Imam neverjetno srečo, da pripadam eni od tistih družin, ki so se odločile svoje otroke »vzgojiti« za ljubitelje hribov in ostale narave. Ne zato, ker bi bil s tem pridobil na nekem »naravnem« čutu za potrebnost rekreacije in gibanja na svežem zraku. Tega se dandanašnji mladeniči navdušijo tudi ob ekranu ali pa v trgovskem centru, ko cedijo sline za brezhibnim trebuhom pred poletno sezono, hitro rastočimi bicepsi ali pa vsaj za novimi športnimi copati. Sploh pa taki navdušenci bolj ali manj narave v svojem zasledovanju cilja niti ne opazijo. Za dober ritem si v ušesa vtaknejo kako moderno poskočnico in nato zdrvijo na trimček za lepo postavo. Na vrhu pokadijo cigareto, spijejo pivo in se pijani od dosežka spet skotalijo v dolino.
Ko govorim o ljubezni do narave, ne govorim o tem. Govorim pa o tem, kako rad vstanem ob štirih zjutraj, ko gre za hribe, kako žalostno gledam skozi okno v lep sončen dan, ko sem pri obveznostih v hiši, in kako drugačen postanem, ko na gorski stezici zagledam sončni vzhod, ko s polnimi pljuči vdihnem vonj po mahu na sprehodu po izčrpavajočem sestanku, ko ne slišim drugega od ptičjega petja in čričkov, šumenja dreves in škrebljanja peska pod koraki. Ko se čudim nebu, polnemu zvezd.
Govorim torej o tem, kakšen pridem nazaj. Miren, srečen, vesel, zadovoljen. Tak, kot si človek želi biti večino časa. Narava da človeku tisto, česar mu ne more dati nobena knjiga in nobena psihološka seansa. In glede na to, kako veliko so dandanes vsega siti meščani pripravljeni plačati za spanje na senu ali za kidanje gnoja na kmetiji pod vršaci, glede na to, koliko popotnikov se odpravi na pešpot do Santiaga, je to očitno jasno vedno večjemu številu ljudi. Jasno, da smo z odmikom od narave izgubili nekaj bistveno človeškega. Pa vendar ljudje, ki samo stopijo v naravo, še ne pridejo drugačni iz nje. Ker ne spreminja samo njena tišina, ne spreminjajo črički, ptice, sveži zrak. Narava sicer daje, narava sicer govori, a le tistemu, ki je to pripravljen vzeti, ki ponudi roko, ki prisluhne, ki se ustavi in pusti, da ga česa nauči. Ponižen je treba biti v naravi, majhen, tih, kot učenec pred tihim učiteljem. Kajti šele tako se človek v naravi spremeni. Šele tako spet pride do tistega, kar je izgubil, ko se je odpovedal naravi. Ko zasliši, ko zagleda, ko se odprtih ust zave, da je narava najpristnejša podoba njenega Stvarnika.
Morda se tu začenja pot nove evangelizacije. Razmišljamo, kako spregovoriti o Bogu sodobnemu človeku, ne da bi nas kot tečne muhe v srdu odgnal, v govorici, ki bi jo sam tudi razumel. Toda pri tem so besede popolnoma nemočne, za Boga ni dovolj prepričljive besede, spektaklu je zapisan svet brez Boga. Človek se je namreč najbolj umaknil Bogu takrat, ko se je umaknil od narave, zato bo menda tudi edino, kar ga bo prepričalo, da potrebuje Boga, občutek, ki mu ga bo dala narava – in sam Bog po njej. Že stari Judje so to razumeli, razumeli, da je prva Božja govorica, ki smo je sposobni razumeti, tista, ki govori po stvarstvu. Da je prvi pristni občutek Boga prav tisto, kar je doživel prerok Elija na Horebu (1 Kr 19,11-13), veličastni občutek čudenja na vrhu gore. Dar. Edino, kar pri tem lahko storimo ljudje, je, da človeka naučimo brati ta evangelij brez črk, napisan v slehernem kotičku našega lepega sveta. Če povem drugače, da ga vzgojimo v sposobnosti občudovanja lepote. Vse ostalo bo naredil Bog, v to sem prepričan, prepričan zaradi lepote, ki se mi ponuja iz dneva v dan v obronkih nad mestom, in prepričan zaradi lepote tistih, ki jo zmorejo občudovati.
(kolumna je bila objavljena v reviji Cerkev danes, julij 2019)
Komentarji
Objavite komentar