Preskoči na glavno vsebino

Mimohodci


Vedno smo v skušnjavi, da bi kakor »učitelj postave« iz uvoda v Jezusovo priliko svoje krščanstvo in svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi ju zavili v nek megleni celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s sabo. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkretni Bog hoče biti, ne neka oddaljena teorija, otipljiv, konkreten želi ostati, kot raztrgani, napol mrtvi človek ob poti: »kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.

Težka vprašanja

Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In ravno zato tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas za tisto, kar želimo postati.

Iti mimo

Vendar so samo ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih ljudje radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim odgovorom opredelimo, opredeliti pa se nočemo, neke vrste strah nas zajame ob tem, strah pred dokončnostjo odločitve menda, smo ljudje razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo.

Tako se lažje živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti, ne, kar bi bilo bolj koristno, ampak kar bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu, in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred samim seboj. In takšno življenje imamo radi, da le imamo čimveč stvari, ki nas zamotijo pred grdo resničnostjo, slušalke, turško nadaljevanko, pivo na plaži.

Lažje se živi brez teh vprašanj, veliko lažje brez prilike o usmiljenem tujcu, to so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in ki nas delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodimo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehamo postavljati vprašanja.

(misel ob 15. navadni nedelji, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več