Preskoči na glavno vsebino

Voda in vino


Saj veste, kajne, da pri Kani ne gre samo za vino: »Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani.« (Jn 2,1) Je pa ta žlahtna pijača odličen simbol tega, kar se je na njej zgodilo in kar se zgodi vsakomur, ki pusti v svoje življenje utrinek Božjega. Nekaj velikonočnega namreč, nekaj tretjednevnega. 

Voda 

Vedno je tako, da se v življenje sčasoma prikrade utrujenost, izčrpanost, naveličanost, temu se ne moremo izogniti. In ne glede na to, ali do tega pride zaradi obilice dela, nesrečnih dogodkov, nerazrešenih stvari iz preteklosti, neuresničenih pričakovanj ali samo zaradi moreče rutine, je ta vedno razlog za skrb. Zahteva našo pozornost. »Vina nimajo.« (Jn 2,3) Seveda govorim o utrujenosti v odnosih, ko vino, nekaj, kar »nam oživlja žile, srce razjasni in oko,« kot pravi Pesnik, ko nekaj, kar nam je (bilo) v veselje, poide in na mizo vsak dan dobivamo samo še vodo, tekočino brez barve in brez okusa. 

Takšni brezbarvni obrazi, takšni brezokusni odnosi so vedno pogostejša stalnica naše vsakdanjosti, ljudje brez volje do življenja, ki so spoznali, da so v življenju samo še sužnji obveznosti, pričakovanj, odlokov in zapovedi, da nimajo nikakršnega veselja več, da samo še preživljajo dneve in noči. Pozabili so na svoje želje in hrepenenje, zanemarili svoje občutke. In postali kot suhi »kamniti vrči«, pripravljeni za izpolnjevanje dolžnosti

Vino 

In tukaj pridemo do vina, junaka naše pripovedi. Kdor je imel kdaj opravka z njim, ve, da je vino veliko več kot le alkohol, je namreč nekaj porojenega iz ljubezni in dolgotrajnega človekovega dela in napora, a tudi in predvsem stvar dobrega občutka, navdiha, če želite. Navdih pa je iskra Božjega v človeku, od neznanokod prihaja vanj, in naredi nekaj, česar človek po svoji pameti sam ne zmore. »Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, ni vedel, od kod je. 

Strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli.« (Jn 2,9) Zato je treba za vino na mizi ob lastnem delu in trudu pustiti dovolj prostora tudi svojim občutkom. »Karkoli vam reče, storite.« (Jn 2,5) Ni treba, da smo vedno dobre volje. Ni treba, da smo popolni, da smo vedno močni in neuničljivi. Lahko smo tudi žalostni in razočarani in lahko nas boli. Občutke, to Božjo iskro v nas, zaradi katere si želimo ljubljenosti, pozornosti, lepote, je treba poslušati. In slišati. Nekaj narediti. Potem voda postane vino. Potem se v mrtvilo vrne življenje. Veselje. Energija. Strast. Navdušenje. Tretji dan

In zanj je treba poskrbeti, za utrinek Božjega v svojem življenju, v svojih odnosih, za tisto, s čimer izstopimo iz splošnega hitenja in koristolovstva, za svatbo, torej, za nenujno, nekoristno, ko imamo čas dobiti tisto, po čemer hrepenimo. Vzemimo si čas za molitev, za pogovor, za kavo, za sprehod. In ne kakršnokoli od teh stvari, bodimo zahtevni. Življenje je prekratko, da bi pili slabo vino.

(misel ob 2. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

  1. Zelo lepe in resnične besede. HVALA! Življenje je res prekratko, da bi pili slabo vino.. umira mi zelo mlada prijateljica
    :(

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n