Eno je oznanilo, ki ga morajo slišati ljudje od Jezusovih učencev, »govorite: Približalo se vam je Božje kraljestvo.« (Lk 10,9) Pravzaprav dvojno. »V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹« (Lk 10,5) Pomenita pa isto. Pomenita prisotnost Boga v življenju človeka, Boga, ki je blizu. In ki je blizu po obnašanju Jezusovih učencev. Rekli smo že, da so Jezusovi učenci najprej pogumni, nenazadnje so zato poslani »kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3), kot miroljubni ljudje med zverine, kot nezaščiteni pred orožje, kot zdravi med bolne, kot lačni med ljudi, za katere ni nujno, da jih bodo sprejeli. A to seveda ne pomeni, da bi se morali pustiti, da ljudje ravnajo z njimi kot z nečim ničvrednim, nikakor, »delavec je vreden svojega plačila« (Lk 10,7). Ni pogum v tem, da je človek predrzen, temveč v tem, da naredi nekaj, kar je treba narediti, čeprav se mu to upira. In to je delo za mir, to je približevanje Božjega kraljestva, premagati samega sebe in svoje udobje. Glasni(k)
Hoditi za Jezusom, potovati po svetu z njim na čelu, biti kristjan, torej, je zahtevna stvar, Jezus glede tega nič ne okoliši. »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« (Lk 9,58) Nobene gotovosti nima niti njegov učenec, nobene garancije, nobenih zagotovljenih koristi, bonusov, popustov, še več, kvečjemu to pomeni biti nekdo, ki mu je v življenju težko, ker je težko delati nekaj, kar je prav, vedno, to namreč od človeka zahteva izbirati med pomembnim in bolj pomembnim, in je zato treba veliko zapuščati vse, se mnogočemu odreči, celo tistemu, kar se ti morda danes zdi sveto in pomembno: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« (Lk 9,60) Povejmo drugače, biti kristjan preprosto pomeni biti zelo pogumen človek, skorajda že predrzen, to ni pot za bojazljive preračunljivce, to je pot nekoga, ki zaupa in stopi tja, v kar ga vabi njegov Učenik, tudi če je to popoln skok v meglo. Prava antireklama za k