Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na december, 2014

Družina, naše svetišče

Na nedeljo po božiču stopamo v sama nedra božične skrivnosti. V družino . Tja je stopil Bog. Tam je Bog postal človek. Njegov Betlehem je v bistvu družina . Toda – da se ne bomo razumeli narobe: ne neka popolna družina, temveč čisto navadna družina, kakršne so vse naše, z vsemi lepotami in krizami vred. Tako je Bog družino posvetil. Naredil jo je za svet prostor . Za tempelj. Za prostor prisotnosti Boga v našem življenju. Za prostor, ki je človeku zatočišče in blagoslov, mir in opora, učilnica življenja in prisotnost bližine. Glede tega ne bomo debatirali. Ta naša družina je naše svetišče. Pravzaprav edino svetišče, ki ga imamo. Naša družina. Ta naša pomanjkljiva družina, ki ni niti blizu kakšni popolnosti. V njej in samo v njej se posvečujemo, v njej rasemo, v njej prejemamo svoj blagoslov. Ne vemo, zakaj ravno v taki družini. Toda ravno taka družina, kot je moja, mi je dana. In mi je dana z razlogom. Da me posvečuje . Toda ne bomo si tudi delali utvar. Kakor si jih nista delala

Otrok

Sin nam je dan. (Iz 9,5) Nocoj v temo sveta sije božična luč. Če bi nocoj stopili do Jožefa in Marije, če bi stopili do katerihkoli novih staršev in jim pogledali v oči, bi videli to božično luč. Kakšen žar, kakšno veselje, kakšno upanje, kakšen mir prinaša otrok . Res. Lahko si človek brez sočutja, brez obraza, brez duše, brez vrednot. Lahko si zelo slab, neobčutljiv človek. Lahko si velik revež. A ko v naročje dobiš otroka, takrat se spremeniš. Ko te osupne krhkost, milina in čista lepota otroka, takrat se spremeniš. Drugačen postaneš. Odgovoren, skrben, ljubeč. Človeški . Otrok te zaljubi v ljubezen … To noč človeštvo dobiva Otroka. To nerodovitno, nesrečno, zavedeno in izgubljeno človeštvo, ki je zašlo, ki je daleč od človeka in Boga, dobiva otroka . Ta otrok se rojeva v štalo ljudi. Rojeva se v mojo štalo. V mojo krivdo, v moje krvave roke so mi ga položili. V moj mrzel objem, v moje trde in skope dlani so mi ga dali, mojo samoto in krivdo in žalost je napolnil sij otr

Ljubiti življenje

Globoko sem prepričan, da ima vsak človek na tem svetu poslanstvo, ki ga lahko izpolni samo on in nihče drug, in da ne odide s tega sveta, ne da bi ga izpolnil. In izpolnjevanje tega poslanstva je preprosto: živeti, kar pa ne pomeni samo obstajati, preživljati čas, minevati, temveč odgovarjati na vprašanja , ki nam jih postavlja življenje. To so težka vprašanja. Saj jih poznate. Zahtevne odločitve, težke preizkušnje, nove, nepoznane življenjske situacije, trenutki negotovosti in strahu in obupa in še mnogo podobnega. A ta vprašanja niso naključna. V ozadju vseh teh vprašanj je Božji načrt za naše življenje in vedno isto, temeljno vprašanje, ki nam ga preko življenja postavlja Bog: » Hočeš živeti? « Eno takšnih vprašanj je vprašanje devici Mariji. Mojzesova postava pravi, naj se mlado ženo, ki k svojemu možu ne pride kot devica, odpelje k vratom njenega moža in se jo tam do smrti posuje s kamenjem. Marijo zato vprašanje, ali naj postane Jezusova mati, vznemiri, jo prestraši. To n

F. Milčinski Ježek, Prižgimo luč!

PRIŽGIMO LUČ! Pesem za naš temni čas in eno majhno lučko LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije! Iz oken vsake hiše naj prek dežel in mej srebrno cesto riše, da bomo šli po njej. PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije! LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije! Za otroke naše male: ko njihov bo ta svet, naj vrt jim bo, ne skale, kot bil milijon je let. PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije! LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije! Prižgimo jo vsi hkrati, po celem svetu hkrati, da bodo – kdove odkod – utrujeni soldati domov spet našli pot. PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati! LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Po celem svetu hkrati! Naj sveti kdo ve kam, saj kdaj že plamen sveče pokaže pot do sreče, človeku, ki je sam. PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati!

Veselje

Nekaj je naš problem. In tale december ta problem pokaže v vsej razsežnosti. V sebi imamo veliko praznino. Prazni smo. Samo poglejte obraze, mrke in zaskrbljene obraze našega časa, pa boste videli, da je res. Prazni smo. Zato kot nori iščemo nekaj, kar bi to praznino napolnilo. Zato postavljamo lučke, hodimo na koncerte, poslušamo lepo glasbo, zabavamo se, dobro jemo in veliko pijemo, iščemo idole, talente, nove obraze … nekaj, kar bi rešilo to našo globoko žalost, to našo zapleteno situacijo. In rezultat je vedno isti. Odgovor vsega našega iskanja je še večja praznina. Ko decembrska norija mine, ko se popije in poje do konca, ko vse izzveni, se vrne praznina, ta naša globoka praznina. Janez Krstnik pove, da delamo napako. Da iščemo mesija tam, kjer ga ni. Mi iščemo odrešenika zunaj sebe. Toda mesija ne pride od zunaj. Mesija pride od znotraj . Janez Krstnik pove in mi moramo verjeti: »Vi morate iti na pot do mesija vase , v svojo notranjost. Vi morate narediti spremembo v sebi.

Preveč

foto: theguardian.com Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža. (Iz 40,4) Pravijo, da večina bolezni današnjega časa izvira iz tega, kar imamo preveč . Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč preveč preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno odreagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A ponavadi je to takrat, ko si tega ne moremo privoščiti. Naslednji dan je nekaj pomembnega. Prisilimo ga, da zdrži. Dokler ne tako močno zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako odreagira tudi naše življenje, ko se začne vse sesuvati, ko vse začne razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo . V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo si naredili čas, v katerem imamo – in si celo želimo – imeti preveč.

Darila, darila, darila ...

Čas je zrel, že spet stopamo v mantro, v glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta: kaj boš kupil za darilo ? Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in rotila police, naj nam že pokaže tisto rešilno bilko, s katero bomo svojim dragim pokazali ... Le kaj jim bomo z darili pokazali? Jih bomo razveselili? Jih bomo nagradili? Jim bomo dali vedeti, da jih imamo radi? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti - da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali ljudomrzneži? Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je konec z dragimi darili. Da bom kupoval - ali pa celo naredil - samo še drobne pozornosti, (1) ker imam manj denarja kot prejšnja leta, (2) ker imajo vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in (3) ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, ponavadi vedno gre v spirali navzgor, saj se vsako leto pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj