Besede za srce

Mogoče je nekoliko nenavadno reči, da si »v« nekom, ponavadi rečemo, da si »z« nekom ali pa mogoče »pri« njem, ko si mu blizu, toda to je za Jezusa še vedno prešibka bližina, On za svoje učence moli takole: »da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno.« (Jn 17,23)  Saj je človek poln samo, ko je nekaj »v« njem, ne pa poleg njega, ko je z nekom »eno«, torej. Ne tako, da se to dogaja samo v notranjosti, v mislih, v srcu, ne, temveč ko sta z nekom prav drug »v« drugem, kakor da sta drug drugemu dom in prebivalec, kakor da si v nekoga vsajen, kot da je nekdo padel kot seme vate. Ravno za to gre pri najglobljih odnosih našega življenja, biti »v«, ne samo blizu in ne samo v stiku, temveč »v« vsem tem, to je, kar nas določa in oblikuje kot ljudi, kot osebe. Iz nečesa rasti, ne na nečem, iz nečesa.  Kdo je Bog?  Zato nadaljujemo z raziskovanjem odnosa med Bogom, Jezusom in nami, zelo pomembno je premišljevati ta odnos, ker je temelj vseh drugih, kakr

» Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo .« (Lk 24,51)  Kristus gre. Tako kot velikokrat, umakne se in nas pusti same. Kako kruto in krivično, pustiti človeka samega! Toda ne izgine, samo umakne se, da bi enkrat nehali računati nanj in na njegove nasvete in začeli živeti sami. Da bi odrasli , če drugače povem.  Te odraslosti nam konkretno manjka, kar naprej hrepenimo po nekom, na katerega bi se zanašali, na katerega bi obesili svojo odgovornost in še naprej živeli brez skrbi in brez posledic svojih dejanj, receptov si želimo, radi imamo nasvete in natančna navodila, kar spomnite se, kako je bilo med epidemijo, nihče ni hotel ravnati po zdravi pameti, da ga ne bi doletela kakšna tožba. Prav ta nedavna podoba je portret sedanjega človeka, ki kakor prvi Adam vedno kaže na nekoga drugega in prelaga krivdo. Je pač težko živeti kot svoboden človek, veliko raje imamo nad seboj rabotne priganjače, pod njimi sicer trpimo, a se s tem znebimo še večjega bremen

Nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Tako so naši prednamci govorili, ko se je končala velika vojna. To so govorili tudi nam, ko smo o njej poslušali pri urah zgodovine, ker je najbolj neumno ljudstvo, ki se iz zgodovine ni naučilo ničesar, ki se ničesar ne spominja, zato prazniki, zato proslave, zato so nam pred vhodom v Auschwitz potihem šepetali: »Nikoli več. Nikoli več!«  Pozabljivost  In je vendar vojna spet tu, na našem pragu, tretja vojna, ki nam je zelo blizu, če že ne na naših tleh, odkar traja moje kratko življenje, da onih, ki so daleč proč, pozabljene od oči javnosti, sploh ne omenjamo, kdo še ve za Jemen in Sirijo, kdo za Venezuelo, in tudi ta ukrajinska zgodba bo žal počasi postala nekaj vsakdanjega. In kje je tisti »nikoli več«?  Ljudje pozabljamo , veliko in popolnoma in tudi pomembne stvari, ne samo banalnosti, ne, pomembne stvari pozabljamo, kakor je tista o »nikoli več«, kakor je tista, ki so nas jo učili starši, da je treba vsem ljudem pomagati, vsem, brez razl

Kaj sploh še reči o najpogosteje uporabljeni, najbolj zlorabljeni in morda najbolj napačno razumljeni besedi našega sveta, o besedi, ki jo z enakim zanosom izgovarjajo tako pop pevke na bleščečih odrih, igralci, ki si najdejo dekle za eno noč, kot sestre v sariju, ki pobirajo napol mrtve ljudi po indijskih ulicah? Kaj sploh reči o besedi ki bi jo morali izgovarjati počasi, previdno, potihem, skorajda neslišno, z globokim premislekom in v zadregi, pa nam gre že na živce, ker je postala tako zelo plehka? Četudi je to menda edina beseda, ki se je ne sme govoriti, ampak živeti? Kaj je resnična ljubezen ?  Ljubezen je glagol  Na to vprašanje si je treba kar naprej odgovarjati, ker je zapoved ljubezni vedno neka »nova zapoved«, menda nova in drugačna vsak dan, ker ima vsak dan drugačna vprašanja in drugačne odgovore, ker je mesto ljubezni v odnosih, ki niso nikoli enaki, vedno novi, kot vedno »nova zapoved«. Sicer res postane prazna in plehka beseda za pravljice in romantične filme.  Rekli b

Nekaj velikonočnega je imeti v življenju trdne temelje, nekaj nepremagljivega in nepremakljivega. Pa ne govorim o finančni, fizični, niti o psihični ali čustveni stabilnosti, verjetno je to nekaj najbolj vstajenjskega, imeti nekoga, ki si mu nekaj vrednega in dragocenega, ki se te razveseli, ko te vidi na vratih, ki si mu nekaj lepega. Ker ni hujšega kot v življenju spoznati, da nikomur nič ne pomeniš, to je težje od vsakega drugega trpljenja in bolezni, bi rekel, biti nikomur nič, to je resnična smrt.  Grdota in lepota  Da je kdo mrtev, pa vemo, ko je ta človek grd – grdi do sebe in do drugih smo namreč samo tedaj, kadar nismo nikomur nič. Poglejte grde ljudi vseh vrst in pomislite, kakšni so bili, ko so bili še otroci, ljubki, simpatični, pomislite, kdaj so se tako korenito spremenili, kaj jih je moralo tako zelo predrugačiti, morda pa niso grdi, ker bi bili taki od vedno, morda so grdi šele postali, kasneje, v teku življenja, kadar smo jih je kdo začel imeti za ničvredne, za nepome

Še poznate tisto Jezusovo, ko je svojim učencem jasno povedal, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,27)? Kdor si misli, da gre samo za prispodobo, se moti. Ker je Jezus za svoje učence hotel ljudi, ki delajo, ki se trudijo. To pomeni nositi svoj križ, narediti nekaj v svojem življenju nekaj težkega.  Delo je namreč napor , ker je delo ustvarjanje . Ustvarjati pa je težko, pomeni vzeti neko stvarnost in jo spremeniti, narediti v svojem življenju, v svoji resničnosti, iz nečesa starega nekaj novega, počasi, korak za korakom, najprej se goji drevo, da se ga potem požaga, shrani, da se mu poišče primerno obliko, da se to obliko tudi ustvari. Da se kaj spremeni, je treba veliko potrpežljivosti , pomislite samo, koliko časa in nežnosti je bilo treba, da je Jožef pooblal eno samo mizo, da niso iz nje gledale ščetine, ki bi ranile dlan, koliko časa je bilo treba eno samo ploskev gladiti in ravnati. In pomislite, koliko časa, truda in potrpljenja j