Privilegij ljubiti. In voliti.

»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj!« (Jn 13,34) 

Nova Jezusova zapoved, tako jasna in tako težka, ljubiti. Tako jasna, ker vemo, kaj pomeni ljubiti, vsakdo to zna, vsakdo je že izkusil, kaj to pomeni. In tako težka, ker natanko vemo, da pomeni ljubiti nek napor in jo zato velikokrat skušamo narediti za nekaj, kar ni ljubezen. Prav zato ima Jezusova zapoved tudi razlago. Njegova zapoved je ljubiti tako, kakor nas je on ljubil. 

Kaj naj bi po mojem to bilo, naj vam ponazorim s primerom kateheze, ki smo jo pred kratkim izvedli v 9. razredu. Mladi so v dveh skupinah tekmovali, kdo bo prej napolnil kozarec, tako da so z žličkami vodo prenašali iz posode na drugi strani učilnice. Mučno, dolgotrajno delo. In jim je vendar dobro šlo. Toda kaj, ko sem jim tik pred tem, ko bi ena skupina napolnila kozarec, vodo izlil proč – in so morali začeti znova. Čeprav so me njihovi pogledi prebadali, vseeno niso odnehali. Še naprej so brez besed potrpežljivo prenašali vodo. Tudi tedaj, ko sem jim vodo izlil še drugič, še tretjič. Ker je to dinamika naših odnosov, vedno znova se kaj zalomi, vedno znova smo v čem razočarani, vedno znova se v njih srečujemo z vprašanjem smiselnosti, Gospod, mi padamo tako pogosto. 

In ravno to je prava, Jezusova ljubezen, kakor nas je on ljubil, nas, ki smo vedno znova na poti oddaljevanja in približevanja, ta večna potrpežljivost: začeti vsakič znova še enkrat, tudi ko bi se že lahko naveličal, odločiti se, da boš ljubil vseeno, tudi če kaže, da ta ljubezen nima smisla. Ker je to storil on. 

Ker je treba vedeti, da ljubezen ni le možnost našega življenja, tudi ne dolžnost, ki bi jo morali opraviti, temveč privilegij. Ker ljubezen v naša življenja prinaša nekaj tako velikega in lepega, česar ne more prinesti nobena druga stvar na svetu. V nas ustvarja okolje Božjega, daje nam smiselnost življenja, poleg tega nas nagrajuje z občutkom, da smo vsaj nekoliko spremenili svet. In to so vse stvari, zaradi katerih je življenje lepo tudi, ko je težko. »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.« (Jn 13,31) Točno tako, kadar ljubi. 

To naj nam bo v pomoč, ko bomo hoteli na hitro in na kratko odmahniti z roko, kadar se bo ponudila priložnost ljubiti. Ljubiti je privilegij. Ljubiti svoje drage, ljubiti svoje zoprne sosede, ljubiti sovražnike, tudi ljubiti domovino. Iti na referendum namesto na kavč ali na morje. Da, tudi voliti je ljubezen in je privilegij.

(misel ob 5. velikonočni nedelji, leto C)