Besede za srce

» Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli. « (Lk 2,12)  K nam v to našo noč, noč razočaranja in bolečine, noč samote in poraza, noč greha in izgubljenosti, potiho stopa Bog. Ne kot močni in vsemogočni, ne kot uspešni in popolni, takega v noči niti ne bi mogli sprejeti. Zato prihaja kot majhni, nemočni, nežni človek. Kot otrok . Takega Boga nocoj razodevajo angeli, Otroka, ki se z vsem zaupanjem daje grešnemu človeku v naročje, kot bi bile njegove umazane roke najbolj primeren, varen, svet prostor zanj, za krhkega in nežnega Boga, ki bi ga lahko poškodoval že en sam malomaren gib.  Zbuditi nežnost  Tako si je Bog zamislil človekovo odrešenje. Zaupati človeku v varstvo Boga kot krhkega otroka. Čudna, drzna, tvegana, vendar na svoj način tudi logična odločitev. Ker namreč ljudje pozabljamo, da so ljudje okoli nas nekaj krhkega, da so zato naši odnosi nekaj, s čimer je treba ravnati izredno pazljivo, previdno, nežno, ker vsakega, kakor plamen sveče, lahko ugasne in zlomi že

Menda se vsakdo od nas kdaj znajde na tnalu življenja, hočem reči, ko pride v težko situacijo, v kateri ne vidi pametne rešitve, ko se je torej treba odločiti med dvema (pre)težkima stvarema. Nekaj takega je bila ta Jožefova zagata, po eni strani je vedel, da s tako popotnico, kot je otrok neznanega porekla, v zakonu ne bo šlo, po drugi pa je imel Marijo še vedno tako zelo rad. Čeprav ni naredil najslabšega, kar bi lahko, da bi jo torej pravičniško prepustil kamenjanju, je bila njegova rešitev še vedno nekoliko prestrašena , »ni je hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil.« (Mt 1,19)  Strah  In ravno to je tisto, zaradi česar se Jožef ni mogel dobro odločiti. Saj vedno vemo, kaj je prav , da bi to tudi dejansko uresničili, pa nam ponavadi preprečuje strah . Kajti strah dela že tako težke stvari še težje, kot so sicer. Težo jim dodaja tako, da pred človeka prinese ves napor, ki ga je treba za kaj takega, pa ga drugače ne bi bilo treba, recimo odpoved željam, sprememb

Janez Krstnik v ječi je podoba človeka, razočaranega nad življenjem. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Človek, ki je nekoč gromko in prepričljivo kričal: »Spreobrnite se!« in »Sekira je nastavljena na korenine«, čuti globok poraz. Jezus dela drugače. Je morda zato Janez vse delal zaman? Se je zaman trudil, ko pa nič ne gre tako, kot si je zamislil, ko je njegovo življenje nekaj popolnoma drugega, kot je pričakoval, kot si je želel.  Kako kruto življenje pokončava človekove sanje … Ko ne gre po naše …  Ob tem spoznanju, do katerega menda pride slehernik, se jih nemalo poloti obup, tako da poraženi pred življenjem položijo svoje orožje in preprosto nočejo živeti več, samo še nekako dihajo iz dneva v dan. Spet drugi – takih je največ – to razočaranje napolnijo s cinizmom in je zato njihovo obnašanje polno grenkobe in strupa, s katerim polnijo še druge ljudi. Spet drugim postane za vse vseeno. Je pač tako, da se nam zdi, da je življenje lahko dobro in rodo

Moj ljubi sveti Miklavž! Spet je ta skrivnostni in sveti večer, noč, ko se potiho priplaziš mimo naših oken in vrat, se ustaviš in pobožaš moje srce, moje od sveta premraženo srce, ki ga je shladilo toliko dogodkov in ljudi, zaradi katerih sem skoraj nehal verjeti v ljubezen in dobroto. Noč, ko spet vem, da je vredno čakati in pričakovati, upati, da, verjeti, da mimo mojih vrat prav zdaj hodi nekdo, ki me ima rad. Morda sem zato nocoj, ko sem gledal žar v očeh otrok, ki so te s tako nestrpnostjo pričakovali, potočil solzo ali dve. Tako lepo je to vedeti, da še vedno si, da še vedno vsako leto prideš, da si še vedno tako dober do vseh, da ne pozabiš nikogar, prav nikogar na tem čudnem svetu. In veš, da je pest arašidov in nekaj suhih fig s pomarančo čisto dovolj zame. Samo da si se ustavil. Da nisi pozabil. To je v bistvu vse, zaradi česar te tako goreče pričakujem, da oprezam na oknu in ne morem zaspati, preden te vidim. Rad bi te srečal, rad bi te pogledal v oči in se ti zahvalil. Pa

Žalostna resnica je, da prepiri za čas praznikov pri nas nastanejo predvsem zato, ker je to pravzaprav edini čas, ko opazimo, da poleg nas živi še kdo drug. Da sredi tihe in samotne puščave svojega vsakodnevnega živetja – samotne, vendar prijetne puščave, ker je v njej vse po naše – opazimo nekoga živega.  Drugačnost nas spreminja  In ta živi in se da pokazati predvsem s svojo drugačnostjo , sicer je ne vidimo. Dokler se ljudje z nami strinjajo in nam ugajajo, niso nič drugačni od nas, niso živi, samo kot senca so, ki naredi to, kar naredimo mi.  Drugi pa v naši resničnosti oživijo, kadar so drugačni. Kadar se ne strinjajo z nami. Kadar nas kritizirajo. Takrat je njihova prisotnost divja kakor Janez Krstnik, ki »je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.« (Mt 3,4) Neprijetna, čudaška, strašljiva pojava. In prav zato tako namenoma zelo opazna, ker postavlja vprašanja o naših vrednotah in kliče k spreobrnjenju , k vrnitvi v ne