Besede za srce

Še ena stvar, ki smo jo izgubili, ko smo kot družba obogateli in predvsem ko smo se predali neobrzdanemu potrošništvu, so dobri sosedje . Dobili smo sicer »najboljšega soseda«, toda prav ta in njemu podobni sosedje so povzročili, da ostalih sosedov preprosto ne potrebujemo več. Če ti manjka izvijač ali se ti pokvari kosilnica, ne stopiš več k sosedu, da bi ga vprašal za pomoč, ničesar več si ne izposodimo, kar kupimo tisto, kar potrebujemo tisti trenutek, pa čeprav tega zelo verjetno ne bomo več potrebovali. Manjvrednost? Menda je v ozadju želja po neke vrste samostojnosti in neodvisnosti, po nekakšni »najstniški« potrebi, da bomo vse naredili sami in da pri tem ne potrebujemo nobene pomoči. Res je, takšne vrste samostojnost ti daje občutek moči , ne vem pa, če daje človeku tudi samozavest , čeprav mnogi mislijo, da je tako. Imamo namreč občutek, da prositi za pomoč ustvari nekakšno podrejenost, da pomeni prositi nekoga za uslugo torej pomeni biti sam nesposoben in potemtakem t

Fant je bil strašno nemiren, v tistih petih minutah, ko smo v tišini molili pred Najsvetejšim, si je obrisal nos, precej naglas, brskal po žepih, če ni morda doma pozabil ključev, praskal se je, potem pogledoval sem in tja, ogledal si je že stokrat ogledane freske na stropu. Nič drugače ni z mladimi, težko je brez glasbe in telefona o čem razmišljati sam pred seboj, nič drugače z odraslimi, v tišini se v cerkvi redno zasliši kakšno tiho žvižganje številnih sičnikov rožnega venca. Hrup in zaposlenost Ni tako nedolžna, ta zasvojenost s hrupom, navadili smo se je, nenazadnje v vsaki spodobni trgovini, v vsakem frizerskem salonu, v vsakem avtu kaj ropota, glasba, reklame, oglašanje s pomembne tekme, tako zelo smo ga navajeni, da ga pogrešamo tudi med tekom po gozdu, na kolesu, na sprehodu, zato slušalke na številnih ušesih, milijarde in milijarde ogledov na youtubeu, glasba daje ritem življenju . Poleg smo dali še potrebo po zaposlenosti, svet nam jo je privzgojil kot merilo vrednos

Vedno smo v skušnjavi, da bi kakor »učitelj postave« iz uvoda v Jezusovo priliko svoje krščanstvo in svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi ju zavili v nek megleni celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s sabo. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkretni Bog hoče biti, ne neka oddaljena teorija, otipljiv, konkreten želi ostati, kot raztrgani, napol mrtvi človek ob poti: »kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja , pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor. Težka vprašanja Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj , iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo , zato

Imam neverjetno srečo, da pripadam eni od tistih družin, ki so se odločile svoje otroke »vzgojiti« za ljubitelje hribov in ostale narave. Ne zato, ker bi bil s tem pridobil na nekem »naravnem« čutu za potrebnost rekreacije in gibanja na svežem zraku. Tega se dandanašnji mladeniči navdušijo tudi ob ekranu ali pa v trgovskem centru, ko cedijo sline za brezhibnim trebuhom pred poletno sezono, hitro rastočimi bicepsi ali pa vsaj za novimi športnimi copati. Sploh pa taki navdušenci bolj ali manj narave v svojem zasledovanju cilja niti ne opazijo. Za dober ritem si v ušesa vtaknejo kako moderno poskočnico in nato zdrvijo na trimček za lepo postavo. Na vrhu pokadijo cigareto, spijejo pivo in se pijani od dosežka spet skotalijo v dolino. Ko govorim o ljubezni do narave, ne govorim o tem. Govorim pa o tem, kako rad vstanem ob štirih zjutraj, ko gre za hribe, kako žalostno gledam skozi okno v lep sončen dan, ko sem pri obveznostih v hiši, in kako drugačen postanem, ko na gorski stezici zagl

»V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹,« (Lk 10,5) ker je kristjan najprej, pred vsemi drugimi stvarmi, prinašalec miru. Tak pa je, kadar gre kot jagnje med volkove . Nemočni Takšen je v ta svet poslan Jezusov učenec. Popolnoma neopremljen in neoborožen, popolnoma nepripravljen in nemočen pred silami tega sveta, pred mašinerijami, ki upravljajo s tako velikimi vsotami in s tako mogočnimi močmi, da se zdi z njimi neumno spopadati. Ker nimaš nobene možnosti za uspeh. Kdo pa si ti, da se boš postavil pred miljardno vojsko telefonske industrije? Kakšne možnosti imaš proti modnim silam, ki želijo tvojo hčerko napraviti za model poželenja? Kaj bo en sam glasek, ki med množico edini vpije drugačne besede? Jezus bi bil težko bolj realno krut. Njegov učenec, človek evangelija, sploh nima možnosti za uspeh. Ker Jezus želi za svoje učence tiste, ki nimajo ne denarja, ne zavarovanja ne jokerja iz rokava, niti zvez na vplivnih mestih. Preprostega, ranljivega, brez orož

Klepetulja sem po naravi, ne da se ne bi mogel ustaviti, ko enkrat odprem usta, pa vendar, veliko in naglas govorim, posebno s prijatelji. Ravno tako se je začelo, ko smo se oni dan po dolgem času spet videli, na Snežnik smo šli s prijateljem in prijateljico, v globoke slovenske gozdove, iz katerih je vel hlad, ozaljšan z žvrgolenjem tisočih ptic in samoto, prijetno samoto, ki človeku, meščanu vedno tako dobro dene. Bilo je pač po dolgem času, to imam reči v svoj bran, in zato si je bilo treba veliko povedati, treba se je bilo veliko smejati, tudi to dobro dene, dati čas od vsega hitenja pozabljenim stvarem. Ne bom si očital, da sem ob tem pozabil tisto pomembno stvar, o kateri je pisal Zaplotnik, »da se po gorah hodi tiho, da moraš tu glasove sprejemati, ne pa oddajati.« A tako pač je, ko šele stopiš na pot navkreber, ko se iz avta s hrupno glasbo spraviš v tišino, ko se s še vedno polno glavo reklam in živopisanih napisov preseliš v zeleno mirovanje, še nisi tam. Si še vedno v d