Preskoči na glavno vsebino

Prostor za Boga


Janez Krstnik v ječi je podoba človeka, razočaranega nad življenjem. »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Človek, ki je nekoč gromko in prepričljivo kričal: »Spreobrnite se!« in »Sekira je nastavljena na korenine«, čuti globok poraz. Jezus dela drugače. Je morda zato Janez vse delal zaman? Se je zaman trudil, ko pa nič ne gre tako, kot si je zamislil, ko je njegovo življenje nekaj popolnoma drugega, kot je pričakoval, kot si je želel. 

Kako kruto življenje pokončava človekove sanje …

Ko ne gre po naše … 

Ob tem spoznanju, do katerega menda pride slehernik, se jih nemalo poloti obup, tako da poraženi pred življenjem položijo svoje orožje in preprosto nočejo živeti več, samo še nekako dihajo iz dneva v dan. Spet drugi – takih je največ – to razočaranje napolnijo s cinizmom in je zato njihovo obnašanje polno grenkobe in strupa, s katerim polnijo še druge ljudi. Spet drugim postane za vse vseeno. Je pač tako, da se nam zdi, da je življenje lahko dobro in rodovitno, samo če poteka po lastno zastavljenih tirnicah, mnogo je idealov »dobrega življenja« in nihče od njih ni resničen – ker se ne da dobro živeti življenja, ne da bi bilo to rodovitno. Rasti pa daje Bog. 

Zato je treba Jezusov odgovor razočaranemu Janezu razumeti kot pogled na isto življenje z druge, širše perspektive: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« (Mt 11,4-6) Ni vse tako, kot vidimo sami. Zato tudi ni nujno »dobro« življenje takšno, kot smo si ga zamislili sami (ali kot so si nam ga zamislili tisti, čigar mnenje vpliva na nas, spletni vplivneži in vzgojni strokovnjaki denimo), temveč tako, kakršnega po naših šibkih in nepopolnih, tudi poraženih dejanjih dela Bog. In On dela stvari dobro, »slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni …« 

Pustiti Bogu, naj dela 

Takšna perspektiva verjame, da Bog dela dobro, tudi če ne dela po naših zamislih. In da je zato potrebno Bogu narediti prostor v svojih dejanjih, v življenju, ne samo, da bi živeli bolj mirno, sproščeno in neobremenjeno, temveč da bi bilo naše življenje odrešeno. Nehati se oklepati samo svoje moči, od tega otrdimo in slejkoprej omahnemo in v steni življenja. Narediti, kar moremo, potem pa pustiti, naj Bog naše delo dokonča in iz njega ustvari takšne rezultate, kot jih želi. 

On je Odrešenik, ne mi, On dela stvari dobro in prav, zato mu prepustimo stvari, ki jih ne moremo spremeniti, na katere nimamo vpliva. Več, kot bomo imeli prostora zanj, več bo v nas miru.

(misel na 3. adventno nedeljo, leto A)


Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j