Preskoči na glavno vsebino

Objave

Garači za mir

Eno je oznanilo, ki ga morajo slišati ljudje od Jezusovih učencev, »govorite: Približalo se vam je Božje kraljestvo.« (Lk 10,9) Pravzaprav dvojno. »V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹« (Lk 10,5) Pomenita pa isto. Pomenita prisotnost Boga v življenju človeka, Boga, ki je blizu. In ki je blizu po obnašanju Jezusovih učencev. Rekli smo že, da so Jezusovi učenci najprej pogumni, nenazadnje so zato poslani »kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3), kot miroljubni ljudje med zverine, kot nezaščiteni pred orožje, kot zdravi med bolne, kot lačni med ljudi, za katere ni nujno, da jih bodo sprejeli. A to seveda ne pomeni, da bi se morali pustiti, da ljudje ravnajo z njimi kot z nečim ničvrednim, nikakor, »delavec je vreden svojega plačila« (Lk 10,7). Ni pogum v tem, da je človek predrzen, temveč v tem, da naredi nekaj, kar je treba narediti, čeprav se mu to upira. In to je delo za mir, to je približevanje Božjega kraljestva, premagati samega sebe in svoje udobje.  Glasni(k) 
Najnovejše objave

Pogum, prvi korak krščanstva

Hoditi za Jezusom, potovati po svetu z njim na čelu, biti kristjan, torej, je zahtevna stvar, Jezus glede tega nič ne okoliši. »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« (Lk 9,58) Nobene gotovosti nima niti njegov učenec, nobene garancije, nobenih zagotovljenih koristi, bonusov, popustov, še več, kvečjemu to pomeni biti nekdo, ki mu je v življenju težko, ker je težko delati nekaj, kar je prav, vedno, to namreč od človeka zahteva izbirati med pomembnim in bolj pomembnim, in je zato treba veliko zapuščati vse, se mnogočemu odreči, celo tistemu, kar se ti morda danes zdi sveto in pomembno: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« (Lk 9,60) Povejmo drugače, biti kristjan preprosto pomeni biti zelo pogumen človek, skorajda že predrzen, to ni pot za bojazljive preračunljivce, to je pot nekoga, ki zaupa in stopi tja, v kar ga vabi njegov Učenik, tudi če je to popoln skok v meglo. Prava antireklama za k

Odpoved, križ in hoja

Velikokrat smo že slišali to Jezusovo vprašanje, »kdo sem«, pa ne govorim o evangeljskih vrsticah, pravzaprav nam ga postavlja kar naprej, v vseh življenjskih situacijah, posebno v tistih bolj dvomljivih, ko naša pripadnost Jezusu in njegovemu pogledu na življenje od nas terja veliko žrtev, celo trpljenja. Ravno zaradi takih situacij moramo dojeti, da je vprašanje o njegovi identiteti – trenutek, ko mora učenec razčistiti komu in zakaj mu sledi – tako zelo pomembno, ker s tem rešujemo ne pogled na Jezusa, temveč sami nase.  Je namreč tako: učenec je tisti, ki hodi za svojim učiteljem, ne v fizičnem smislu, temveč na ravni dejanj, odločitev, vrednot, ki torej posnema svojega mentorja. Iti za njim pa v kristjanovem primeru pomeni, naj se učenec »odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi« (Lk 9,23) za Jezusom. To naj bi bilo enako temu, kar je o sebi rekel Jezus, da »ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« (Lk 9,22) Govorimo o istih stvareh, o trpljenju, smrti in vstaj

Nihče lačen

» Vsi so jedli in se nasitili. « (Lk 9,17) To je treba vedeti: vsi , ki so prišli do Jezusa, so jedli in se nasitili, nihče ni odšel lačen domov. Ker Jezus vedno da človeku tistega, kar potrebuje, od njega nikoli ne odidemo praznih rok.  Prav zato je treba k Jezusu, ko smo lačni. Povejmo drugače, ko smo utrujeni življenja, kadar blodimo in delamo neumnosti, ko smo grdi, umazani, grešni, ko smo celo samemu sebi nevredni ljubezni, saj jo takrat najbolj potrebujemo. Ponavadi delamo drugače, navadili smo se, ne vem, kje, ali v družini ali v cerkvi, da kruh, obhajilo dobijo samo tisti, ki so bili »pridni« in si ga zaslužijo, da torej morajo lačni še naprej stradati, siti pa se z njim preobjedajo. In navadili smo se, ne vem, kje, da se takrat, kadar najbolj potrebujemo nežne ljubezni, tej najbolj upiramo in se je branimo, kot bi se lačen branil kruha.  Toda če smo lačni, potrebujemo kruha. Če smo grešni, potrebujemo ljubezni. Zato moramo k Jezusu. Zato moramo jesti njegovega kruha.  Vendar p

D. Jančar, Ob nastanku sveta

Kar beremo v njegovi novi knjigi, je pravzaprav tipični Jančar, s svojim prepoznavnim slogom toka misli, vendar tokrat preko oči otroka, ki odrašča, ki se zaljublja, ki se jezi in ki gleda zgodbo življenja, kakršna je, povečini tragična, čeprav v tonih povojnega zmagoslavja. Toda to je Jančar, ki stvari ne slika črno-belo, v vojni so vsi na nek način poraženci in to je jasno tudi iz tega dela.  Deček Danijel pa seveda namiguje na svetopisemskega preroka, ki je imel videnja v sanjah. Prav preko teh videnj, čudnih, nerazložljivih - kdo pa v resnici popolnoma razume čudne zasuke iz sanj - pisatelj zarisuje svet, ki je hkrati lep in krut, poln življenja in ljubezni in vojne in sovraštva. Prav tak kot sanje. Nekje vmes pa je bralec, ki ga pisec postavi za opazovalca, še več, za občudovalca življenja v njegovih čudno lepih in čudno žalostnih odtenkih. Da bi ga izbral, da bi ga živel.

Sami ne moremo nositi

Življenje je pretežko, da bi ga nosili sami. Tako razumem Jezusove stavke, ki jih začne s »še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi« (Jn 16,12), dokler ste sami, namreč, dokler še ni prišel »Duh resnice« (Jn 16,13), ga ne morete nositi.  Tudi zanj je bilo življenje pretežko, celo velikonočna zgodba, v kateri smo si ga tako velikokrat naslikali kakor nekega »supermana«, je tudi bila zanj pretežka, zato je razumel, s svojo šibkostjo je očitno pokazal, da potrebuje pomoč. Simon iz Cirene je stopil zraven (Mr 15,21), Jožef in Arimateje (Mr 15,43), pa še kdo, in tudi na križu je klical na pomoč: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,46) Skratka, hotel je vedno biti v skupnosti , nikoli sam. In je s tem povedal veliko resnico o našem Bogu, pokazal se je kot nepopoln, dokler je sam, zato mu tudi rečemo, da je »Nikoli Sam« – ali Sveta Trojica, če želite z drugim izrazom – tako mu je ime.  Ukrojen kot skupnost  In prav to je menda kar ključni poudarek njegovega razod

Duh sprejemanja

Vsi imamo težave s sprejemanjem življenja, kakršno je, pa ne govorimo samo o težkih boleznih, o smrtih, ki nas prizadenejo, morda celo uničijo, o zidovih nesmisla, pred katere pridemo, tudi o tem, vendar pa prav tako o čisto navadnem vsakdanjiku, kako težko je recimo sprejeti že vsak najmanjši poraz, da se ti je na primer zažgalo kosilo ali da je šel tvoj trud z otroki popolnoma v nič. Menda bodo za to krive kar predstave, ki smo si jih ustvarili o njem, češ, táko in táko mora biti »dobro življenje«, to in to moram v njem doseči in doživeti, sicer ni vredno piškavega oreha. In se sprašujem, od kod so zašle vame, kdo nam je povedal, kaj je dobro in kaj slabo življenje, saj je menda življenje vsakega človeka povsem drugačno, neprimerljivo, ukrojeno po meri. Se ni zato nekoliko neumno spraševati, ali je boljše življenje opice ali krave, Janeza Novaka ali Kim Kardashian?  Učne ure  Morda pa je zato tako, ker smo začeli življenje dojemati kot izpit , kjer se z zavistjo oziraš na tiste, ki s