Besede za srce

Jasno je, da je Jezus Nazarečane pritisnil na neko bolečo točko, da »je vse v shodnici zgrabila jeza.« (Lk 4,28) Zakaj, je težko reči, morda pa je v njih tlela želja po tem, da bi bili zato, ker je bil Jezus njihov rojak, nekaj privilegiranega. »Ali ni to Jožefov sin?« (Lk 4,22) Ni šlo samo za golo občudovanje, za preračunljivost je šlo. Imamo jo vsi, ki se gnetemo okoli Jezusa, češ, naš je in mi njegovi, poznamo ga, nam bo pa ja zrihtal popuste, da nam ne bo treba toliko trpeti, da bomo prvi na vrsti v čakalnici. Vsi bi radi izkoristili »veze in poznanstva«.  Jezus tega ni hotel. Pustimo to, da so bili zanj vsi ljudje enako pomembni. A se je v soočenju z njihovo željo menda počutil kar izkoriščen, na nek način celo zlorabljen. In se je razjezil tudi sam: »Ne, ne boste me imeli za nekoga, ki vam priskrbuje usluge!«  Dvojna jeza  Tako se v tem dogodku srečamo z dvojno jezo, Jezusovo in Nazarečanov, ta je privedla do njihovega burnega konflikta. Razjezimo se namreč takrat, kadar naletimo

Sanjarite tudi vi o tem, kako lepo bi bilo, če bi bilo spet vse tako, kot je bilo prej, pred tem nikomur ljubim časom? Kako bi bilo lepo, ko bi danes – kot nekoč – spet šli na kakšno potovanje, ko bi se danes lahko spet sproščeno objemali, plesali, se družili …  Teža sanjarjenja  Ampak danes je drugače, povsem drugače. Zato navidez povsem nedolžno zamaknjenje, ki se mu dandanes verjetno prepušča nešteto ljudi, niti ni tako neškodljivo, kot se zdi, povratek iz njega v resničnost namreč s sabo vedno nosi posledice. Najprej rojeva žalost, ker nam je bilo nekaj, kar se zdi, da je naše, da nam pripada, tako kruto odvzeto, potem pa postanemo še jezni, češ, zakaj se ravno nam to dogaja, zakaj moramo ravno mi živeti v tem obupnem času.  Premnogi ljudje s takim priokusom žalosti in jeze živimo aktualno sedanjost in morda prav zaradi njega med nami nastajajo tako čudne deviacije obnašanja. Menda bi radi živeli sedanjost v barvah preteklosti, da bi bil »danes« »včeraj«, radi bi imeli staro »norma

Saj veste, kajne, da pri Kani ne gre samo za vino: » Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani.« (Jn 2,1) Je pa ta žlahtna pijača odličen simbol tega, kar se je na njej zgodilo in kar se zgodi vsakomur, ki pusti v svoje življenje utrinek Božjega. Nekaj velikonočnega namreč, nekaj tretjednevnega.  Voda  Vedno je tako, da se v življenje sčasoma prikrade utrujenost , izčrpanost, naveličanost, temu se ne moremo izogniti. In ne glede na to, ali do tega pride zaradi obilice dela, nesrečnih dogodkov, nerazrešenih stvari iz preteklosti, neuresničenih pričakovanj ali samo zaradi moreče rutine, je ta vedno razlog za skrb. Zahteva našo pozornost. »Vina nimajo.« (Jn 2,3) Seveda govorim o utrujenosti v odnosih, ko vino, nekaj, kar »nam oživlja žile, srce razjasni in oko,« kot pravi Pesnik, ko nekaj, kar nam je (bilo) v veselje, poide in na mizo vsak dan dobivamo samo še vodo, tekočino brez barve in brez okusa.  Takšni brezbarvni obrazi, takšni brezokusni odnosi so vedno pogostejša stalnica naše

Nekdo ga je nagovoril, ko je bil Jezus krščen. In prav zato se je moral ob tem čutiti precej pomembnega. Čeprav enak med enakimi – ko je namreč »vse ljudstvo prejemalo krst, je bil tudi Jezus krščen,« (Lk 3,21) – Jezus tako ni bil samo številka, ni bil samo eden od mnogih. Nekaj posebnega je bil, oseba z dostojanstvom. Odprta nebesa in duh, ki je prihajal nadenj, vse se je zgodilo samo zanj, in besede so to samo še poudarile. »Moj Sin,« mu je dejal, da je razumel, da ima Očeta, da torej nekomu pripada. »Ljubljeni« ga je imenoval, da je razumel, da je nekomu mar zanj. »Nad teboj imam veselje,« je dodal, pomemben stavek, ki pove, da ga pri tem ne samo tolerira, ampak da je z njim zadovoljen. Da ga spoštuje .  Vrednost spoštovanja  Kakšna bogata dediščina za človeka je to troje, pripadnost, ljubezen, spoštovanje , posebno pa zadnje, saj je prav to tisto, ob čemer se človek začne zavedati svoje vrednosti. Menda brez tega nihče ne more priti skozi življenje in izpolniti svojega poslanstva,

»V začetku je bila Beseda. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,1.3) V osnovi, v temelju vsega je beseda, tako lahko razumemo »začetek«, in res je tako. Pomislite samo na to, kako hitro lahko ena sama beseda izboljša ali pokvari stvari, kako smo lahko samo zaradi ene besede dobre ali slabe volje. Beseda je tudi na začetku človeka, nekdo smo postali, ko nas je nekdo poklical, tako smo vedeli, da obstajamo, da nismo nihče. Z besedo je nastal odnos in ko je nastal odnos, smo nastali tudi mi. »V njej je bilo življenje.« (Jn 1,4)  Tako da beseda ustvarja. Ustvarja dobro in plemenito in ustvarja grdo in slabo med nami, nikoli ni nekaj slučajnega in zanemarljivega. Zato je od naših besed tako veliko odvisno, zato jih je treba pazljivo izbirati. Besede so namreč prve graditeljice odnosov , ti pa so vse in največ, kar imamo. Spomnimo se, zaradi njih sploh živimo, zaradi njih sploh obstajamo.  Prav to bi morali imeti pred očmi, ko se za besede odločamo instin

Okrepljeni od srečanja z Jožefom, Marijo in detecem so se pastirji vrnili na svoje poti, v svoja življenja, nekaj jim je v tem srečanju dajalo moč, da so »slavili in hvalili Boga« (Lk 2,20), da jim je bila v roko dana neka luč, ki jim je pomagala stvari videti in razumeti drugače kot doslej. To jih je vodilo.   Tudi mi si moramo danes izbrati nekaj, kar nas bo vodilo. Kakor v temo namreč stopamo v novo leto, nič ne vemo, kaj nas čaka. Če smo se česa naučili v preteklem letu, smo se tega, da ni nič v naših rokah, da je vse nestabilno in negotovo – razen tega srečanja, razen te luči, ki nam je bila dana v roke in s katero si bomo svetili na dogodke, na srečanja, na odločitve naslednjega leta. Morajo iti z nami, vse skupaj bomo videli v drugačni luči, če bomo razumeli, da je tu, na isti poti kot mi, Emanuel, Bog z nami . Potem bomo tudi mi »slavili in hvalili Boga«. Ker nimamo drugega kakor zavest, da je kdo, ki nas ne zapusti, karkoli že se bo zgodilo. Vse drugo je nestabilno in negotovo