Preskoči na glavno vsebino

Objave

Blagor nepopolnim

Vedno me je bilo strah stanj, ki jih blagruje evangelij, stanj, ko si prepuščen drugemu na milost in nemilost. Ne zaupamo drugim. Smo pač videli toliko in toliko žalostnih primerov, v katerih smo se naučili, da je zaupati, da je prepustiti se komu slabo. Zato imamo radi nadzor, kontrolo nad svojim življenjem, da smo »samemu sebi gospodar«, pojmujemo kot edino pravo vrednost, ne samo svobodo, tudi nekakšno trdnost čutimo v tem, ko gre življenje po naših notah, ko se zanašamo samo na svojo moč.  Toda samo en sunek življenja naj zapihne in mi omahnemo kakor pokošeni, naše moči, na katere smo se zanašali, pa ugasnejo tako nanagloma, kakor da jih nikoli nismo nikoli imeli.  Življenje ni v naših rokah. A tega pravzaprav ne vemo, dokler ne izgubimo nadzora nad njim, dokler ne obstanemo pred življenjem nemočni, poraženi, premagani. Ali pa ubogi vsake vrste, žalostni, krotki, lačni kruha in pravičnosti, preganjani , zasramovani . In slejkoprej smo takšni vsi, ubogi, nepopolni ljudje. To je naš
Najnovejše objave

Spreobrnite se

» Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. « (Mt 4,17)  Božja beseda nam zbuja slabo vest. Slaba vest pa sili na spremembo. »Spreobrníte se.« Zato temu glasu ponavadi ne pustimo, da bi bil slišan, preglasimo ga raje z drugimi, veliko bolj motečimi elementi kot je nežni glas Božje besede, z zaposlenostjo, z užaljenostjo, s trmo, z zaverovanostjo v svoj lastni prav. Kajti »Spreobrnite se« je klic k temu, da bi pri sebi naredili nekaj težkega , nekaj, kar se nam sicer upira, česar se bojimo, pa natanko vemo, da bi bilo dobro narediti, ker bi nas to osvobodilo, nam dalo miru in zavesti, da smo nekaj naredili prav.  Veliko časa ljudje preživimo kot ujetniki teh zavor. Koliko ljudi se počuti utesnjene v svojih razmerah, zaradi svojih napačnih odločitev trpijo, pa so zakrčeni v trmi, v njej vztrajajo za vsako ceno, četudi jih to na znotraj uničuje, četudi zaradi tega ne morejo ne živeti ne umreti. In četudi vedo – ker to vemo vsi, samo priznamo si ne – da nič ne daje človeku

Ko sem začel videti

Čudeži #1 Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)  Najprej je šok, ko padeš v temo. Ne znajdeš se. Vse je drugače, kot je bilo prej, vse tako, kakor da bi ti kdo vzel svet, ki je bil nekoč ves tvoj, ki si ga poznal, ki ti je bil ljub in domač, ki te je kljub preizkušnjam neprenehoma polnil z lepim in dobrim, zaradi katerega si sploh še živel in

Videl sem in pričujem

Janez ga ni poznal, vsaj ne kot Mesija, kot odrešenika, če je že bil njegov bratranec. Da je lahko izjavil: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« in »Zato sem prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu« (Jn 1,29.31), je moral zato prebresti marsikatero oviro, ki nam jo sicer postavlja zunanjost. Je moral prodreti pod površje banalnega in lažnivega, ciničnega, manipulativnega, ki tako hitro razrase v našem svetu. Je moral na svet pogledati z Božjimi očmi, samo tako se namreč opazi odrešenje, zrno izmed mnogih plev. »Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7)  Instant rešitve  Ni ga lahko spoznati. Janezova ugotovitev se je morala izklesati v dolgih urah premišljevanja in tehtanja, v razločevanju dobrega in zlega, predvsem pa v potrpežljivem čakanju. Za vse to pa danes nimamo časa , preprosto smo prezaposleni. Iz službe pridemo utrujeni in takrat nimamo energije za razmišljanje. In nam tako pridejo naj

Posvečena nepopolnost

On se je spustil . Ne samo iz Galileje do Jordana, iz zelenja v puščavo, s gričkov v depresijo, tudi iz Božjega v človeško se je spustil. In zato ve, kaj pomeni biti človek, temeljito je to izkusil, vse, kar je v tem, »biti človek« lepega in težkega. Razume. Bog razume , kako dobro in prijetno je to vedeti, On je hotel najti naše naročje, da bi razumel, da bi popolnoma razumel, zakaj smo taki, kakršni smo, zakaj delamo, kar delamo, kaj nam je težko in česa ne zmoremo. In da bi nam potem dal, česar ta uboga, revna, močno pomanjkljiva človeškost pri Jordanu, na dnu sveta in življenja, potrebuje.  Občutek razumevanja  »Tisti čas je prišel Jezus iz Galileje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti .« (Mt 3,13) Menda je tudi Jezus sam odkril, da tam pri Jordanu, na dnu dežele, potrebuje razumevanja, recimo temu »občutek čistosti« pred drugim, zato krst, zato umivanje, hotel se je pustiti biti nekomu všeč, hotel je pustiti, da ga nekdo sprejme, takega, kot je, tako pomembno je namreč spo

Strah in zaupanje

Doživeti novo leto našega življenja je vedno kakor bi v roke dobili otroka, Božjega otroka, Dete Jezusa. Tako kot otrok je tudi ono namreč nekaj novega, nekaj neznanega, lahko rečemo tudi po svoje podivjanega, kar moti našo vpeljano vsakdanjost, nekaj neugnanega kakor plamen grma, ki je gorel, pa ni zgorel . Tak je pač Bog s svojimi nenavadnimi in nelogičnimi idejami, sem in tja se suče in nihče ga ne more ujeti. Samo sledimo mu lahko, samo sprejmemo lahko to neznano Božje dete … ali pa se ga bojimo.  Strah  Strah pa je še nekaj hujšega od tiste Detetove neugnanosti, kot vrtinec lijaka nas na sunek lahko potegne v neko panično neprištevnost. Strah je namreč tisti, ki povzroča zlo v nas in na svetu, vojne, izkoriščanja, hudobijo, zaradi njega smo agresivni in nasilni, zaradi strahu se zapiramo pred drugimi in pred ljubeznijo, zaradi njega človek postane suženj prenekaterih stvari, ko se želi tega Deteta znebiti in narediti po svoje, in tako – v službi svojega preživetja – postane ujetni

Našli boste dete

» Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli. « (Lk 2,12)  K nam v to našo noč, noč razočaranja in bolečine, noč samote in poraza, noč greha in izgubljenosti, potiho stopa Bog. Ne kot močni in vsemogočni, ne kot uspešni in popolni, takega v noči niti ne bi mogli sprejeti. Zato prihaja kot majhni, nemočni, nežni človek. Kot otrok . Takega Boga nocoj razodevajo angeli, Otroka, ki se z vsem zaupanjem daje grešnemu človeku v naročje, kot bi bile njegove umazane roke najbolj primeren, varen, svet prostor zanj, za krhkega in nežnega Boga, ki bi ga lahko poškodoval že en sam malomaren gib.  Zbuditi nežnost  Tako si je Bog zamislil človekovo odrešenje. Zaupati človeku v varstvo Boga kot krhkega otroka. Čudna, drzna, tvegana, vendar na svoj način tudi logična odločitev. Ker namreč ljudje pozabljamo, da so ljudje okoli nas nekaj krhkega, da so zato naši odnosi nekaj, s čimer je treba ravnati izredno pazljivo, previdno, nežno, ker vsakega, kakor plamen sveče, lahko ugasne in zlomi že