Besede za srce

Ta nocojšnja noč je človekova najbolj trda resničnost. Za koga je to noč osamljenosti in potrtosti, za koga noč poraza ali celo obupa. Za koga noč sovraštva, za drugega spet noč negotovosti ali revščine ali slepote. Noč človekove izgubljenosti je to. Noč ne nastane kar tako in tudi ne mine kar naenkrat. In pusti neizbrisno sled. Zato je vsaka človekova noč težka . Morda prav zato pa je vsaka človekova noč tudi sveta. V tej težki noči se je namreč zgodila čudovita skrivnost, ki jo je napisala Ljubezen, v človekovem življenju vedno prisotna Ljubezen. Ta človekova tema, trpljenje in greh in majhnost – recimo kar človekova človeškost, tisti del človeka, ki ga nihče ne mara – so postale jaslice. Prebivališče Boga med ljudmi . »In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21,3-4) Morda je to težko verjeti,

Ne bom lagal. Tudi zame je eno težjih vprašanj, ki jih postavlja advent, vprašanje veselja , ki ga napoveduje. Ker je res težko biti vesel v tem svetu, ne da bi si pri tem zatiskal oči nad situacijo v velikem ali v drobnih svetovih našega življenja. V tem me preseneti Marija. Na njenem obrazu so skrbi, ki jih prinaša nosečnost v čudnih okoliščinah. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na to odzvala okolica, če je ne bodo mar kar ubili. In če bo preživela, kako bo živeti z večno sramoto, kako bo preskrbela otroka in kje sploh bo živela … Toda kljub tem skrbem Marija ljudem prinaša veselje. Vzbuja upanje. Ne zaradi mladosti ali uspeha ali brezskrbnosti. Marija ni zmagovalka. Nosilka Boga je . Zato je vesela. Pravo veselje se ne more roditi iz zunanjih stvari. Dokler bomo namreč iskali razloge za svoje veselje od zunaj, bomo vedno ostali razočarani. Tako je. Zunanje veselje je minljivo in krhko, tako hitro se razpoči kot milni mehurček. Slejkoprej se bo ko

Iz oken vsake hiše naj čez dežele in meje srebrno seme seje in zlo iz src nam briše. Prižgimo luč, ljudje. Za otroke naše male: ko nam preveč bo let in njihov bo ta svet, naj vrt jim bo, ne skale. Prižgimo luč, ljudje. Prižgimo jo vsi hkrati, da bodo vsepovsod utrujeni soldati domov spet našli pot. Prižgimo luč, ljudje. Saj kdaj že plamen sveče pokaže kod in kam gre prava pot do sreče, ko človek tava sam. Prižgimo luč, ljudje!

Kadar v življenju postane močno temno, kadar se ti dogajajo hude stvari in zreš zlu naravnost v obraz, tvoje življenje pa zato postane polno samote, žalosti in obupa, se te polasti grozen občutek, da ne moreš storiti ničesar. Da si nemočen. Da si v primežu, iz katerega se ne moreš izviti. Takšno moč ima tema ... Gandalf je sedel pri mizi in se zgrozil, ko je ugotovil, da je svet zajelo zlo. Tema, ki se je začela širiti nad ves svet, nad srca ljudi, in se jih polaščati. Potem so razpravljali, kaj naj storijo. In je dejal: » Nekateri verjamejo, da samo velika moč lahko zadrži zlo. Toda sam sem odkril nekaj drugega. Ugotovil sem, da so to majhne stvari. Vsakdanja dejanja navadnih ljudi, to zadržuje temo proč. Preprosta dejanja dobrote in ljubezni. « (J.R.R. Tolkien, Hobit ) Tam se dogaja vse pomembno za življenje, naše spreobrnjenje in naše odrešenje. V majhnih dejanjih dobrote in ljubezni do ljudi, s katerimi živimo. Tam se rojeva Bog v ta svet. Ni moči, ki bi premagala temo. So

Drobtina iz Rima #9 8. decembra je bilo v Rimu gotovo najhladnejše jutro v vsej jeseni. Tako mrzlo in neprijazno, z rahlim dežjem in ledeno hladnim vetrom, ki je pihal na premočene lase. Presenetilo me je, priznam, tako kot tudi meteorologe, ki so ustrelili povsem mimo. Verjel sem jim in šel na Trg svetega Petra premalo oblečen. Kako mi je bilo žal! Ko se je zdanilo, me je zeblo tako zelo, da sem začel trepetati. Tako zelo me je zeblo, da sem razmišljal, če se ne bi raje kar odpravil nazaj domov. Pa sem vendarle ostal. Še dobro. Poleg mene je sedel mlad fant, krepko zatopljen v molitev. Pridružil sem se mu. Tudi zato, da bi lažje prestajal dve uri čakanja na mrazu, da se maša začne ... (Tule se bom v svoji pripovedi samo malce ustavil in vprašal, če verjamete v čudeže. Verjamete v Miklavža? Samo tri dni prej sem v svojem pismu Miklavžu zapisal, da si želim topel šal. Zjutraj ga pred mojimi vrati seveda ni bilo. Toda ... ) Ko sem se v mrazu tako stisnil skupaj, da me je še

Pripravite pot Gospodu . (Lk 3,4) On ne prihaja tako, da bi se ga slišalo. Prihaja kot tihi šepet. In sliši ga samo tisti, ki ima dovolj občutljivo uho, izbrušeno v delavnici tišine. Poslušanje je težka stvar. Od poslušanja odhajaš globoko ranjen. Dotakne se te, tako močno se te dotakne, da ne ostaneš več tak, kot si bil prej. Morda si zato advent ponavadi delamo tako močno hrupen: da ne bi slišali. Ne sebe, ne drugih, ne Boga. Ker slišati vedno pomeni – spreobrniti se. Toda takšen je uvod v evangelij: človek, ki je tiho in posluša. In se tako spreobrača: Janez Krstnik v puščavi. To ni beg, to je uvod v evangelij. Da bi razumeli evangelij, da bi ga srečali in da bi ga živeli, je potrebna tišina. Globoka tišina. Nič. Praznina. Molk pred svetom, pred Bogom, pred seboj. Brez opravičevanj, brez argumentov, brez moči, brez izgovorov, brez krivd. Samo poslušanje. Vem, da se velikokrat ponavljam, toda našega sveta ne bodo rešile besede. Rešila ga bo tišina. V njej se sliši Boga, ki re

Dragi sveti Miklavž! Morda me tokrat ne boš prepoznal po pisavi. Drugačna je kot takrat, ko sem ti pisal kot mali Marko, z ročicami, umazanimi od flomastra, in s sijočimi očmi, ki so v resnici verjele, da boš moje pismo vzel s police, ga prebral in izpolnil želje, ki sem ti jih napisal z nerodnimi črkami. Drugačna je, ker sem drugačen tudi jaz. Koliko stvari se je spremenilo od takrat, ko sem ti zadnjič pisal. Končal sem šolo, pa jo spet začel. Naredil sem nekaj velikih neumnosti, zaradi še zdaj prejočem katero od črnih noči. In bil sem pomemben, cenili so me. Srečal sem mnogo ljudi, več dobrih, kot slabih. In užil sem življenje v vsej sladkosti in grenkobi, ki jo premore. Drugačen sem, veš, res sem drugačen. Ta večer pa je še vedno isti kot takrat. In v njem sem vsako leto isti tudi jaz: mali Marko, ki z vznemirjenjem čaka tvoj tihi prihod - in ti piše pismo. Ker želim biti nocoj, vsaj za en večer, spet tako preprost, kot sem bil takrat. Ni lahko, veš. Vmes so me ljudje hiteli p