

Blagoslova prosim

Po svoji razmetani sobici sem se sprehodil in nad naloženo mizo in prašno polico, nad razkopano posteljo in polno omaro sem zamahnil s kadilom in blagoslovljeno vodo. Nad vsem! Nad preteklostjo in prihodnostjo s tem drobcem sedanjosti, ki ga imam v rokah.

Blagoslova prosim, ker potrebujem blagoslova. Sicer to leto, ki se danes rojeva, ne bo novo, ampak še enkrat staro leto. Še eno tako kot so bila vsa poprej. Veliko bom jamral in velikokrat ranil, veliko bom jezen in velikokrat žalosten, velikokrat sebičen in velikokrat slep. Na veliko bom ponavljal to, kar sem delal že doslej. In moje zamere, sovraštva, zaverovanosti, moje misli in besede, moje odločitve in dejanja bodo še vedno eni in isti običaji, ki jih ponavljam v nedogled, ne da bi vedel, zakaj; ene in iste kletke, iz katerih ne morem ven.

Prava novost v življenju je pravzaprav Bog. Drugo je vse po starem. Ljudje ne maramo sprememb, čeprav jih potrebujemo. Bog trka na naša vrata velikokrat in na veliko načinov (Heb 1,1), in da, niso vsi prijetni, morda celo nobeden od njih. Toda vedno ko trka, trka z njim njegov blagoslov. Novost je naš blagoslov. In kdor si ga upa spustiti v svoje življenje, v svojo razmetano sobo, med svoje dvome in slabosti in majhnosti, bo zmogel korak naprej. V svobodo.

Blagoslova želim v tem letu. Da bi zmogli iz preteklosti stopiti v sedanjost.

nedelja, 25. december 2016

Mir


Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. (Lk 2,14)

Z veselo hvaležnostjo gledam na jaslice in si mislim, kako veliko srečo imamo. Obišče nas Bog in si svoj dom postavi med nami. Postane naš sosed, sodelavec, sošolec, brat.

Toda božična zgodba ni lepa pravljica. Je kruta zgodba Boga, ki ga niso videli in ga niso spoznali kot človeka. Takšna je pač, ker je takšna resnična zgodba mnogih ljudi, ki stopajo v naša življenja. Spomnimo se Betlehemčanov, spomnimo se Heroda, spomnimo se zgodb, ki smo jih doživeli sami. Razumeli bomo, da je čista resnica, kar reče hudič Jezusu v Mlakarjevem Pašjonu: da ljudje v drugih ljudeh večkrat vidimo hudiča, kot pa Boga.

Iz tega je vsa človekova nesreča. Da bi bil človek odrešen, torej potrebuje ta obrat: videti v človeku Boga, ne hudiča.

Prav zato je Bog postal človek. Hotel je samo to, da bi začeli ljubiti človeka, ki je ob nas. Tako bi bili rešeni. Tako bi našli pot do Boga. Zato se je skril med ljudi, daleč na rob Rimskega imperija, v neko zakotno, neznano mestece. Prav lahko, da v naše. Da je Betlehem naša vas, da je to naša hiša, da je to tisti človek, ki mu danes težko odprem vrata svojega življenja.

Zato božič ni toliko v jaslicah in mašah in pesmih, temveč veliko bolj v tem, da se kot vsi, ki so imeli stika z malih betlehemskim detetom, ubogi pastirji in bogati modreci z vzhoda, tudi sami podamo na pot in ga poiščemo. Božič pomeni najti Boga med ljudmi našega življenja. On je tam.

Ne vemo, kdo je. Vemo samo, da je drugačen, kot bi pričakovali. Velikokrat v naše življenje pride kot najmanjši, kot nezaželeni, kot tisti, ki moti zunanji mir, kot nebodigatreba, kot nekdo, za katerega bi bilo bolje, da ne bi prišel; tako kot tiste prve božične noči. On pride kot otrok. Se samo smeje in spi? Je tiho in pridno uboga vse, kar mu rečeš? Ne. Bog kriči in joka, Bog je lačen, Bog hoče pozornosti in prostora v naročju, polnem drugih stvari, Bog bi rad časa, ko ga nimaš, in ljubezni, ko si utrujen. Bog bi rad odpuščanja in sprave in sprejetosti. Bog bi rad tebe, celega tebe. Da bi tam postavil svoje jaslice.

Ta majhni človek mojega življenja je moj božič. Moj mir. Prisotnost Boga, kjer si misliš, da ga ni.

Blagoslovljen božič!

sobota, 24. december 2016

Jutri bo božič

28. dan adventa


Jutri bo božič.

Čakal sem ga tako dolgo, da je noč postala najdaljša in najtemnejša. Verjetno je hotel priti tako pozno. Preprosto zato, ker nisem zdržal in sem začel prižigati luči, najprej obupno majhen plamen, ki se je v mesecu dni početveril in se potem počasi, ampak res počasi začel bleščati tudi v mojih, od sebe in sveta ugaslih očeh. Da bo morda pa kaj drugače …

Ne vem, če sem se v tem času spremenil. Človek se težko spremeni, ko ga tema ne prizadene več. A začel sem si želeti luči, prave, neugasljive luči. Menda je v vsakem človeku nekaj tega hrepenenja, pa čeprav je to pohojeno in poteptano od tolikih razočaranj, skozi katera mora stopati iz dneva v dan. In ko sem ga čakal, sem si ga zaželel. Velika stvar je to. Dokler ga nisem čakal, nisem vedel, da ga pogrešam. Da ga potrebujem. Da je moj manjkajoči del življenja, da pravzaprav ne morem brez njega. Ker je tema tudi v meni vse daljša in vse gostejša, jaz pa kot nemiren otrok oprezam, ali luč za vrati vendarle še vedno gori. Morda je to tisto. Morda se luč prižge takrat, ko začenjaš razumeti, da jo potrebuješ.

Jutri bo božič. Vem, da ne bo nič drugače. Še naprej bodo pokale bombe, še naprej bodo nove in nove sirote in vdove, še naprej bodo bogati še bolj bogati in reveži še bolj revni in tudi jaz bom še naprej grešil in ljubil temo bolj kot si danes želim luči. Božič je sicer res trenutek, ko je dan premagal noč, dies natalis solis invicti, toda to ni dan najdaljšega in najsvetlejšega dne. Dan majhne, drobne, kakor sramežljive svetlobe je. Dan rase počasi. Še dolgo bo treba, da se bo kaj poznalo, da bo dan daljši vsaj za petelinov krempelj. Toda luč bo vsejana in nič je ne bo več moglo izruvati. Moja tema bo okužena. Tam spodaj, na dnu, sredi njenega najtemnejšega brezna, kamor si sam ne upam pogledati, bo zrasla zvezda z repom. Brez hrupa bo živela tam, samo svetila bo, vsa lepa, in čakala, da se zaljubim vanjo. Tako me bo učila ljubiti zvezde, da si jih bom želel videti, da jih bom začel iskati in da jih bom v noči začel odkrivati. Kdor namreč najde eno zvezdo, si želi najti še drugo, še tretjo … Tako jih bo vse več in več … do jutra.

Kako ljubim to Božjo počasnost! Nobenih revolucij, nobenih prevratov, nobenih ofenziv. Samo ljubeznivo čakanje, dolgo kot človeško življenje.

Jutri bo božič. Marija bo rodila Jezusa in Rimsko cesarstvo bo spalo naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Neka nepoznana družina, daleč na obrobju sveta, pa bo imela odtlej veliko težav. Toliko, da bi se temu otroku odpovedala, če ne bi nekje globoko v sebi do njega čutila nenavadno naklonjenost, že skoraj noro zaljubljenost v to moč povsem nemočnega bitja. Tako bo Otrok ostal tu, rasel in se krepil, kot dan, in počasi bo bolj svetlo.

Nocoj postavim jaslice. Jutri bo božič.

(objavljeno v prilogi Novega glasa)

petek, 23. december 2016

Dom

27. dan adventa


Doma že diši potica, zunaj sta smrekova veja in mah in voščila prihajajo kot ptice na okno pozimi. Mrzla noč je naredila hišo toplo in prijetno. In oči, ki te pričakajo, ko se vrneš z dolge poti. In objem. In še topla potička z mlekom. Priti domov, to pomeni živeti božič. Odložiti plašč in temo, se usesti, kjerkoli in kakršenkoli že je dom. Treba je priti domov, kjer je tvoje mesto in tvoj prostor, tvoje svetišče in tvoj mir.

Naša življenja so dolge in raznolike poti, od prahu in hitenja smo utrujeni in umazani. In od bremen, ki smo si jih naložili sami ali tistih, ki so nam jih na pleča dali drugi. Priti domov pomeni ustaviti se. Zapreti vrata pred svetom in se usesti ob toplo luč s svojimi, ki jih imaš rad in ki so te lačni čakali. In biti tam. Biti samo tam. Prepustiti se toploti, besedi, igri … miru.

Ko govorim o domu, ne govorim o urejeni in nasmejani družini z reklamnih plakatov. Ne govorim o domu, kjer ni ne prepirov ne zla in sebičnosti. Ne govorim o domu, ki ga je raztreščila katerakoli preizkušnja že. Takih domov ni. Ko govorim o domu, govorim o mizi, kamor imam čas sesti, mirno zapreti oči in biti vesel, da sem, tak kot sem. Tam je toplo ...

sreda, 21. december 2016

Obisk

25. dan adventa

Nocoj sem pozen, ker sem bil na obisku. Tudi utrujen sem, ker sem pisal voščila tistim, ki jih v teh lepih dneh ne bom mogel obiskati. Zakaj? Ker se mi zdi obisk ljudi zelo pomemben. Z vsakim obiskom ljudem nosimo svoj blagoslov, ker je obiskovalec vedno podoba Boga. Res je tako. Gost je namreč sveta stvar. In če sam postanem gost, potem drugemu omogočim, da njegov dom postane svetišče.

Saj vem, da mi ne verjamete. Niti mi ni treba. Naj vas prepričajo sijoče oči starcev, ki so jim obiski dokaz, da Bog ni pozabil nanje. Naj vas prepričajo hvaležne oči otrok, ki ti stečejo v objem, ko po mesecu dni prideš domov. Naj vas prepriča vaše napeto vznemirjenje, ko iz nabiralnika potegnete nekaj, kar ni ne račun in ne reklama. Obisk prinaša blagoslov.



torek, 20. december 2016

Nežnost

24. dan adventa


Zeblo me je, burja mi je mršila lase in se zaganjala vame. A tako močno sem si želel doživeti nenavadno toploto zimskega sonca, da sem ostal in ga gledal. Prijazna toplota je to, nežna in nevsiljiva, ki te poboža tako narahlo, kolikor ji pustiš. Kakor nekdo, ki te ima tako rad, da se takrat, ko stegne prst, prav boji, da se te ne bi pregrobo dotaknil.

Tako lepo mi je z njim. Ob njem se naužijem nežnosti, ki nam je ljudem tako zelo manjka. Tihe prisotnosti v življenju nekoga. Mehkobe objema prijatelja. Nežnosti v odnosih in nežnosti s samim seboj. Čas in svet nas učita krutosti in strogosti. Naučili smo se preživeti tako, da drug drugemu zadajamo rane. Ni nas strah ničesar, bojimo pa se dotikov. In če se že dotikamo, so naši dotiki grobi, kot bi nas jih bilo sram. Ne znamo pobožati. Ne znamo ljubkovati. Poznamo pa sarkazem in cinizem, same hladne in uradne besede. Poleg tega verjamemo, da si zaslužimo kazen in se obilno kaznujemo. Mučimo se. Ne znamo si odpustiti. Ljubimo krivdo.

V sredo te naše grobosti kot zimsko sonce stopa Vzhajajoči. Ne sodi in ne obsoja. Ne tolče. Ne zahteva. Z nežnimi vprašanji vstopa v človeka, se skriva in nas ljubkuje. Poljublja rane in objema grehe. Posluša. Morda ne razumemo zmeraj njegove nežnosti, ne čutimo je vedno, ker je drugačna. A vedno nevsiljiva in topla. Kot zimsko sonce.

ponedeljek, 19. december 2016

Mladost

23. dan adventa


Grem na sprehod. Opazujem, kako lepe so pravzaprav mrtve rastlinice, v katere se je kot muhe v pajkovo mrežo ujelo krhko razkošje ivja. Tako lepe so, ker so tako krhke ... in ker cvetijo, četudi se zdijo mrtve ... Cvetijo, pa čeprav na drugačen način.

Tako - se mi zdi - človek ostaja mlad. Ko neprenehoma rase in išče v svoji rasti drugačen način. Ko se čemu začudi, ko se vsak dan česa nauči. Ko se usede za mizo in zasnuje nekaj nepričakovanega. Ko si upa biti drzen. Ko mu ne zadošča slika v ogledalu, kakršna je bila včeraj. Res, za mladost leta sploh niso pomembna. Je pa odvisna od tega, ali človek v svoja jadra lovi življenje, če si ga želi in ga strastno išče, če ima zanj in za njegova presenečenja vedno odprta vrata.

Želim si biti mlad. Imeti veliko energije in veliko novih načrtov, gledati v svet z vero, da mi ga bo uspelo nekako spremeniti. In ne pustiti, da moje sanje pomendrajo veliki ljudje majhnih src.

Ampak človeka tako hitro in tako zelo postarajo nenehna razočaranja. Klofute, ki mu jih daje svet in ki mu jih daje življenje. Med svetom v meni in svetom zunaj mene je tako velika razlika, da me to spremeni v utrujenega in ravnodušnega človeka. Tako človek ostari in se postavi v pozo, ki bi mu povzročala kar najmanj trpljenja in bolečine. Tako ostarijo mnogi mladi ljudje. V strahu pred bolečino skrijejo svoje sanje in svoje življenje v lupino. In nikogar ne pustijo notri, v ta svoj red in svojo nespremenljivost, ki sta samo nema izraza strahu in tihega obupa. In od njiju postaneš utrujen in zagrenjen. In kaj ga lahko reši?

Počasi prihajam do odkritja, da mladost ni človekova lastnost, ampak vdor Boga, ki pošilja nove izzive, nove ljudi, nove priložnosti, nove škandale, da bi slišal in bi vstal in bi šel. Da bi rasel.

Bi se lahko še enkrat zaljubili v istega človeka? Bi zamenjali banko? Posodili svoj avto? Spremenili svoje navade?

Ljubim mladost Boga, ki iz človeka z bičem izganja utrujenost, rutino in naveličanost. Rase skozi asfalt. Podira predsodke. On rase. Kamor pustimo to nepredvidljivo življenje, tja bo prišel Bog.