Našli boste dete

»Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« (Lk 2,12)

K nam v to našo noč, noč razočaranja in bolečine, noč samote in poraza, noč greha in izgubljenosti, potiho stopa Bog. Ne kot močni in vsemogočni, ne kot uspešni in popolni, takega v noči niti ne bi mogli sprejeti. Zato prihaja kot majhni, nemočni, nežni človek. Kot otrok. Takega Boga nocoj razodevajo angeli, Otroka, ki se z vsem zaupanjem daje grešnemu človeku v naročje, kot bi bile njegove umazane roke najbolj primeren, varen, svet prostor zanj, za krhkega in nežnega Boga, ki bi ga lahko poškodoval že en sam malomaren gib.

Zbuditi nežnost

Tako si je Bog zamislil človekovo odrešenje. Zaupati človeku v varstvo Boga kot krhkega otroka. Čudna, drzna, tvegana, vendar na svoj način tudi logična odločitev. Ker namreč ljudje pozabljamo, da so ljudje okoli nas nekaj krhkega, da so zato naši odnosi nekaj, s čimer je treba ravnati izredno pazljivo, previdno, nežno, ker vsakega, kakor plamen sveče, lahko ugasne in zlomi že ena sama premočna sapa. Ena grda beseda, en odvrnjen pogled.

Pa vendar ljudje to pozabljamo, kar naprej, in zato kar vsakodnevno drug z drugim ravnamo pregrobo, grde stvari si govorimo, nasilni smo, robati, agresivni drug do drugega, kakor da so ljudje okrog nas nekaj, kar nam pripada, s čimer lahko počnemo, kar se nam zazdi in zahoče. Današnja noč nam daje v naročje Božjega Otroka, da bi se tega spet spomnili. Da bi z njim v naročju spet postali pazljivi, previdni, nežni do sočloveka, da bi se do njega spet obnašali, kot je prav – kot bi se do njega obnašal Bog – da bi z njim spet ravnali nežno. Z vsakim. Prijazno, prizanesljivo, potrpežljivo, humano.

Bog med nami

Ko se namreč v nas zgodi ta sprememba, se na zemljo spet vrne Bog, takrat se med nami začne odvijati odrešenje, tako pojejo angeli: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,14) Vzpostaviti mir med nami je namreč mogoče, kadar smo drug do drugega nežni, pozorni, vljudni, če želite. In tedaj, kadar se torej drug do drugega obnašamo kot Bog do človeka, je spet božič, se spet uresniči učlovečenje, je Bog spet Emanuel, »Bog med nami« – On pa prihaja narahlo, ne da bi pri tem upognil eno samo bilko: »Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost.« (Iz 45,8)

Naučimo se ob tem Otroku spet nežnosti, do sebe in do ljudi. Obnašajmo se drug do drugega vedno tako, kot da pestujemo tega otroka. Poiščimo dete v človeku in človeka v Detetu in bomo našli Boga v svoji noči.

Blagoslovljen božič!

(misel za božič 2022)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik