ponedeljek, 27. marec 2017

Odmor

23. dan posta


Oprtan s težkim nahrbtnikom, v katerem sem na pot domov nosil vse potrebne (in tudi nepotrebne) stvari, sem se v petek ob petih popoldne stlačil na nepričakovano natrpan avtobus. Nisem zdržal dolgo. Ves hrup in vročina in pomanjkanje zraku mi je toliko presedalo, da sem se po dveh postajah nekako prerinil na sveži zrak in - malo poln jeze in malo adrenalina - vihravo kar peš krenil na glavno postajo Termini. Ni bilo ravno blizu, a trma in "poln kufer" sta bila dovolj prepričljiva.

Ves prepoten in z zbadajočimi bolečinami v ramenih sem se že dobro uro pred odhodom vlaka pridrsal na Termini. Ker ni bilo kje sedeti, sem se domislil, da bi preostanek preživel kar v bližnji salezijanski cerkvi. Samo da bi za nekaj trenutkov odložil ta pretežki nahrbtnik ...

In sem vstopil. Ravno nekaj minut pred mašo. Dejal sem si, da si samo malo odpočijem od teže tega dneva, potem pa grem. In sem ostal kar celo mašo. Lepo mi je bilo. Kot da bi nekdo stegoval svojo roko in jaz sem mu drobil koščke svoje jeze in godrnjanja v mehko dlan.

Ven sem odšel miren. Zares miren. In ... zdelo se mi je, kot da je nahrbtnik nekoliko lažji kot prej. Preveril sem, niso me oropali. Nasprotno, bil sem obdarjen z mirom. In mir nosi bremena kakor da so darovi ...

sobota, 25. marec 2017

Provokacija

4. postna nedelja



»… ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,3)

Rad imam burjo. Tako zelo vse prečisti, zrak in glavo … in tudi srce. Človek ob njej občuti neko novo svobodo, ker odnaša odvečno, da ostane bistveno. Tako naravnost uživam, ko mi veter spodnaša temelje in me guga med vožnjo po cesti. Z veseljem opazujem zunanjost, ki je taka kot jaz: modro nebo in oblaki, ki se podijo po njem, drevesa, ki se uklanjajo moči narave – in vse polno plastičnih vrečk in ostala svinjarija, ki se je nabrala na ograji.

Evangelij nas čisti tako, da provocira, da sprašuje, da vznemirja, da dreza prav tja, kjer smo mislili, da smo najboljši in najmočnejši. Kamen spotike je, ne pa naša potrditev. Tisti nebodigatreba, ki vedno sesuva naš mir in dobro počutje. Tako se mi velikokrat zgodi, da ob toplem zadovoljstvu, kako dober človek sem, doživim kak hladen tuš. Prejšnji teden sem se jezil, ker mi je nekdo iz skupnega hladilnika kradel jogurte. Ko sem razmišljal, da bi mu napisal sporočilo – nekaj v zvezi s sedmo zapovedjo – sem se spomnil na svoje rabutanje češenj. In sem se hitel opravičevati, češ, da to ni isto, da se tisto skoraj ne pozna. In sem moral pred seboj umolkniti.

»Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu?« (Mt 7,3)

Evangelij vedno provocira. In če ne provocira, ga ne razumem pravilno. Evangelij je namreč namenjen temu, da slepim vrača vid. In slep človek je vedno izgubljen človek, čeprav se tega vedno ne zaveda. Zato Jezus zdravi tako, da provocira. Da opozarja na stvari, ki so napačne. Ki me uničujejo, pa jih sam ne vidim. Neprijeten je. Pred mano postavlja moje temne plati, moje slabosti, ki jih ne maram ali jih ne znam videti. Ne zato, da bi me uničil, da bi me potrl in mi povedal, da sem ničvrednež. Ampak da bi se jih zavedal. In da bi s tem, da se jih zavedam, zrasel. Kdor ima temne plati, ima vedno prostor za rast.

Čudna igra življenja je to … da si slep, ko misliš, da vidiš. In da vidiš, ko ugotoviš, da si slep. To je sporočilo zgodbe o sleporojenem človeku. Vedno hodimo med slepoto in lučjo in prav kmalu je vse lahko obratno, kot si mislimo. Zato je zdravo vedno ostati na poti. Ostati učenec. Hoditi in ne počivati. Ker dober človek ni tisti, ki ne greši, ampak tisti, ki se zaveda tega, da je grešnik.

sreda, 22. marec 2017

Spomladanska utrujenost

19. dan posta


Najtežja stvar pri tem, da postajaš vedno starejši, je, da ne moreš sprejeti, da se - čeprav je duh še mladosten - telo vendarle stara. In da pri določenih stvareh kondicija preprosto ne pomaga. Da imaš nekje svojo mejo, če povem drugače, mejo, ko moraš priznati svojo nemoč - in da je ta meja tam, kjer si to najmanj želiš. Da si utrujen takrat, ko je najmanj primeren čas za to.

Še vedno sem sredi razmišljanja, zakaj le me je tako strašansko zagrabilo v hrbtu, da to bolečino nosim še 14 dni po tem, ko se je prvič pojavila. Seveda, ker nimam časa počivati. Ker nimam časa delati razgibalnih vaj za moj od sedenja (recimo raje zgrbljenosti pred knjigami in ekranom) in prenašanja težkih knjig tako zelo izmučeni hrbet. Nekoč pride račun za vse to, kar smo sebi odvzeli. Telo nam daje pomembnejša sporočila, kot si mislimo. Sporočila, ki zadevajo naš slog življenja.

Ustavimo se.

To, se mi zdi, je sporočilo spomladanske in vsake druge utrujenosti. Poslušajmo svoje telo. Brez slabe vesti si odpočijmo. Če to čutimo, to tudi potrebujemo. Tudi duh in duša nam bosta hvaležna, ne samo izmučeno telo. Da ne govorim o ljudeh, ki jih boste srečali. Osvobodili jih boste svoje slabe volje in napetosti.

torek, 21. marec 2017

Poezija

18. dan posta, svetovni dan poezije


Premalokrat si takole sredi šumenja vetra v mladem listju in pod nežno toploto pomladnega sonca privoščim edino pesniško zbirko, ki sem si jo prinesel v Rim. Srečko Kosovel in njegova zbrana dela je bila prva knjiga, ki sem jo položil v škatlo za Rim, da pojde z menoj na tuje. Ker brez poezije preprosto ne morem živeti, sem si mislil. Pa sem zmogel "preživeti". Le da sem tako s svojim pogledom pač oral po cestah in ulicah, po luknjah vsakdana, in sem pozabil gledati navzgor. Pozabil sem gledati nebo. Pozabil sem se takole vsak dan malce dvigniti nad vse, stopiti ven in tam živeti, ne se samo preživljati.

Kajti tako se počutim, ko berem in pišem poezijo. Z nogami v svetu, z glavo med oblaki, s srcem na nebu, z očmi na zvezdah. Občudovalec večne lepote v krhkem človeškem svetu sem. Spremenim se. Kot da se del mene razširi in gre nad vse te malenkosti vsakdana, vidi preko, sluti bistvo, čeprav ga ne poznam. Tiste uboge človeške besede imajo nekaj, kar ne more videti in napisati človek ... lahko samo vzame, kar je prejel, in daje naprej, to svojo nepopisno očaranost.

To sem jaz, pesnik. Ki nosim v prsih "al' pekel al' nebo" in sem tako zelo rad ptica, ki jadram po svetovih, ki jih ne poznam, in vam pojem o njih.

Takrat, vsaj za nekoliko, razumem, kaj pomeni, da je človek večji od tega, kar je. Da je človek rojen za pomlad.

Danes sem si drznil iti tja, kamor me popelje samo ona ...

Sonata
Quasi una fantasia
Ani

Nežno, skorajda neslišno
se je spustil z veje list
in dotaknil se gladine
kot poljub, ves svet in čist.

Voda je vsa zadrhtela,
kot vsakdo, ki ve to,
da morda le enkrat samkrat
se dotakne te nebo.

Ta dotik bom v sebi čutil,
dokler ne zaprem oči.
Potlej pa bom k tebi stekel
in bom končno tam, kjer ti.

sobota, 18. marec 2017

Pogovor

3. postna nedelja


Jezus in Samarijanka ne bi mogla biti dva bolj različna človeka. Dveh ver, ki si nasprotujeta, dveh narodov, ki se sovražita, moški in ženska sta, povrh vsega pa še Bog in človek. In vendar imata skupno lastnost. Obema nekaj manjka, pomanjkljiva sta, slabotna. Oba sta žejna, a kot se da ugotoviti iz pripovedi, k vodnjaku nista prišla po vodo. Manjka jima drugi.

To »slabost« nosi v sebi vsak človek. Sveto pismo tako razume, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi, in sicer kot moški in ženska (1 Mz 1,27), ne vsak posebej, ampak oba skupaj. Rečeno drugače, da je človek človek v svoji polnosti, da je Božja podoba šele takrat, ko je skupaj. Toda ne razumimo narobe: ko Sveto pismo pravi, da sta bila ustvarjena kot moški in ženska, pravi, da sta bila ustvarjena ne kot dve enaki, ampak kot dve različni bitji (1 Mz 2,23), dve bitji, ki sta žejni in bosta ostali žejni, dokler ne stopita v odnos – in sicer tako, da se začneta pogovarjati.

Takrat sta podobna Bogu, ki človekovo žejo po drugem gasi tako, da se z njim pogovarja. Kajti vedeti moramo, da ima Božja beseda moč ustvarjati in spreminjati. On reče in tako se zgodi. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. (1 Mz 1,3)

Odtod tako velika moč, ki jo ima pogovor. Med vprašanji in odgovori se namreč v nas vedno ustvarja nekaj novega, spreminja nas, ko nas vznemirja. Postavlja nas na pot, sili nas h koraku, draži nas, da se podamo iz svojega toplega domka na skrivnostno pot k drugemu, ki pestuje naš manjkajoči košček.

Dokopati se do njega je težko. Ker nihče ne išče vode sredi puščave. Pa je prav tam! Prav drugačnost drugega človeka tisto, kar smo iskali; prav to je naša pijača, ki jo potrebujemo. In mi smo pijača, ki jo potrebuje drugi. Skupaj bomo, ko bomo dali drug drugemu piti. Tako kot Jezus Samarijanki in Samarijanka Jezusu.

Ali kot bi rekli na Caminu: »Daj, kar lahko daš, in vzemi, kar rabiš.« (N. Novak, Camino, str.38)

petek, 17. marec 2017

Grenko zdravilo

15. dan posta


Nekatera spoznanja o sebi so zelo grenka.

Ne zdi se mi smiselno, da se zjutraj odpre luč, ko pridemo v zakristijo. To pa zato, ker je zjutraj zdaj že precej svetlo in glede na to, da ima zakristija okno, luči ne potrebuješ. Zato sem jo danes po maši, ko jo je nekdo prižgal (mislil sem, da preprosto iz navade), šel zapret.

Ta, ki jo je prižgal, mi je takrat rekel: "Devi rispettare altre persone." (Spoštovati moraš druge ljudi.)

Z drugimi besedami, "Ni vedno prav samo tako, kot misliš ti."

Zbodlo me je, a je res tako. Veliko se borim za svoje pravice in v tej svoji boreči se drži iz svojih misli izpustim druge ljudi. Morda kdo drug nosi v sebi druge, meni nepoznane razloge za stvari, ki jih počne. Ampak v svoji zaverovanosti v svoj prav preprosto ni prostora za druge možnosti. Vse mora biti vedno tako, kot se meni zdi prav.

Zato so me te besede zabolele - kot zaboli injekcija proti okužbi. Hvala, dragi prijatelj, za to tvoje zdravilo.


četrtek, 16. marec 2017

Prezaposlenost

14. dan posta


Nekako sem se navadil vse svoje proste trenutke ali trenutke čakanja z nečim zapolniti. Med vožnjo z avtobusom ali vlakom molim brevir ali berem knjige, med čakanjem v vrsti tudi, ko hodim v naravo, razmišljam o mislih, ki jih bom zapisal na blog ali pa na raziskavo za seminar. Med večerjo pretehtavam odločitve in svoje odgovore na sporočila in med tuširanjem razmišljam o tem, kaj me vse še čaka naslednji dan.

Nimam več res prostega časa.

Ni morda tudi to problem, da nas življenje tako utruja? Da nimamo trenutka, ko bi preprosto uživali življenje, se veselili svežega zraku in ne mislili na nič drugega kakor samo na naslednji korak na cesti? "Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za komolec? Če torej ne zmorete niti najmanjše reči, kaj ste v skrbeh za drugo?" (Lk 12,25-26) Dovolj je dnevu lastna teža, mar ne? En korak naenkrat.

Zato sem se danes na poti ozrl v sonce, ki je počasi šlo na nebo. Opazil sem mojo znanko, ki je že dolgo nisem videl. Gledal sem ven in sem hvaležen za novo jutro v miru začel svoj dan. Odpočil sem si srce.

torek, 14. marec 2017

Tveganje

12. dan posta


Ko sem danes hodil po stari Apiji, je sonce tako prijetno grelo, da mi je v vetrovki postalo pošteno vroče. Slekel sem si jo in jo zavezal čez boke. Potem pa je prišla neka mrzla sapa in kot ponavadi me je zagrabil strah, da bom staknil kak prehlad. In sem se spet oblekel. Potem je bilo spet vroče, da sem se spet slekel, dokler me ni spet prestrašil hladen piš in me spet oblekel. In tako se je še parkrat ponovilo.

Tak sem, prestrašen človek, ki si ne upa tvegati kakega prehlada, ker vidim pri tveganju samo eno plat: to, da pri tveganju nekaj izgubiš. In je res tako. Tveganje je izguba, kdaj celo zelo boleča izguba. Težka je. Zato si tvegati ne upamo več. Zavarujemo vse povprek, od hiše do telefona. Postali smo generacija "za vsak slučaj". Menda zato, da bi se počutili nekoliko bolj močni. Močen si, kadar hodiš po ustaljenih poteh. In izredno šibek. Ker življenje niso ustaljene poti, ampak vedno nova presenečenja.

Tako za odpornost nič ne pomaga actimel ali še kakšna druga zaščita, temveč odprt spopad z življenjem, ki te bo najprej razgalilo in ti naredilo rane, kakršnih ne pomniš. Iz teh ran rase pomlad. Novo življenje.

"Morala se bom sprijazniti z dvema ali tremi gosenicami, če naj zvem, kakšni so metulji. Zdi se mi, da morajo biti nekaj zelo lepega." (vrtnica Malemu princu, A. de Saint-Exupery)

ponedeljek, 13. marec 2017

Padec

11. dan posta

Prvi kiksi v postnih prizadevanjih so tu ... Prvi padci, prvi porazi s samim seboj ...

Precej pogost refleks na te zgodnje padce je - mislim da ne samo pri meni - nekakšna utrujenost, češ, saj ne bo nič iz tega, kaj sem si sploh mislil, kaj sem sploh začel s tem. Tako ali tako sem prešibek, da bi zmogel spremeniti nekaj tako korenitega.

Menim, da utrujenost pride prav od predstave, da moramo biti v svojih korakih popolni. Ker smo se torej na pot odpravili zato, da zmagamo. Nič drugega ne pride v poštev. Ko pride prva ovira in nam prekriža pot, kakor smo si jo zamislili, se nam načrt posuje.

Ni smisel poti, da zmagamo. Smisel poti je, da hodimo. Če povem drugače, da se borimo, kolikor moremo, tudi če vidimo, da izgubljamo. Če sem danes padel in včeraj in če bom jutri, da se bom pojutrišnjem spet boril; ne zato, da bi zmagal, ampak da bi hodil naprej. Ko rasem, šteje vsak milimeter. Vsak milimeter. Vsak padec in vsak dvig na noge. Vsak nesmisel. Vsaka pomlad.


nedelja, 12. marec 2017

Sijaj

2. postna nedelja


Nepopisna lepota je zavela iz Jezusa, ko je bil z učenci na gori, na samem. Lepota, ki presega vse zemeljske lepote. »Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.« (Mt 17,2b) Kot sonce, torej kot nekaj, kar daje upanje in barvo človekovemu življenju, ki ga spreminja, kot sonce spremeni človeka, ko se prikaže izza črnih oblakov.

To je isti Jezus, to je ista gora, to je ista samota kot tista na neki drugi gori njegovega življenja, na Kalvariji. Tudi tam se bo spremenil, kričal bo o zapuščenosti in o žeji, o nesmislu, strah ga bo, krvav bo in trpel … in on bo še vedno tam, ob svojih prestrašenih učencih in ljudeh, ki ga ne marajo. In sonce bo otemnelo, ker bo na gori kakor tistikrat sijalo nekaj veliko svetlejšega … Ljubezen. Tisto, kar zasije. Tisto, kar iz človeškega obraza naredi obraz Boga med ljudmi. Tisto, kar spreminja.

Lepota, ki presega vse lepote – imeti rad.

Tako zasije, tako prinaša sonce in luč v življenje drugih ljudi vsakdo, ki je sposoben ljubezni. Da se razumemo: ne velikih dejanj, ki bi v množici vzbudila občudovanje in evforijo, ampak majhna, drobna, skorajda neopazna dejanja vsakdanje ljubezni, s katerimi smo posvetili življenja drugih ljudi, ko smo iz njih pregnali samoto in jim dali vedeti, da so tudi oni ljubljeni sinovi.

Ta dva dogodka na gori sta tako zelo povezana, ker sta tako zelo povezani tudi ljubezen in bolečina. Z roko v roki hodita, ne moremo ju razumeti ene brez druge. Da se rodi ljubezen, se morata namreč spopasti jaz in drugi in v tem boju moram biti jaz poražen.

Ta poraz je velika noč.