nedelja, 04. december 2016

Spreobrnjenje

8. dan adventa


Če si česa v tem adventu res želim, si prav gotovo tega, da bi nehal na svet gledati tako zelo negativno, da bi nehal biti tako zelo zagrenjen. Res nimam težav koga kritizirati. Kamorkoli se obrnem, me povsod nekaj moti. Ženski, ki preveč govorita na vlaku. Vreme, ker ne vem, kako naj se oblečem. Delo, ki ga opravim, ker ni tako, kot sem si ga zamislil. In sostanovalci, ker ne ustrezajo mojim visokim merilom. Zakaj? Zakaj me vse tako zelo moti?

Danes stojim na bregu in poslušam Janeza Krstnika, da je Božje kraljestvo blizu. Da je treba samo stopiti čez Jordan. In mu ne verjamem. Še vedno živim v svoji stari deželi, kjer mi je bilo lepo, v deželi svoje preteklosti. Nočem se posloviti od nje. In kdor ostane v preteklosti, v sedanjosti ne vidi ničesar lepega, ker vedno išče stare lepote, ki so že pomrle in jih ni več. Lepota pa je lepota šele tedaj, ko je nova.

V tem vidim smer svojega spreobrnjenja: stopiti v sedanjost. Dati priložnost svetu, ki je okoli mene danes. Da se pustim osrečiti. Da opazujem. Da se borim s seboj za to, da bi zmogel videti razloge za srečo tam, kjer sem. Spet začeti več molčati in bolj občudovati. Ploskati. Brati in zavzdihniti nad krasnim stavkom v knjigi. Steči na plano pod mrzlim decembrskim soncem. Opaziti drobne sreče vsakdana. Ujeti avtobus, ki bi ti lahko ušel, ali pa se zahvaliti za priložnost, da lahko hodiš.

Več sreče (ali če hočete, Božjega kraljestva) v moje srce ne bo prineslo več lepote v svetu, ampak to, da si je bom bolj želel. Božje kraljestvo je blizu.

(Vsak dan eno fotografijo. Tako jaz občudujem in iščem lepoto. Vi pa ... )

sobota, 03. december 2016

Cvetje sredi zime

7. dan adventa


Jutri bo sveta Barbara. Za njen god so že naši predniki ponavadi s sadnega drevesa (češnje ali jablane) utrgali vejico in jo v hiši na toplem postavili v vodo, da bi tako ta vejica ravno za božič vzcvetela. Te vejice so tako zelo pomembne. Spominjajo nas, da je tudi takrat, ko je vse mrtvo, ko se zdi vse daleč proč, nekje pri nas še vedno popek, ki ima vzcveteti. In da ima vzcveteti tudi naše življenje.

Danes je tak zaspan dan, brez volje sem in brez kake posebne moči. Tudi takšni dnevi morajo priti. Če ne zaradi drugega, zato, da bi se naučil zaupati, da sem tudi brez dosežkov in tudi ko sem zoprn, v sebi dragocen. Da sem kot cvetni popek sredi zime. In to je zares težko vedeti, zares težko. Takšne vejice v vazi pa pomagajo verjeti ...

petek, 02. december 2016

Luč

6. dan adventa


Ob petkih sem vedno že pošteno utrujen od tedna, ki je za menoj. Kar seveda pomeni, da se moja moč, da zadržujem svoje notranje stanje znotraj in mu ne pustim ven, počasi že krha. Tako je bilo tudi danes. In to že zjutraj. Pri zajtrku se je v čisto navadnem pogovoru iz mene iztrgalo nekaj tako črnega in grdega, da me je bilo sram v trenutku, ko je priletelo iz mene. Tako sem v enem samem trenutku spačil obraz prijatelja in samega sebe.

Lahko bi rekel, da tega ne bi naredil, če bi bil malce bolj spočit. Da ne bi pustil, da me lastne besede prehitijo, da bi se torej zadržal in prej premislil, kaj bom rekel. Pa zame ni problem v tem, da je nekaj privrelo iz mene, temveč kaj je bilo tisto, kar je curljalo navzven. Ta črnina me je zgrozila, tega nisem pričakoval.

Zato je morda še bolje, da sem bil utrujen. Tako sem prej videl, da je v meni nekaj narobe. Kajti ko stisneš pomarančo, iz nje pač priteče tisto, kar je v njej. In se je pokazalo, da potrebujem še kaj drugega kot samo posteljo, da bi bilo vse v redu. Da potrebujem nekaj, kar bi mojo črnino spremenilo v luč, nekaj, kar bi me navznoter poljubilo, pobožalo in me potolažilo. Mi dalo upanje in pregnalo zagrenjenost. Nekaj, česar bi se veselil. Potrebujem luč za to svojo črnino.

Nocoj se bom usedel v temo in prižgal svečo. In bom gledal, kako ta luč sije na mojo razmetano posteljo, na police, polne knjig, papirjev in prahu, na moje nedokončano delo, na moje umazane obleke, na smrdeče čevlje, na prazne stene mojega stanovanja, na slike mojih prijateljev in ... name. In kako dela vse drugačno. Ta majhna luč. In to bom počel, dokler ne bodo gorele vse štiri sveče. Potem bom morda zrel za to, da pustim tudi svoji črnini, da vstopi vame. Ker mi bo takrat bolj kot tema domača luč.

četrtek, 01. december 2016

Potrpežljivost

5. dan adventa


V nečem se stikata študij Svetega pisma in moje bivanje v Rimu, ki sta oba na nek način moj osebni advent. Ko sem prvič prišel sem, prav na prvi dan pri kosilu, mi je prijatelj iz Indonezije, s katerim sva sedela pri mizi, dejal, da je treba za to, da preživiš v Rimu, imeti tri stvari: "Pazienza, pazienza, pazienza." Potrpežljivost na kubik. Takrat sem se nasmehnil. Od tistega dne dalje pa vsak dan okušam, da je res tako. Ne samo zaradi prometa, kaosa, nenehnih stavk in presenečenj v Rimu. Predvsem zaradi življenja tukajle.

Veliko je treba ponavljati, velikokrat prebirati ene in iste stvari, ene in iste stavke, da bi jih nekoč, nekega nepoznanega dne, prebral tako, da bi spoznal, za kaj pravzaprav gre. Razumel smisel tega, kar bereš. Res, tu ne gre za učenje. Gre za rast. In rast se dogaja počasi. Dolgo časa je potrebno, da človek naredi en sam korak, kaj šele, da ga razume ...

Življenje je težko, ker je za to, da bi ga živeli, treba veliko potrpežljivosti. Nekatere poti je treba prehoditi večkrat, da jim prideš do konca. Nekatere poti pa hodimo vse življenje, neprenehoma jih ponavljamo, ker se pravih korakov naučimo samo tako, da se moramo na njih stokrat zmotiti, da bi jih enkrat naredili prav. Toda čeprav si mislim, da je to izgubljanje, ni tako. Je rast. Pripravljanje za nekaj nepoznanega. Zato temu rečem advent.

sreda, 30. november 2016

Pogum

4. dan adventa



Ne morem si pomagati. Ne prenašam italijanskih "odpevov" pri prošnjah. Zmeraj so tako dolgi in komplicirani, da si jih ne moreš zapomniti. Danes zjutraj smo spet imeli enega od takih. In nihče ga ni znal ponoviti. Pa sem kar sredi tišine, v kateri ni nihče odgovoril, naravnost bleknil: "Prosimo te, usliši nas. Saj itak noben ne zna ponoviti, kar je bilo rečeno." Dolg jezik, na njem pa nobene dlake, kaj hočem.

A je tako samo, ko gre za moje kaprice. Najbolj si grem na živce, ko vem, da bi moral nekaj reči, pa kar ne gre. Jezik me srbi, krivica me tišči v prsih, jaz pa molčim, ker se mi skozi misli tistikrat pretakajo sami znani stavki: "Bodi raje tiho, da se ti to ne bi kdaj maščevalo ... " ali pa "Pusti jih pri miru in skrbi zase." Ali pa tisti najbolj slovenski: "Kaj bodo pa drugi rekli?" Jih poznate? Priznam, da je za take stavke res najbolj prikladno vzeti v roke kozarec kuhanega vina, si ogledati lučke, da pozabimo na vse skupaj, potem pa nazaj v svoj mali zatohli svet, v katerem jamram in se pritožujem, kot da bi znal samo to.

Danes nam manjka zares pogumnih ljudi. Taki ljudje spreminjajo svet.

Pa ne mislim na tiste, ki si nekaj upajo. Adrenalinskih manijakov, ki so se sposobni drsati po vrvi, razpeti 300 metrov nad tlemi, je kar precej. Tudi tistih, ki si upajo komu kaj ušpičiti. Ali pa tistih, ki jih ni sram narediti kaj, kar se "ne spodobi". Predrzni ljudje nočejo ničesar spremeniti. Hočejo samo preizkusiti meje. Pogumni ljudje pa so tisti, ki so sposobni zastaviti svojo besedo in svoj ugled za nekaj, v kar verjamejo - da bi s tem nekaj spremenili. To so ljudje, ki ne govorijo ali delajo tega, kar se jim splača in kar jim je všeč, ampak to, kar je prav. Nasprotje poguma ni strah, ampak brezbrižnost.

Mislim, da so pogumni ljudje tisti, ki zares prižigajo luč. In jih dobivajo po glavi.

torek, 29. november 2016

Ustaviti se

3. dan adventa


Za Rim nenavadno mrzel dan je dobesedno izpraznil ulice. Morda sem zato po dolgem času med vsakodnevnim hitenjem zavil v Panteon, vedel sem namreč, da tokrat na prepišnem tlaku pod največjo in najslavnejšo luknjo v Rimu res ne bo gneče. Ni je bilo. Pogled pa izjemen ... Ne vem, če sem že kdaj prej stal točno pod odprtino, tokrat pa. Pa če bi bil to samo še en dan hitenja?

Veliko lepih stvari mi takole uide izpred nosa. Spomnim se, da sem si rekel, da bom - če sem že v Rimu - tole slavno mesto dodobra spoznal. Da si bom vzel čas za odkrivanje drobnih in ljubkih kotičkov, ki jih kot turist v treh dneh nimaš časa videti. Pa ni tako. Vedno samo hitenje. Vedno je treba narediti to ali ono nalogo, vedno je treba dodobra izkoristiti čas, ko si v centru, da skočiš še po kakem opravku, zaviješ v knjižnico, pogledaš za kakim popustom ali pa takoj po predavanju zdrviš na vlak, da bi ujel kosilo v Sloveniku. Hudo je, da ni časa. Kdaj ga niti ne more biti. A večinokrat je to samo navada. Navajeni smo hiteti, drugače pač ne znamo.

Tako človek ropa samega sebe za tisto, kar mu je podarjeno, pa tega nima časa opaziti in vzeti in zaužiti.

Včeraj sem sklenil, da bom spet začel več fotografirati. Da se bom spet učil gledati. Se ustaviti. Videti. Se tako nahraniti s tistim, kar mi je podarjeno. To bo moje darilo samemu sebi: da bom znal videti darila, ki mi jih daje vsak dan. Ne pa lačen iskati lažnih nadomestil.

Advent naj bi bil čas ustavljanja in ne divjanja, čas vstopa vase, čas miru. Ne pustite se prepričati, da opraviti vse svoje dolžnosti tudi pomeni biti srečen.

ponedeljek, 28. november 2016

Iz čakanja v pričakovanje

2. dan adventa


Kako veliko mora človek v svojem življenju čakati! Čakamo na postaji, da pripelje avtobus, čakamo, da dozorijo češnje, čakamo, da dobimo rezultate izpita, čakamo na prijatelja, ki ima priti prišel, čakamo v vrsti pred ambulanto ali pred blagajno, čakamo na počitnice ... Veliko čakamo. In si svoje čakanje na razne načine zapolnjujemo. Morda z branjem, morda s klepetom, nekateri z molitvijo, povečini pa kar s telefonom. Lepše je. Tako ta najbolj osovraženi čas, čas čakanja, hitreje mine.

Ker smo fast-food generacija, ne razumemo, zakaj bi morali na nekaj čakati, če pa lahko to dobimo takoj. Toda dogaja se zanimiva stvar. Ne glede na to, da poskušamo vse imeti hitro in takoj, še vedno ostajajo stvari, ki jih moramo čakati. Ker je to očitno del našega življenja, ki nikdar ne bo izginil. Morda je torej čas čakanja vedno potrebno imeti. In morda časa, ki ga porabimo za čakanje, ne bi smeli polniti z ničimer. Ker ga očitno moramo imeti. Moramo imeti prazen čas, čas niča. Za kaj? Ne vem. Menda zato, da nas spremeni. Ker po čakanju gotovo nisi več tak, kot si bil. Morda je to nekakšno zorenje ...

In mislim, da je od nas odvisno to, v kaj bomo v svojem čakanju dozoreli. V mirnega človeka ali v živčno razvalino, v hvaležnega obdarovanca ali v grenkega razočaranca. Odvisno od tega, ali kaj čakamo ali kaj pričakujemo. Ko bo čas čakanja postal čas pričakovanja, se bomo spremenili tudi sami.

nedelja, 27. november 2016

Sprememba


Ko sem sinoči prvič prižgal svečo na svojem malem adventnem vencu, me je pretresla strašljiva misel. Poglej ven, poglej svet, poglej svoje srce in povej: kaj je ena sama, majhna luč za toliko teme?

Ena luč ni veliko. Pravzaprav je zelo malo. Komaj kaj. Toda ena sama luč je sprememba. Drugačnost.

Tako se prižiga luč. Tako da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe. Stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in s tem v svetu. Zveni zguljeno, pa ni. Tako močno se človek veseli tega časa prižiganja luči, ker vedno znova in vsako leto bolj hrepeni po spremembi in jo potrebuje, tople, vesele spremembe, svetle luči v svojem težkem življenju. In začne se s táko majhno lučjo. Z drobno spremembo. Z eno težko besedo. Z eno minuto truda. Z enim samim korakom v drugo smer, kot sem je vajen.

Budnost in čuječnost sta tako različni od tega, s čimer si ponavadi zapolnjujemo »veseli december«. A več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da pozabimo na temo. Tema obstaja, resnična je in težka in kruta. In jaz sredi nje. Luč pomeni vedeti za temo, okusiti jo in jo spoznati in se sredi nje odločiti za drugačnost. Ker je tema tema in ne luč. Zato je treba za luč najprej postati pozoren. Kdor ne vidi teme, ne vidi luči. In kdor ne vidi luči, ne vidi teme. Za več luči je treba najprej več treznosti in realnosti. In ponižnosti. V tisti skrivnostni tišini sklonjene glave in ranjenega srca se pričenja advent. Prihod.

sobota, 19. november 2016

Kako se rešiti



Dogajanje na Kalvariji je grozljivo. Vsi strmijo v križ in mrmrajo eno samo stvar: »Reši samega sebe …«

Ta stavek nam je znan. Vsak visi na križu svojega trpljenja. In za vsakogar pride črna ura nesmisla. Težka ura, v kateri je vse, kar se sliši v glavi in povsod naokrog, samo: »Reši samega sebe …« Človek se s tem stavkom vrti okoli sebe. Tako, misli, bo našel svojo rešitev. »Pogledal bom s te strani, pa z one, in bom našel rešitev.« In je ne najde. Človekov križ je nerazumljiv in nerazrešljiv. Ne bomo stopili z njega, ker tega preprosto ne moremo.

To ni pesimističen, temveč realističen razmislek. Tako je; sebe ne moremo rešiti. Vendar pa to ne pomeni, da ne moremo biti rešeni. Lahko smo rešeni, vendar samo, če nas reši nekdo drug. Pa ne le tako, da tisti nekdo pomaga meni, temveč tudi tako, da jaz pomagam njemu.

»Še danes boš z menoj v raju,« reče Jezus razbojniku, ki edini v tej nesmiselnosti križa ne gleda na (svoj) križ, ampak na človeka, ki trpi ob njem. Edini človek, ki daje človeku ob sebi obraz. Edini človek, ki je sposoben stopiti ven, iz sebe, in videti drugega. In tako sta rešena oba.

Ker »biti rešen« ni neka abstraktna stvar, temveč čisto preprost občutek sreče, ko te ima nekdo rad. Ker se v raj se ne pride sam, ampak skupaj.

V svoji črni uri, zatopljen v svoje temne misli, sem se v ritualu vsakdanjika prebijal skozi gnečo na postaji Barberini. Tam je bil mož, ki ni znal vstopiti čez vratca. V avtomatu je pozabil karto. Segel sem po njej in mu jo podal. In njegov obraz … takega, si predstavljam, je imel Jezus za desnega razbojnika, v drami, v črnini tistega kalvarijskega petka … »Še danes boš z menoj v raju.«

To pomeni biti rešen. Doživeti takle smehljaj.

sreda, 16. november 2016

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba

Kako najti svetlobo, če si slep? In kako jo najti sredi noči črne črne vojne?

Kaj je pravzaprav "svetloba" v katerem koli, tudi najbolj temnem času? Ta knjiga išče odgovor na to težko, a za vsako življenje ključno vprašanje. Morda me je zato tako zelo prevzela. Ker je tako polna barv in upanja in lepote sredi tako žalostnih in grdih časov, kot so leta druge svetovne vojne. Tako polna je luči tistih, ki so slepi, in teme tistih, ki vidijo. In odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar je v takih (ali pa "normalnih" časih) svetloba, je lahko zgodba dveh otrok, ki sta se s tako svetlim srcem znašla sredi temnega, za vsakega otroka pretemnega sveta.

Marie-Laure je slepa deklica iz Pariza, ki ima zelo skrbnega in ljubečega očeta. Uči jo videti, tudi ko si slep. Potem pa njuno ljubeznivo življenje pretrga vdor nemške vojske in oba morata bežati. Zatečeta se v Saint-Malo, kjer pa deklica kmalu ostane sama s svojim čudaškim stricem. In z zelo dragocenim zakladom ... Vzporedno spremljamo zgodbo nadarjenega nemškega dečka Wernerja, ki živi kot sirota skupaj s svojo sestro sredi črnega porurskega rudarskega mesta. Rad ima vse vrste radiev in glasbo. Ker obvlada elektroniko, ga kmalu opazijo in pošljejo na šolanje in vzgajanje v duhu grozljivega Hitlerjevega režima. Fant kmalu pristane v vojski in krmari sredi teme, dokler ne pride do Saint-Maloja ...

Če ne zaradi drugega, je knjiga dragocen dokument, da je vojna vedno poraz obeh strani, ki se vojskujeta, ker v njej ni zmagovalcev. In to verjetno najbolj občutijo prav otroci. Ne gre pa samo za to. Gre predvsem za zgodbo o pomembnosti odločitve, ki jo mora sprejeti vsak od nas, da bo iskal svetlobo. Tudi če je slep. Tudi če je globoko pod zemljo. Ker svetloba vedno je, čeprav nevidna.

Pet zvezdic.