sobota, 27. avgust 2016

Iskanje svojega mesta in kaj ima s tem razvajenost


Priznam, da sem malce zloben, ko včasih ob srečanju s kako družino potiho zamrmram, da je pri njih otrok »kraljica družine«. Pa se vendarle sploh ne motim. Ko je pač vse tako, kot si zaželi oziroma ukaže otrok, je on res kralj in starši njegovi podložniki. In ko je tako, ne trpijo samo tisti okoli njega, ampak najbolj in predvsem otrok sam. Ker mu je življenje vedno v nadlego. Nikoli ni tako, kot si zaželi. Svet je zanj samo eno veliko razočaranje …

Pa sploh ne gre za špinačo in ohrovt in pomfri in čokolado. Gre za moj jaz. Zame in samo zame. Za moje želje in moje cilje in moje počutje in moj prav. Drugače povedano, gre za cviljenje, kadar ni tako, kot si je otrok zamislil. To zmagoslavno cviljenje, s katerim otrok zmaga in izgubi hkrati. Ker starš ni več starš in otrok ni več otrok.

Razvajenost se ne zgodi zaradi naših različnosti. Razvajenost se zgodi takrat, kadar v našem življenju drugi človek nima prostora, kamor bi sedel. Kjer bi radi vse pozicije v življenju zavzeli sami. Zato so se naši otroci razvajenosti naučili od nas. Tudi mi jim namreč ustrežemo samo zato, ker je tako lažje. Hkrati smo otroci in starši. Ne da bi vedeli, da otrok ni prikrajšan za svojo srečo, če mu damo vedeti, da je naredil kaj narobe, temveč da je največja škoda otroku vzeti to, da je otrok …

Kdor nima mesta za drugega, kdor vidi samo sebe, bo vedno siromak. Kjer pa je starš starš in otrok otrok, kjer ima torej vsak svoj prostor, tam je vsak pomemben in nepogrešljiv. In vsak dragocen. Na, pa smo spet tam ...

sobota, 20. avgust 2016

Ozka, vedno ožja vrata

Stopiti skozi ozka vrata, o katerih govori Jezus, pomeni presejati se. Ne samo enkrat. Vedno znova presejavati svoje misli, svoje občutke, svoje besede, svoja dejanja in odločitve skozi sita resnice, dobrote, koristnosti in še česa, kar nam je sveto, in pozorno gledati, kaj je seme in kaj smet, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj je hudičevo in kaj Božje.

Naš čas, čas težkih dogodkov in zmedenih misli, je kar sam od sebe poziv, da potrebujemo takega presejavanja, premišljevanja, pretehtavanja stvari in da ga potrebujemo vedno bolj. Bolj kot so časi zmedeni, bolj kot se zdi, da ni več nič trdnega nič svetega, bolj potrebujemo nenehnega presejavanja. Bolj potrebujemo ta duhovni boj v samem sebi, pri katerem prepoznavamo dogodke in dejanja in tega, za kaj smo se v njih odločili.

Kajti tudi če smo si doslej zatiskali oči, smo morali opaziti, kako zlahka in neopazno lahko zlo pride tudi v besede, odločitve in dejanja, ki se na prvi pogled zdijo čisto v redu, ki so navzven polna pravičnosti in dobrih namenov, morda celo ljubeznivosti. Zlo se lahko skriva povsod. In ne, to ni grožnja. To je opozorilo, da ne bi v dobrih namenih delali stvari, ki jih nočemo storiti.

Zato potrebujemo takšnole presejavanje. Da bi v svojih mislih, besedah in dejanjih ne dajali nikakršnega prostora zlu (Ef 4,27), da to ne bi imelo niti najmanjše možnosti, da se razrase v meni in v mojih odnosih.

sobota, 13. avgust 2016

Skušnjava ljubega miru v hiši

Skušnjava ugodja je popolnoma preplavila naše odločitve. Tako ni nič čudnega, da je danes zelo malo norcev, ki si še upajo povedati svoje mnenje in stati za njim. Ni kaj, zelo težko nam je biti neprijeten, ne upamo si več težiti in vznemirjati svoje okolice, ne upamo si več povedati, da so med nami stvari, ki niso v redu, stvari, s katerimi se ne strinjamo.

Povejmo pošteno: nihče ne mara biti nepriljubljen.

Zato iščemo mir, ki ga ni. Zato ustvarjamo kompromise pri stvareh, kjer ne moremo delati kompromisov. Zato se ne odločamo. Zato nikomur ne moremo ničesar jasno povedati. Zaradi ljubega miru. Da se ne bi nikomur zamerili.

Toda človekovo življenje ni mir. Je konflikt. Je stalno odločanje. Je stalno zavzemanje stališča. In če se temu izmikamo, če iščemo nek lažen mir, to nekako pomeni, da ne živimo. Brez odločitve ni nobene poti. Ni rasti. Ni ničesar. Je samo golo životarjenje. Brez odločitve ne moremo vedeti, kaj je prav in kaj narobe, kam hočemo iti, niti tega, kdo pravzaprav smo. Če nimamo stališča. Če vse delamo samo za »ljubi mir v hiši«.

Da si bomo na jasnem: ne govorimo o prepiru. Ne govorimo o sovraštvu, niti o rasizmu, niti o homofobiji in ostalim oblikam zla med ljudmi. Tudi ne govorimo o tem, da so naša mnenja edina pravilna. Govorimo samo o tem, da potrebujemo lastne odločitve in svoje lastno mnenje, svoje stališče, v katero verjamemo, da bi lahko živeli – kako ironično – v miru s seboj. In da ga potrebujejo tudi ljudje okrog nas, da bi mogli živeti z nami.

sobota, 06. avgust 2016

Moj zaklad

»Ne dovolite, da je vaša sreča odvisna od nečesa, kar lahko izgubite.« (C.S. Lewis)

Predstavljajte si, da zagori vaša hiša. Če bi imeli na voljo samo 30 sekund, kaj bi rešili iz nje?

To preprosto vprašanje in ta zahtevna življenjska situacija na hitro obračunata z vsem, kar smo. Kjer je namreč naš zaklad, tam bo tudi naše srce. Po odgovoru na to vprašanje lahko prav na hitro spoznamo, kaj nam je v življenju dragoceno. Kaj je naš zaklad. In koliko smo svobodni.

To namreč, kar držimo v rokah, ko se zgodi požar našega življenja, je tisto, kar usmerja naše življenje. In čeprav se nam zdi drugače, pomeni biti svoboden v svojem življenju to, da smo pripravljeni vse pustiti za seboj. Da, pustiti, da zgori vsa naša hiša, in iti naprej praznih rok.

Seveda to ne pomeni, da ne smemo imeti ničesar. Ne, pravzaprav to res pomeni, da ne smemo imeti ničesar. Da samo živimo s tistim, kar nam je podarjeno. Kot da ni nič naše. Kot da je vse le veliko darilo. To pomeni živeti srečno in svobodno.

»Ne dovolite, da je vaša sreča odvisna od nečesa, kar lahko izgubite.« (C.S. Lewis) Kajti tako kot požar naše hiše nenadoma pride konec našega starega življenja. In kdor se drži za nekaj minljivega, bo zgorel tudi sam …

sobota, 30. julij 2016

Bogastvo

Kako veliko moč ima bogastvo!

A ta moč ni velika zato, ker prinaša vplivnost in oblast, ni velika, ker prinaša brezskrbnost, ni velika zato, ker imaš zaradi njega prav vse, kar si zaželiš, temveč zato, ker tisti, ki veliko ima, lahko veliko da. Ker si človek z njim lahko pridobi največjo moč in največje bogastvo vsega vesolja: ljubezen.

Toda velika je moč bogastva. Tako velika, da lahko bogastvo postane tvoj gospodar, ti pa njegov služabnik, če do njega vedno pristopaš sam. Če ne veš, da ni namenjeno tebi, temveč vama. Če ne veš, da moraš zato, da bi bil ti gospodar svojega bogastva in ne njegov služabnik, do njega vedno pristopati v dvojini, vedno v paru z drugim človekom, vedno z mislijo nanj. Samo tako si lahko gospodar in ne služabnik svojega bogastva. Da ga deliš z drugim. Potem vaju bogastvo hrani in skrbi za vaju in vaju postopoma uči, da sta drug drugemu največje bogastvo. Potem vaju bogastvo nauči ljubiti.

In ne, bogastvo ni samo denar. In če gledamo tako, potem ni nihče revež. Samo tisti, ki ne zna deliti.

sobota, 23. julij 2016

Otroškost

Je grdo poklicati koga, ki ga že dolgo nisem, pa čeprav samo zato, ker potrebujem njegovo uslugo? Morda je res grdo. Izkoriščevalsko. In morda se zato ustavim, preden naredim kaj takega. Toda morda je celo grše, če ga ne pokličem niti takrat. Če namenoma zapravim še eno priložnost, da bi se končno spet slišala.

Morda pa ne gre za to. Morda je težava v tem, da se takrat, ko nekoga kličem, ker ga potrebujem, sam počutim ničvreden, popolnoma odvisen in brez moči, ker to, da nekoga potrebuješ, pomeni samo to, da pač ne zmoreš sam. Da si majhen. Da si poražen. Kako si grem na živce, ko sem tako pasiven, ko je vse, kar imam, samo uboga in revna beseda, ki jo lahko nekdo sliši ali presliši … in ni nič odvisno od mene. Samo od tega, ali me ima kdo rad ali ne.

To je teža krščanstva. In to je tudi njegova lepota.

Ko molite, recite: »Oče!« (Lk 11,2)

Bodite sinovi! Bodite otroci! Otroci ne razmišljajo, ali si to, za kar prosijo, tudi zaslužijo. Otroci preprosto prosijo, ker to potrebujejo. In jih tega ni sram. Oni vedo, da ne zmorejo sami. In v tem je njihova svoboda. Svoboda ptic na nebu in lilij na polju. Vse, kar imajo, je podarjeno. Neskončno so obdarovani. Zato so tudi neskončno vredni.

In več kakor mnogo vrabcev ste vredni vi … (Mt 10,31)

sobota, 16. julij 2016

Poslušati Gospoda

Imel sem srečo, da sem nekoč lahko sedel poleg modre gospe, s katero sva lahko rekla marsikatero besedo o stvareh, ki so nekaj popolnoma drugega kot vreme, politika ali denar. Nazadnje sva se dotaknila tudi mojega poklica in na srce mi je položila samo dve stvari. Rekla mi je: »Veliko beríte in veliko molíte.«

Pretreslo me je. Seveda ni hotela reči, da mi ni potrebno delati. Rekla pa je, da moram vedeti, kaj mora biti temelj mojih dejanj, da bi dobro in prav delal, kar bom delal. Kaj mora biti temelj, iz katerega se bodo črpala in hranila vsa moja dejanja. In ta temelj je poslušanje Gospoda.

In to je naše najpomembnejše opravilo. Poslušanje Gospoda. Da vame in v moja dejanja vstopi Gospod. Če on ne vstopi, potem nimajo ne smeri in ne smisla. Ne more pa vstopiti, če nimamo dovolj časa za zbranost in molitev. Če nimamo dovolj časa za to, da smo učenci. In učenci so tisti, ki najprej poslušajo in šele potem delajo. Ker se ljubezni šele učimo.

Kratka zbranost, preden zjutraj odhitimo po opravilih, trenutki, ko se med dnevom ustavimo in pretehtamo vrednost svojih dejanj, trenutki, ko imamo čas, da se z otroki pogovarjamo in igramo, trenutki, ki jih namenimo nežnosti in pogovoru s svojim zakoncem, prijateljem, sodelavcem, trenutki večera, ko se kot družina ustavimo in imamo čas drug za drugega in za to, da skupaj molimo in se zahvalimo za ves dan, to so trenutki, ko smo se ustavili in poslušali Gospoda.

To so trenutki, ko smo se spet zavedli, zaradi česa živimo in zaradi koga ali česa delamo, kar delamo. Kaj je tisto, kar ima v našem življenju večjo težo. To, da smo starši. Da smo duhovniki. Da smo učenci. In kdor to ve, ne bo delal samo stvari, ki so nujne, ampak predvsem tiste, ki so pomembne. In to ni vedno eno in isto.

sobota, 09. julij 2016

Dolžnost, ne pravica

Še vedno verjamem v dobroto ljudi. Zato sem prepričan, da bi večina od nas, če bi stopali po ulici ali se vozili po cesti in videli neznanca, ki potrebuje pomoč, pristopili in mu pomagali. Toda morda stvar ne bi bila več tako enostavna in pričakovana, če bi bil to človek, ki nas sovraži ali ki nam je naredil nekaj slabega. Ali pa tisti, ki je slab samo zato, ker pravijo, da je tak. Zaradi barve ali brade ali jezika …

Nekako smo se naučili, da zato v vsakem primeru tehtamo, ali si človek zasluži našo dobroto ali ne. Ali če mu jo moramo izkazati ali nam je ni treba. A če začnemo razmišljati o tem, smo že zgrešili bistvo Jezusove prilike o usmiljenem Samarijanu. Smo tudi zgrešili bistvo dobrote in ljubezni.

Dobrota in ljubezen namreč nista stvari, ki bi si ju zaslužili, niti stvari, ki bi si ju morali prislužiti. Ljubezen je pravica vsakega človeka. Že samo zato, ker je človek, in ne glede na to, ali si to ljubezen zasluži ali ne. Vsakdo ima pravico, da je ljubljen, da mu je izkazana dobrota. Vsakdo ima pravico, da ima nekoga, ki ga ima rad.

Zato je tudi dobrota do vsakega človeka naša dolžnost, ne pa stvar dobre volje. In če lahko, potem moramo pomagati. Ker ni toliko vprašanje, kdo je moj bližnji, temveč komu sem bližnji jaz.

nedelja, 03. julij 2016

Služabniki nemoči

Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal. (Lk 10,3-4a)

Moj oče je bil krasen oče. Bral mi je pravljice, učil me je voziti kolo, delal mi je piščalko iz vrbove veje, popravljal zlomljene igrače, nabiral mi je fig in jabolk. Bil je moj veliki življenjski učitelj. Toda nikdar me moj oče ni več naučil kot takrat, ko ni mogel več govoriti in delati. Ko je samo še tiho in nemočno živel na postelji med nami, zgovornimi in močnimi ljudmi.

Čeprav se zdi drugače, veliko več dobrega v ta svet in v življenje ljudi, s katerimi živimo, prinaša naša nemoč, mnogo več od naših moči in sposobnosti. Trenutki naše nemoči namreč v naša življenja prinašajo blagoslov, s trenutki moči in zmagoslavja pa ustvarjamo navezanosti nase in občutke, da nam je nekdo nekaj dolžen.

Nemoč je prostor Boga v našem življenju. Ko ne moreš nič več, ko spoznaš poraz svojih moči, ko obnemiš in dvigneš roke pred velikostjo življenja, ko situacijo prepustiš Bogu, takrat se začenja dogajati nekaj velikega. Nekaj, kar spreminja. Nekaj čudežnega.

Zato nas Gospod v svet pošilja ne kot sposobne in uspešne, temveč kot nemočne, kot jagnjeta med volkove. Popolnoma neopremljene in neoborožene, popolnoma nepripravljene in nemočne, brez vpliva in brez zagotovil za uspeh. Zato nas pošilja kot neizkušene starše in nesposobne duhovnike in vzgojitelje, ki smo mnogo manjši in mnogo slabotnejši od mogočnih sil sveta. Pošilja nas, da postanemo priče čudežev, ki jih bo On naredil po naši nemoči. Pošilja nas, da torej naredimo, kar lahko – in vse ostalo prepustimo Bogu, da iz tega našega napora naredi, kar je potrebno.

Trenutki nemoči so tako za nas znamenje, da moramo nehati računati samo na lastno sposobnost in začeti v svoje delo, v svoje življenje spuščati Boga. Tako namreč dela Bog: po nesposobnih rokah. Zato, da bi se zavedali, da naša moč ni v nas, temveč v Bogu, ki nas ima rad. In ki mu ljubezen vračamo s tem, da se prepuščamo njegovi moči.

Znati biti nemočen je težka vrlina. Znati biti nepopoln. To pomeni biti prinašalec Božjega v ta naš svet. To pomeni biti oznanjevalec našega Boga.

sobota, 25. junij 2016

Živeti svoje sanje

Razmišljam, kdo je bil norec, ki je nekoč menil, da bi lahko poskusili drugače, da bi se lahko ljudje recimo vozili po okroglih in ne kvadratnih kolesih. In kdo je bil moj nori slovanski pradedek, ki se je odločil zapustiti svojo stepo in postati Slovenec pod Triglavom. Ne vem, kdo sta bila tadva človeka, vem pa, da sta bila dovolj nora, da sta sanjala. In da sta hotela svoje sanje živeti, vpričo bučnega in bolečega smeha tistih, ki so živeli normalno.

Ne vem, če mladi danes ne sanjajo. Vem pa, da si mnogi svojih sanj ne upajo živeti. Preveč imajo. Preveč je na kocki. Za to, da živiš svoje sanje, moraš namreč biti norec, ki je pripravljen za te svoje sanje vse zapustiti in od njih ne imeti ničesar. Poglejte svoje starše, ki so imeli sanje, da bi ljubili drug drugega bolj kot vse drugo na svetu. Ki so sanjali, da bi imeli otroke. Poglejte naše očete, ki so hoteli imeti svojo državo. Da, živeti sanje pomeni biti revež in ubog, brez koristi, brez hvale in brez »prijateljev«, celo brez tega, kar si sam goreče želiš – samo da bi imel svoje sanje … Šele takrat namreč, ko nimaš ničesar več, šele takrat lahko živiš svoje sanje. Ker si svoboden.

To pomeni odločiti se.

Ko gledam na odločitve svojega življenja, moram reči: vse prave odločitve so nore. In vse prave odločitve bolijo. Ker so odločitve – ločitve. In iz pravih odločitev zrase nekaj velikega. Ker je veliko samo to, kar je novo. Ne normalno, ampak novo.

In ja, menda se ta naš svet, ki se nam zdi tako grd in čuden in pokvarjen, menda se ta svet spreobrne, ko se spreobrne en sam človek na njem. Ko se en sam človek odloči in gre drugače. In ta človek sem jaz.