Preskoči na glavno vsebino

Objave

Ovca ali kozel?

  Danes se z Jezusovo priliko podamo na konec časov. Tistemu času pritiče »sodba«, ki pa jo ponavadi razumemo kot »obsodbo«, torej obračun, povračilo za vse grdo ali lepo. Toda pri »sodbi« ne gre za to, da bomo koga rešili ali koga uničili, gre samo za razkritje , kdo je ovca in kdo je kozel , kdo je kdo že od nekdaj . Ker vsak spada tja, kamor se je odločil, da bo šel, na desnico ali levico Sina človekovega že pred samo sodbo. »Konec časov« torej ne bo toliko plačilni dan za naša dejanja, niti ne dokončni obračun s sovražniki vere, kolikor bo to soočenje med Božjim in človeškim pogledom na stvarnost, v kateri smo živeli: kdo je kdo – v resnici .  Presenečenja …  Da si ta dva pogleda ne bi mogla biti bolj različna, priča začudenje, ki ga ljudje vseh časov sprožijo pred Kraljevo sodbo: »Gospod, kdaj smo te videli …?« (Mt 25,37) Sodba sproža presenečenja, kajti resnico o sebi je očitno težko prepoznati. Morda si mislimo, da sodimo h kozlom, pa smo pri ovcah, ali pa obratno.  Zato nam je
Najnovejše objave

Prazne baterije

Glavna tema tokratnega evangelijskega odlomka niso ne device ne svetilke, temveč olje . To je razlika med tem, ali smo v življenju »budni« (Mt 25,13) ali ne, to je za nas ključno pri tem, ko hodimo »Ženinu« naproti: da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije .  Sebičnost  Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako funkcioniramo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar mnogi resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko jo zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati ,

Kaj reči ob cerkvenih škandalih?

Težka stvar je prekrila našo Cerkev, da zdaj vsi v posmehu kažejo s prstom nanjo. Vendar ne to, kar se zdaj ve o njenih duhovnikih, da so torej grešniki kakor vsi ostali ljudje, da torej delajo tudi grde stvari, temveč še bolj to, da smo svoj ugled in častno ime utemeljili na nekakšni navidezni »svetosti«, »brezmadežnosti« in podobnih stvareh. To je njena največja težava: da smo pozabili, da smo kristjani še vedno skupnost grešnikov .  Vzvišenost kristjanov  Da je z vsem slabim, kar danes izvemo o Cerkvi, predvsem o njenih predstojnikih, tak velik škandal, ni krivo toliko slabo dejanje samo po sebi – čeprav to seveda ni opravičilo – temveč to, da smo pred svetom s svojim očitno nekoliko vzvišenim obnašanjem ustvarili podobo, da smo kristjani (najbolj pa duhovniki) – samo zato ker smo kristjani – nekaj boljšega od drugih. Veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. »Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje vid

Izguba ali podaritev?

Vsakdo nekoliko otožno vstopa v ta praznik, v katerem nam kakor luči iz teme zasvetijo spomini na naše drage rajne. Lepe stvari so zapustili za seboj. Naša življenja so oblikovali, zidali naše vrednote in iz njihove ljubezni in dobrote smo spoznali svojo vrednost in dragocenost. Ob hvaležnosti pa se vendarle ne moremo izogniti bolečini, ki jo je prinesel njihov odhod od nas; boli nas, da jih ni več. A bolečina ni slaba stvar; je samo ljubezen, ki pogreša in ki želi iskati, dokler ne najde tistega, kar si želi. Čeprav se zdi, da je tisto, kar najdemo v svoji bolečini, nekaj drugega kot to, kar smo mislili, da iščemo:  je želja dati in ne obdržati.  Razmišljam, zakaj mora človek v svojem življenju tako veliko izgubiti, se od tako veliko stvari z bolečino posloviti. In ne morem priti do boljšega odgovora, kakor je ta, da se s tem nečesa pomembnega uči : da se iz izgubljanja počasi nauči podarjati . Da svoje stisnjene dlani razpre in začne to, kar mora oditi, izročati.  Tako reče Jezus: »V

Kje je naše veselje?

Nekaj čudnega se zgodi na tej svatbi, prazniku, priložnosti za veselje in počitek od enoličnega vsakdana, dvojno čudo, najprej da nekdo noče priti, potem pa še to, da pride nekdo, ki ni spodobno napravljen za svatbo. Vsi brez svatovskega oblačila , ki ni nič drugega, kakor veseli obraz . Drugega za svatbo ne potrebuješ.  Utrujenost  Prilika sama od sebe sprašuje naše utrujene obraze, zakaj naše dneve preživljamo kot živi mrtveci, brez veselja, brez volje, otopeli in brez življenja v sebi. Zakaj nočemo na svatbo . In če smo že tam, če imamo pogoje za to, da bi bili veseli, zakaj tam ne želimo biti , zakaj nočemo biti veseli. Kdo bo rekel, da je kriv prehud tempo, ki nam ga postavlja družba, pa stres, pričakovanja okolice, preveč dela, premalo časa zase, da nam to dela skrbi. Morda res. A kakor vemo, naše utrujenosti ne povzroči družba, temveč si jo priskrbimo sami, kadar dajemo nase prevelik pritisk, prevelika pričakovanja, kadar stopimo v čevlje, ki nam niso prav, ker niso bili narejen

Omogočiti upanje

» Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe? « (Mt 18,33)  Nekaj je, brez česar ne moremo preživeti: usmiljenje . Naj si še tako zelo prizadevamo živeti na način, da ga ne bi potrebovali, moramo na koncu skrušeni ugotoviti, da brez njega preprosto ne gre. Vsi uspešni in zavidanja vredni ljudje, vsi navidez brezmadežni ljudje, vsi tisti, ki jih obožujemo, vsi grešimo, nihče si ne zasluži živeti, vsi potrebujemo usmiljenje. Naša nepopolnost je kriva za to, naše ubogo človeško stanje, takšni smo, da neizbežno delamo napake . Dolžniki smo, tudi če nočemo biti, od rojstva dalje.  Rojstvo upanja  Toda Nekdo se nas je usmilil in nam dal priložnost živeti. Vsak dan do zdaj. Tako razumemo, da je nekaj stalno nad nami, kar nam daje nove in nove priložnosti.  Iz tega stanja se poraja nekaj najlepše človeškega: upanje . Upanje, da bomo živeli, tudi če si tega ne zaslužimo. Upanje, da nam bo kdo odpustil tudi nepredstavljivo veliki dolg 10.000 talen

Naši

Čeprav smo kristjani seveda poklicani prinašati in živeti ljubezen vsemu svetu, pa se tokrat evangelij osredini na odnos do same skupnosti učencev, do Cerkve. Kakor bi rekel Pavel: »Dokler utegnemo, torej delajmo dobro vsem, zlasti pa svojim domačim po veri.« (Gal 6,10) Kajti skupnost se ne zgradi samo tako, da ljudje pridemo skupaj – za skupnost se je treba potruditi . Treba jo je vzdrževati. Treba je delati dobro .  Dolžnost  »Tvoj brat« (Mt 18,15). On je v življenju kristjana prvo delo, prva dolžnost. Vse odkar smo kristjani, odkar smo del Cerkve, smo namreč odgovorni tudi za to, da ta skupnost obstane. Ker imamo Boga v svoji sredi, dokler imamo skupnost: »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20) In ta lahko obstane, če obstane odnos med menoj in mojim bratom po veri. Zanj, za »našega«, za nekoga, ki nam pripada in ki mu pripadamo mi, se je zato treba pobrigati, tako pravi Jezus, poskrbeti zanj, se zanj zavzeti! Tudi če dela sla