Besede za srce

Iskanje naših mladih, podobno iskanju Jožefa in Marije, navdaja starše z grozo. Najprej v njihovih malih nevšečnostih in navihanosti. Potem, ko rasejo, pa vedno bolj v spoznavanju, da naši otroci naenkrat niso več naši. Kot da so nekdo drug. Prej naš mali, tako poslušen in prisrčen, zdaj pa se zapira pred nami, oblači v črnino in prebada ustnice ... Mogoče mislite, da so vaši otroci izgubljeni. Morda zato, ker vas ne poslušajo. Morda zato, ker so drugačni od vas, ker so jim všeč povsem nasprotne stvari kot vam. Morda zato, ker so se spremenili, morda zato, ker več živijo skozi ekrane in ekrančke kot s pogledom na obraz. Morda še zaradi česa drugega. Toda naši otroci so v resnici izgubljeni, če niso v tem, kar je njihovega Očeta . In danes mnogo otrok ne ve, kje bi našli to Očetovo hišo . Nihče jim je ni pokazal. In se izgubljajo. Ker jo morajo najti. Ker je jasno, da drugače ne gre. Da morajo biti tam. In poskušajo tam, kjer čutijo varnost, sočutje, zadovoljstvo ... na kratek rok.

Človek. Za tabo je človek. Manjši. Za njim je spet človek. Še manjši. Za njim je spet človek. Manjšejši. Za njim je spet človek. Najmanjši. Za njim pa spet človek. Najmanjši človeček. Za njim pa je niče, v prah poteptano. Za ničem je Bog. Ravno prav velik za tvoje srce. Naj se rodi v njem. Blagoslovljen božič.

Zgodilo se je nekaj nepričakovanega! Bog je prišel na svet! Na svet, ki ga ne potrebuje kot Boga, ampak kot igralca v zgodbi. Na svet, v katerem se mora boriti s svojimi plastičnimi posnetki, božički, potovanji, televizijo in z ničem, ki ga ustvarjajo. Na svet, ki ga bo imel za sad človeške domišljije, za figuro zaslužka, za provokatorja, za zvezdo verskega turizma ... Za vse, samo za Boga ne. Veliko si upa. In ravno to je pri Bogu tako neverjetno: da stopa prav tja, kjer ga ne potrebujejo, ker ve, da ga prav tam tako močno potrebujejo. V nezavedno temo, v nikdar zastavljene vprašaje, v poglede brez prihodnosti. Zakaj? Ker se sili tja? Ker hoče vzbujati pozornost? Ne. Ker brez njega preprosto ne gre. Stopa najprej tja, kjer so ljudje začutili, da ga potrebujejo. Stopa v razdrte družine in k osamljenim ljudem; stopa k obupanim in neutolažljivo žalostnim; stopa k vsem, ki so to noč razočarani in malodušni, vsem, ki ne verjamejo v prihodnost ali v življenje; stopa k vsem malim: v

Umolkniti, opazovati, odločiti se. Skozi vse to je peljal naš advent. Tri postaje, ki naj bi nas od teme sveta pripeljale do luči – če naj »luč« poimenujemo tisto sveto, ki nam ga je iz prsi iztrgal življenjski ritem in sistem, ki golta naše vrednote, naše dragocenosti in nam v zameno podtika ceneni kič. Velikokrat sem govoril o temi. Ne zato, ker bi vam hotel ugasniti pogum, ampak zato, da bi postali občutljivi na temo. Da bi potemtakem znali ugledati, kaj je LUČ. Luči namreč ni lahko najti. Pravzaprav je sploh ne moremo najti. Sama mora priti do nas. Naša naloga pa je, da jo med veliko drugimi, mogočnejšimi »lučmi« opazimo, da pred njo umolknemo in potihnemo vse druge glasove, da jo sprejmemo – da ji pustimo priti. Saj se boste smejali. Rekli boste: Kdo si ne želi nečesa tako lepega, kot je božič? Kdo si ne želi iti domov z lažjim srcem? Kdo si ne želi rešitve? Marsikdo. Vsak, ki misli, da mu nič ne manjka. Vsak, ki misli, da ne potrebuje rešitve. Vsak, ki misli, da je luč, ki

... in pri nas smo se sklenili pred njim malo umiriti. Pred vsem hitenjem dajemo roke njemu. Morda bo pomagala tudi ta lepa pesem, ki jo bomo danes zapeli čisto na koncu naše molitve. Čakam na mir. Želim vam miru.

Poslanica za Luč miru iz Betlehema 2009 Letos nimamo zate nič novega. Kot vedno: eno svečo in en plamen, enega človeka in en nasmeh. Res nič posebnega. Človek in sveča, kakršnih srečaš na stotine, s plamenom in nasmehom, kot bi ju lahko imel vsak. Pa ju nima. Ta plamen ima posebno moč. Ta plamen je luč od Boga. Zmore ti dati upanje, moč in pogum. Zmore ti vžgati srce. Kot ga je vžgal človeku z nasmehom. A ne, ker ga nosi; ker ti ga daje. Zdaj je res tvoj! Ko te je torej plamen vžgal, ga nesi nekomu. Nekomu, ki mu je ugasnilo srce. Zanj si ga našel, zanj gori v tebi. In ne boj se, če ti po poti ugasne plamen. Da ti le ne ugasne srce. Saj … Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven?

»Kaj naj storimo?« Priti do tega vprašanja je že veliko. Pomeni, da te je prizadelo. Da se ti zdi, da ne gre vse, kot bi moralo. Pa čeprav so rezultati v redu. Čeprav ne stradaš kruha, so otroci našiti z dobrimi ocenami in vsak v roki pestuje svoje darilo. Kdor zna v takem toku prepoznati mrtvilo duše, kdor se zna v trgovini ustaviti in v ogledalu opaziti utrujene oči, kdor zna prepoznati, da je njegovo življenje samo še hitenje, kdor je še občutljiv na to, kaj se dogaja na dnu, ta ima pred seboj rešitev. Mnogi ne pridejo do tega. »Kaj naj storimo?« Odgovorov na to vprašanje je cela množica. Vsak dan jih dobivamo na izložbi, vsak dan nam jih ponujajo na vsakem koraku. Instant sreča. Za danes. Kaj bo jutri? Kdo ve. Bolj ali manj droga take ali drugačne vrste. A če smo res občutljivi, če res znamo prepoznati in si priznati razočaranje, ki ga doživljamo nad nadomestki za tisto, kar potrebuje naša duša, če glavobola ne bomo ugasnili s prvim analgetikom, ki nam pride pod roke, pot

Glas vpijočega v puščavi ... Kjer kriči in ga nihče ne sliši? Glas vpijočega takrat in danes ... in še vedno nihče ne sliši? Velikokrat imamo tisti, ki smo kakorkoli vpeti v vzgojo, očetje, matere, učitelji, kateheti in še kdo, občutek, da govorimo v prazno; da se trudimo v prazno; da je vse, kar delamo, brezsmiselno ... kakor vpitje v puščavi, kakor kričanje med tisoč in tisoč hrupi današnjega sveta. Kjer te nihče ne sliši. Pa tudi če te sliši, skomigne z rameni in gre svojo pot. Ni tako samo z govorjenjem. Vse naše oznanilo, pa naj bo to samo droben zgled, ki ga postavljamo » svetu na ogled «, marsikdaj ne sproži samo ignorance, temveč tudi nasprotovanje in zasmeh. Da se začneš spraševati, ali je sploh prav kaj govoriti in ali ne bi bilo bolje raje molčati. To navdaja človeka z obupom, mar ne? Zato marsikdo utihne. Ali pa ga utišajo tisti, ki jih to moti ali jim odžira dobiček. Nezavedajoč se, da je morda prav to tisto, kar ga bo rešilo ... Ko človek utihne, sliši. Kdor n

Nekateri že vzhičeno ploskajo, da se bliža najlepši čas leta. »Veseli december« mu pravijo. Drugi prestrašeno pogledujejo, ali ga bodo letos tudi preživeli, čeprav je denarnica tanjša kot lani. A vrtiljak se je že začel vrteti in hitro, hitro je treba kupiti karto in se pognati nanj. Joj, krasota! Okoli nas se vrtijo lučke vseh barv in okraski nezamišljivih oblik, smrečje visi na vsakem koraku in vse je nasploh dobro in lepo, vključno z najprijetnejšo, najbolj domačo glasbo, pripravljeno prav za ta čas. Da vsaj malo postavimo na rob skrbi poln vsakdanjik, si nalijemo kuhanega vina in se za mesec dni zavijemo v pravljico. V prijeten dremež, ki se bo končal z jutranjim mačkom 1. januarja. A kaj, če naenkrat elektrike zmanjka in se vsa mašinerija »veselega decembra« naenkrat ustavi? Kaj, če nas preseneti in se razgali s svojo praznoto? Kaj, če kdo odpre naša darila in odkrije, da so prazna? » Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrb

Čas je kratek. Meni je odstranil še en zob. Zato taka zevajoča luknja ne samo v mojih ustih, ampak tudi na blogu. A čaka nas lep čas, čas iskanja dobrega in iskanja miru. Priložnost, da se tudi midva večkrat vidiva. Da se tudi midva večkrat ustaviva. Zaenkrat ob zgodbi. Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas. Rekel je: "Moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema 'volkovoma' znotraj vseh nas. Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, pohlepen, aroganten, samopomilujoč, kriv, zamerljiv, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in egoističen. Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa." Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka: "Kateri volk pa zmaga?" Dedek je preprosto odgovoril: "Tisti, ki ga hraniš."

Bo prihodnost človeštva res tako težka, tako temna, tako grozljiva? Kdo ve. Morda bo res. Sploh pa, če prihodnost raste iz sedanjosti. In če je že sedanjost takšna, kakšna bo šele prihodnost? Če je že sedaj stiska, kakršne še ni bilo? Menim, da se ne motim. Saj resda – stanju navkljub – ne moremo govoriti o stiski z denarjem, zdravjem in še čem, kar gradi naš standard. Na pohodu je drugačna, notranja stiska. Še nikdar ni človeku tako manjkalo smisla, gotovosti, ciljev ... Še nikdar ni bil človek v tako močni stiski glede samega sebe. Je mogoče to tista muževnost smokve, ki naj bi nam pokazala, da je blizu konec? Se bojite konca? Zakaj bi se ga? Saj bo to vendar rešitev te stiske. Osvoboditev. Bojimo se ga lahko samo, če nismo v Njegovi knjigi. Če je naš človek zasajen trdno v zemljo, ki bi propadla. Če je vse naše prizadevanje v tem, kar bo propadlo skupaj s svetom. In skupaj z nami, seveda. Samo če se želimo sami izbrisati iz knjige, v katero nas je z ljubeznijo zapisal Bog. In

- Mami, mami, ali se lahko grem na dvorišče igrat z otroci? - Halooo, mali! To, da jaz živim s tvojim očijem še ne pomeni, da me lahko kličeš mami! Mali se ustavi, spusti glavo in skozi solze vpraša: - In kako naj te kličem? - Pa tako kot vsi ostali. Stric Janez!

Bolj kot premišljujem o človeški sedanjosti, bolj se mi dozdeva, da si je eden glavnih izvirov svojega obupa postavil kar človek sam. In sicer tako, da je začel svoje življenje ocenjevati po rezultatih. Da je začutil potrebo po tem, da bi drugi videli, kaj je dosegel, in da bi posledično dosegel vsaj zavist, če že ne pohvale širšega sveta. Skupaj s tem smo si nakopali nezadovoljstvo. Nikoli ni tako dobro, da bi ne bilo še bolje. Postavimo najvišji stolp, pa naredijo drugi kmalu še višjega. Mi jim vrnemo, oni tudi nam. In tako zidamo v nedogled, dokler ne zadenemo ob nesmiselnost svojega početja. Kako ponavadi vrednotite svoje delo? Po tem, kaj ste dosegli? Rezultati ... Še ena dimenzija, ki je uničila človekov smisel ... Ker so v njej vedno nekateri, ki imajo višje izhodišče, kot mi: višje premoženje, boljše sposobnosti, več časa, več sreče ... Ker smo z njimi spet bolj postali pozorni na otipljivo, kot na tisto, česar se ne more ne videti ne oprijeti, s čimer se ne moremo hvaliti

Človeštvo danes – morda bolj kot kdajkoli prej – stoji na robu. Na robu vsega, najbolj pa na robu smisla. Z vsemi obrazi, enimi izpitimi od revščine in bede, drugimi lepo zalitimi, pa tudi s tistimi vmes, ki se imenujejo 'povprečni', zre v negotovost, v obup, v temo. Človek. Kako ga je strah! Nazaj ne more. Samo stoji pred prepadom in čaka. Čaka v nedogled. Različni koraki so nas pripeljali sem, do roba. Lov na koristi in uspehe (kamor spadajo tudi prevare, izkoriščanje in komolčarstvo), početje vsega, kar se nam zahoče, obkladanje z imetjem, obsedenost z lepoto ... Koraki, ki so nam jih narekovali boj za položaje, za ugled in kvazi zadovoljstvo. Koraki, s katerimi smo želeli hitro nekam priti, hitro nekaj doseči, čimprej nekaj dobiti, pa smo ostali brez vsega, praznih rok in praznega srca. Koraki, ki so nas privedli pred grenko resnico: da bo vse to enkrat prišlo do roba – do recesije, starosti, vojne, segnitja, smrti. Do obupa. Človek je izgubil sedanjost, ker je nehal ž

Slepi Bartimaj, nekje sredi ulice, oprt na zid, s sklonjeno glavo, oči prazne, kot da gledajo, pa ne vidijo ničesar ... Se vam ne zdi ta prizor nekam znan? Meni se na vsake toliko časa spet obnovi, pridobi svežino in aktualnost, kot da ne bi hotel nikdar izginiti v pozabo: kadar sem pozen in grem po mestu, peš ali z avtom, vseeno je. Tam so nešteti bartimaji, ki čakajo in ne dočakajo ničesar. Ki so tam, čeprav mislimo, da jih ni nikjer. Ne, ta podoba mi ne daje pred oči samo mladih, ki dobesedno ležijo na ulicah, v noči brez zvezd. Slepi Bartimaj je podoba vseh mladih najnovejšega »danes«. Mladih, ki imajo radi temne in sivo obarvane obleke. Mladih, ki največ svojega časa preživijo za ekranom. Mladih, ki jih je strah tišine in ki kričijo, ki tlačijo v svoja ušesa nekaj, kar bi jih povleklo v pozabo pred problemi časa. Mladih, ki gledajo, pa ne vidijo. In jih je strah. Mi hodimo mimo. Vsak dan. Mimo svojih mladih. Mimo svoje prihodnosti. Toda: ali smo kaj drugačni od njih? So oni sle

Da je naš svet potegnjen v filozofijo moči, oblasti in prvenstva, ni potrebno posebej poudarjati. To čivkajo že ptiči na vejah. Toda zakaj tej filozofiji, ki je – pregovorno rečeno – ne maramo, vedno znova podlegamo? Vedno bi bili radi prvi, najboljši. Če ne drugače, bi bili radi prvi v najslabšem. Naše življenje je postalo knjiga rekordov v malem. Vedno je treba nekaj doseči. Vedno je treba biti naprej, vsaj korak pred drugimi. A to nas neizmerno izčrpava. Prizadevamo si za stvari, ki nas ne veselijo. Vedno smo v teku, vedno v nečem, »kar je treba«, ne da bi se zavedali, da teh »kar-je-treba« stvari nismo pobrali v sebi, ampak v okolici. In da želimo biti prvi ne zaradi sebe, ampak zaradi okolice. Tako » ne vemo več, kaj je lepo, dobro, sveto, pravično, resnično, vemo samo, kaj je uporabno, koristno « (Umberto Galimberti). A takoj ko življenje stisnemo na ta dva mala argumenta, na uporabno in koristno, izgubimo svoje življenje. Živimo v stalnem begu, kjer ni nobene stalnosti, n

Prosi za nas! Vsem občudovalcem Hedvik želim prijeten praznik (čeprav ga je že konec...) ;)

Po kratkem razmisleku in pogovoru z ljudmi, ki jih cenim, sem neko sobotno objavo o napotkih Slovenske škofovske konference pri ravnanju z "novo" gripo malce predelal v sebi in dobil nekoliko treznejše mnenje od tistega, ki me je privzdignilo tisto soboto in za katerega sploh ne bi vedel, če ga ne bi opazil v "Bodicah" Borisa Ježa v Delovi Sobotni prilogi (" Saj res: kako bo s to blagoslovljeno vodo? ", 3.10.2009) Od tega je sicer minilo že precej časa, pa se mi vseeno zdi, da ne bi bilo dobro, če bi tudi ta stvar neslišno spolzela mimo ušes. "Naj torej odstranimo kropilnike iz cerkva?" To vprašanje me je streslo. In še eno: "Pri nas si ne dajemo več rok pri pozdravu miru ..." Sploh zato, ker sta ju na svet privlekla dva od kolegov iz duhovniških vrst. Panika, ki so jo v družbo plasirali mediji, je dodobra obrodila svoje sadove, tudi pri nas, umirjevalcih javnega mnenja. Kot da gre najmanj za kugo ... Gripa kakor vsaka druga gripa, z

Eric-Emmanuel Schmitt OSKAR IN GOSPA V ROŽNATEM Čeprav je prav to knjigo na svojem spletnem dnevniku predstavljal že moj prijatelj ( http://voncio83.blogspot.com/2008/07/tabu-smrti.html ) in jo je medtem že kdo vzel v roke, si ne upam niti pomisliti, da vam jo ne bi priporočil. Nekateri jo uvrščajo med klasike kova Mali princ. Zasluženo. Njena preprosta in tako plastična zgodba, ki se nam razkriva skozi pisanje desetletnega dečka, ki umira za levkemijo, je mestoma humorna, spet drugič otroško naivna, vedno pa polna topline in preprostih, toda globokih skrivnosti in modrosti, ki jih mali deček odkriva ob mamki Rozi, prostovoljki, ki se z njim pogovarja pred zadnjimi dnevi njegovega življenja. Predlaga mu pisati pisma Bogu. In ta pisma beremo mi. Pisma, kot jih še niste brali. Močno priporočam. 92 strani z večjimi črkami, ki se kar požirajo. Vzame malo časa, a vam ga veliko pokloni.

Ste bogati? Imate veliko premoženja? In kaj je vaše največje bogastvo? Če ne bi bilo slednjega vprašanja poleg drugih dveh, bi se začeli živčno prestopati na mestu in gledati v tla. »No, ja, saj nekaj ga imamo ... Ravno prav,« bi rekli v zadregi. Revnejši zato, da ne bi razkrili svoje revščine, bogatejši pa svojega bogastva. Zadnje vprašanje nas tolikokrat rešuje, ker ga ponavadi postavljamo, ko govorimo o nematerialnih stvareh. Saj vedno rečemo, da so otroci naše največje bogastvo. Toda pomislimo prav pošteno: kaj je v resnici naše največje bogastvo, tj. čemu namenjamo večino svojega časa in moči; čemu ali komu dajemo prednost; od česa bi se najtežje ločili; kaj je tisto, kar nam izoblikuje odločitve ... Toliko za premislek, kaj je tisto v našem življenju, kar presega žezla, prestole, oblast, popularnost, zlato in srebro, kar je dragocenejše od zdravja in luči. Vse samo zato, da bi poskusili spoznati, kaj pravzaprav od nas, ki želimo hoditi za Njim, zahteva Kristus. Ne, to ni kak klub

Kaj pa vem. Morda je kriva človekova narava, morda ponos, morda trma, lahko pa tudi vse troje skupaj: ko se odpravim kam na hrib, moram priti do vrha! Moram nekaj doseči, moram priti nečemu do dna (oz. do vrha :)). In ponavadi mi to uspe. Prejšnji teden pa mi ni. In razgled z Rdečega roba zaenkrat ostaja samo želja, načrt ... Kaj je manjkalo? Kondicija? Čas? Volja? Verjetno tudi kaj od tega. A najbolj od vsega je manjkala odločitev, da pridem do vrha. Da pridem do cilja, pa naj stane, kar hoče. Ne, ali sem tega sposoben, ampak ali sem pripravljen vse vložiti v to, vse žrtvovati. Nečesa se mi je zdelo škoda. In sem ostal na sredi poti ... Se mi zdi, da sem svojo pot končal, še preden sem jo sploh začel. Mislil sem na to, kaj bom storil, če se mi ne bo ljubilo, če vreme ali kolena ne bodo zdržala, če bom zgrešil pot ... Vse ostalo je bilo v meni, razen cilja. Zato ga tudi nisem dosegel. Morda se motim, toda mislim, da je v našem času tako z večino naših odločitev. Nekje v mislih nam odzv

vir: www.rkc.si Navodila in priporočila SŠK v prizadevanju za preprečevanje širjenja gripe 1. Za vse državljane veljajo splošna navodila za preprečevanje gripe, ki so objavljena v medijih, na plakatih in zgibankah in ki so jih prejela vsa gospodinjstva. Čiste roke in higiena kašljanja so najboljša preventiva. Navodil smo se dolžni držati in v primeru bolezni ostati doma ter se ravnati po navodilih zdravstvene službe in zdravnikov. Za veroučne šole veljajo enaka navodila kot za druge vzgojno-izobraževalne institucije. 2. Sestankov, srečanj, konferenc in tudi bogoslužja se udeležujmo zdravi. 3. Kropilniki z blagoslovljeno vodo ob vhodu v cerkev so lahko vir infekcije, zato v času povečane možnosti okužbe vernikom priporočamo spoštljivo pokrižanje in poklek, ki nadomesti pokrižanje z blagoslovljeno vodo. 4. Stisk roke pri pozdravu miru v tem obdobju opustimo. 5. Verniki naj obhajilo spoštljivo prejemajo na roke. Kadar se prejemu obhajila na usta ne moremo izogniti, je ob dotiku ust ali sl

Nekoga »pohujšati«. Se nam ne zdi ta beseda nekaj, kar je še pravkar ležalo na podstrešju, med pozabljeno kramo prejšnjega stoletja? Morda jo je kdo še uporabil zato, da je na usta privlekel nasmehe. Saj nam je namreč vsem bolj ali manj jasno, da smo »pohujšanja« takšnih pomenov, kot so nam jih predale babice, že davno prerasli. A glej to čudo, danes Jezus spet stopi na plano s to starinsko besedo. S starinskim namenom: v nas poskuša s »pohujšanjem« ¬vzbuditi pohujšanje ... Kot vedno, ko nam kdo predlaga, naj pometemo pred svojim pragom. Kot vedno, ko nam nekdo prinese na pladnju resnico. Da bi se zavedli, da so še vedno stvari, ki nas ubijajo ali ki nas odvračajo od tega, da bi bili ljudje. Resnica je težka stvar. Resnica o naših rokah. Rokah, ki znajo grabiti, ne pa božati; ki znajo šteti, ne pa deliti; ki nam jih je škoda ožuljiti. Resnica o nogah. Nogah, ki se bojijo izpostaviti, ki ne želijo voditi, ki jim je ljubši počitek kot hoja po strmini. In najtežja: resnica o očeh. Očeh, k

On govori o nerazumljivih stvareh. Govori o majhnosti, o služenju, o zavestnem sprejemanju in odločanju za to, o trpljenju, o nemogočih temah, o katerih že tako slišimo preveč, pa tudi o rešitvi vsega tega in da je vse to potrebno, da je del poti, del zorenja, del, brez katerega ne gre. Mi ga vsako nedeljo poslušamo, kimamo, večinoma vse skupaj zavestno ali nezavestno preslišimo. Če pa ga že kdo pozorno posluša in je iskren, si misli, da bi moral biti nor, če bi ga kdo hotel jemati resno. Že preveč zgodb, ki smo jih doživeli, oporeka njegovim besedam. Potem pa tista njegova vprašanja. Tista njegova nenehna vprašanja, ki se zvrstijo kar tako, v sosledju življenja. Vprašanja, ki jih prinesejo vsakdanji dogodki, načrtovani, izrojeni in nehoteni, še posebno slednji: Kam? Zakaj? Kako? Res? Samo zardimo. Saj on ve, da so naši pogovori drugačni. O dosežkih, o zaslužkih, o prvenstvih, o načrtih, kako biti prvi na cesti in v kuhinji, prvi pri številu mladih v Stični, prvi v diplomah in pri krom

Saj vem: vsak gre svojo pot. A nekoč je nekdo rekel, da so naše poti dragocene zaradi križišč. Da so življenja dragocena zaradi srečanj. Srečanj, ki se dogajajo v podpiranju in pomoči, v različnosti in krešenju mnenj. Srečanjih, ki so srečanja samo zato, ker se v njih blešči drugačnost. Tam torej, kjer se prekrižajo naše poti, tam je križišče. Kjer pa se prekrižajo naše poti in poti Boga, kjer se vendarle srečamo z njim iz oči v oči, tam je križ. Tudi iz tega srečanja tolče drugačnost. Morda bolj kot iz kateregakoli drugega srečanja. Ker ne gre samo za srečanje dveh mnenj, ampak resnice in laži. Ni enostavno, da bi razumeli. Do tega se dokopavamo celo življenje. Skozi vsa soočenja z Bogom, skozi vse križe. Najsi gre za droben nesporazum ali za smrtno bolezen, vseskozi pristanemo ob zid nerazumevanja, ob zid, kjer poskušamo najti vrata, okno, karkoli. Samo da bi zmogli iti naprej. A naprej se ne da, dokler ne ugotovimo: križ ni zato, da bi nas ubil, ampak da bi nas okrepil. Saj nas Bog

Veliko bolj kot kdajkoli prej nam je danes potrebna tišina. Človek namreč ne ogluši od tišine, ampak od hrupa. Iz preprostega razloga: ker ga hrup nepomembnih stvari oddalji od sebe, od drugih, od Boga. In ko imaš prepolna ušesa hrupa, počasi pozabiš na to, kako zvenijo glasovi, ki bi jih moral slišati, pa jih ne. Potem zgrešiš tudi pot proti tem glasovom in kmalu si sredi največjega niča, ki se ga zaveš šele takrat, ko hrup utihne, ti pa ne veš, kaj naj s svojim življenjem. Gluh si. V taki izgubljenosti smo se znašli danes. Govorimo preveč, premalo pa poslušamo. Kajti hrup, ki nas oglušuje, ni samo tisti na cestah, v tovarnah, pisarnah, televizijskem šumenju. Hrup vsega tega se je preselil že v naša srca, da razmišljamo v smeri hrupa, ne pa v smeri tišine. Pravi hrup se danes imenuje individualizem. Vsak živi na svojem planetu, s svojimi željami, s svojim načrtom, ki ga ne želi spremeniti za nič na svetu. Ne poslušamo nikogar. Samo govorimo. V jeziku, ki ga nihče ne sliši in ga nihče

Ona, 1. 9. 2009 Še en zanimiv članek iz One tega tedna, ki ga lahko vzamemo za pretiravanje ali pa za opomin. Vsaka ost je dragocena, seveda. Pomislite, kdaj ste šli nazadnje od doma brez prenosnega telefona. In kolikokrat v minuti osvežite ikono s prihajajočo elektronsko pošto? Se pravi, med službenim časom? Strokovnjaki razlagajo, da pošiljanje in prejemanje telefonskih sporočil in e-pošte hranita ego. Podobno je s čezmerno dovzetnostjo za internet. Če si dneva ne morete zamisliti brez spletnih računalniških iger, morebiti pisanja bloga, prebiranja forumov in podajanja komentarjev, brskanja po vsebinah z glasbo in filmi ter vas zadovoljujejo zgolj virtualni stiki na straneh za mreženje – je znak za alarm. Pogovarjali smo se z zdravnikom Mihom Kramlijem iz Nove Gorice, ki se edini v Sloveniji ukvarja z odvisnostjo od interneta. OTROČJE PASTI ZA ODRASLE »Nikoli nisem skrivala, da tu in tam podležem kakšni odvisnosti,« je pred leti v znanem slogu zapisala Desa Muck. »Ko sem od prijatelj

Ona, 1.9.2009 Zdel se mi je kot zanimiv članek, pa ga ponujam tudi vam. Za morda kak razmislek več, kot se je ponudil avtorici. September je tukaj in sem živčna. Pa malo neučakana, saj poznate to septembrsko stanje. Čakamo šolo. Sploh pa mi je strah v kosti nagnala trditev iz zadnje knjige ameriškega vseznalca in družbenega teoretika Malcolma Gladwella, ki pravi, da otroci izgubijo največ znanja med dolgimi poletnimi počitnicami. Takrat zaradi celodnevnega norenja in pomanjkanja možganske vaje menda dobesedno puhti iz glav. Kar strašno, kajne? Ali pa tudi ne poleti pač deluje tista enajsta šola pod mostom, kjer se naučiš noreti in plezati po drevesih pa tudi veščin prepričevanja: recimo, kako prepričati starše in babice, da ti dovolijo vse mogoče, od popolnoma neprimerne in nevzgojne plastične pištole na proščenju v Turnišču do sladoleda pred kosilom in bedastega filma ob devetih zvečer. Kdaj je biti starš postalo »starševanje«? Tako se je spraševala nabrita scenaristka in pisateljica

Kako težko je vedeti, ali je neka stvar dobra ali slaba. Še težje, kadar gre za osebo. Treba je seči po njeni zgodovini, treba je poznati kraje in trenutke, poti in padce, cilje in občutke, treba je gledati v njeno drobovje. Pa še potem je tako težko vedeti za resnico. Zato se boste verjetno z menoj strinjali, če rečem, da je bila reakcija farizejev pretirana. Da so se osredotočali na stvari, ki so bile za vero nekega človeka postranske. Da so bili preveč mahnjeni na podrobnosti, pozabili pa so na smisel vsega, kar so opravljali. Na srce, ki se skriva za tem. Na notranjost. Saj niso mogli vedeti, kakšna je vera, ki jo imajo apostoli z neumitimi rokami. Saj niso mogli vedeti, zakaj so njihove roke take kot so. Kdo lahko reče, da je človek, ki zmoli tri rožne vence na dan, bolj veren od tistega, ki se samo pokriža in se zahvali? Kdo lahko z gotovostjo trdi, da je tisti njegov mali križ, ki ga naredi po dnevu, polnem garanja in hitenja, premalo za njegovo vero? Pa saj ni tako samo z vero.

Gotovo bo pravoverno, če rečem tako: prišli smo v cerkev, ker verujemo v Boga. Radi ga imamo in ga spoštujemo. Verujemo v njegovo mogočnost, moč, slavo ... Vse to. In hočemo biti njegovi. Ne da bi vedeli, da je večkrat prav to tisti razlog, zaradi katerega se ga držimo. Biti »Njegov« v našem mišljenju in pojmovanju večkrat izgleda kot »biti v njegovem klubu, v njegovi družini«, kar pomeni držati ugodnosti, imeti zagotovljeno varnost in brezskrbnost »velikega Botra«. Kot v kakšni mafijski družini. Poznate nadaljevanje zgodbe. V življenje zakorakajo bolezen in nesreča, napetosti in porazi, prezgodnje smrti naših dragih ... In naenkrat se zazdi, da smo v svojem zaupanju razočarani. Kristus pride na dan s tršimi besedami, kot jih lahko prenese človeško življenje, ki si želi dremuckanja. To ni to, kar smo iskali. To ni to, za kar smo prišli do Boga. Da bi nas razočaral? Da pri njem ni nikakršnih ugodnosti? Nobenih nalepk zvestobe in bonus kartice? In je razkrinkana naša resnična odločitev z

O novostih sem na teh straneh pisal že tolikokrat in s tako izbranimi besedami, da bi si vsak, ki jih bere, ustvaril vtis, kot da sem človek, ki je tako zakoreninjen v novosti, da pravzaprav sploh nima korenin. Ali pa so te tako plitve, da se jih zlahka izruje. Ko bi bile samo besede ... A za besedami - kot vedno - stoji človek. Pravzaprav ne samo en človek, cela množica ljudi, dogodkov, srečanj, pravzaprav vsako črko zapiše cela množica, ki se skriva pod čustvi, vtisi, razmišljanji ... In prav ta množica kaže, da je govoriti o novosti in ne spregovoriti v istem glasu ob njej tudi o bolečini, nemogoče. Da je v vsaki črki korenina. Da je v vsaki besedi pot. Da je v vsaki novosti drobna radost, pa tudi bolečina. Zame je nastopila nova pot. Zato takšna in tako dolga tišina. Tišina, ko se poskušaš zavedati, da so korenine še vedno iste, a da ne srkajo istih sokov. Da je pot še vedno ista, a hkrati drugačna. Da so s teboj še vedno isti ljudje, a z drugačnimi obrazi. Da jih gledaš drugače in

Moja zadnja novogoriška pridiga Včasih me zgrozi, kadar se poskušam zavedati, v kako odgovoren poklic sem stopil. Ko zagledam širokost njiv in prostranost morja, ki stoji pred mano, da pojdem čezenj. Grozljivo je predvsem to, da stojiš pred množico lačnih ljudi in ne veš, kaj bi jim ponudil. Ker so tvoje roke prazne dejanj in tvoja usta prazna besed. Groza bi me bilo, če bi bil sam. A potem se – kdove odkod – pojavi nek deček s petimi hlebi in dvema ribama. Darilo, lepo in čudovito darilo, »a kaj je to za toliko ljudi?« Nemogoče. Nemogoče za človeške oči, ki bi se skrile v svoji revščini in jokale. Jokale, ker imajo tako malo in bi rade več. Vedno več. Pa ni. Groza bi me bilo, če bi bil sam. K vam sem prišel v strahu in negotovosti. Zaradi revščine, ki sem jo prinesel s seboj. In glej, kako se lahko človekova ničvrednost spremeni v obilen blagoslov. Revščina postane bogastvo. In človek gleda in strmi in ne more verjeti čudežu, ki se odvija pred njegovimi očmi. Samo – če je Bog vmes. Po

» Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte! « Seveda. Kajti še jesti niso utegnili. Toliko je bilo dela. A če človek ne je, potem kmalu več ne more zbrati moči, da bi delo opravil, pa naj ga je še tako veliko, pa naj se še tako mudi. Če človek nima, ne more dati. Zato je vsak dan treba kosila. Treba se je usesti za mizo in jesti. Jesti hrano, seveda. A še bolj jesti tišino, mir, samoto. Seveda se mi boste začeli smejati. Kako bi lahko človek ob polni mizi ljudi mogel jesti tišino in samoto? Pa bom poskušal najti odgovor: odvisno, kaj z ljudmi počnemo, odvisno, kaj nam ljudje pomenijo. Saj veste, kosilo je le prispodoba polnjenja, ki ga človek nujno potrebuje. Le da ne polnjenja želodca, ampak polnjenja svoje človeškosti. Kajti lakota človeškosti je strašna stvar in gorje tistemu, ki se izprazni. Z njim se ne da živeti. Zato je treba vsak dan sesti k notranjemu kosilu in jesti, jesti človeškost. Skupaj? Seveda, skupaj. Kje namreč dobiti človeškost kot le v človeku? Ko sedim

Spet smo se imeli fajn ... Na Vojskem z birmanci ... polni blata in polni veselja, polni misli in polni utripa, predvsem pa polni mladosti in razposajenega življenja. Pa četudi je bila kakšna kapljica vmes, z neba in iz oči. ... in z otroki na oratoriju, seveda. Brez komentarja. Vsak ve, kako je, če imaš srca otrok na rokah. In pojejo tudi, ko so v tišini. Da ne omenjam Mirabilandie z animatorji ... same lepe reči, ena lepša od druge. In kako bi vse to zamenjal z računalnikom?

Biti kristjan je biti poslan. Vzet od nekje, iz varnega zavetja, kjer si misliš, da je tvoja bodočnost, tvoja sreča in vse, kar ti je namenjeno. Kar si misliš, da ti je namenjeno. Brez velikih naporov, brez hudih križev. A biti kristjan je biti poslan. Biti na poti, vedno na poti, ne mirovati, ne segniti. V tem je takšna težava ... in takšna lepota tega poklica. Nikdar ne veš, kaj ti prinese naslednje jutro. In vendar je tako lepo videti naslednji sončni vzhod. Na poti. Ker si poslan. Biti poslan je strašanska odgovornost. Težka kot prihodnost ljudi, ki jim prinašaš sporočilo. Ker je tudi od tebe odvisno, kakšna bo. In ker si kot »poslani« tisti »nekaj«, kar bo preokrenilo njihovo življenje. Zagotovo. Tudi če te ne bodo sprejeli. Takšna teža na preprostem imenu »kristjan«. Zato je povsem dovolj na pot vzeti samo to. Samo to, kar si. Ne denarja, ne torbe, ne hrane ... Nič. Kajti še tega, kar je, človek ne zmore nositi, kako bi mogel sebe obtežiti še z nepomembnostmi, ki jih ljudje, ki j

Za vsak človekov korak je potreben boj. Boj med življenjem in smrtjo. Menda je v tem čudnem potovanju zapisano naše življenje. V Jairovi prošnji je več kot samo skrb za otrokovo življenje. Ko je stopal od svoje hiše, je skušal stopiti od strahu do gotovosti, od nemoči do varnosti, od smrti do življenja. Zato je stopal proti Jezusu. Toda kaj je pri njem zares iskal? Zdravje svoje male deklice? Morda res. Morda pa ne samo to. Rekel si je: »Če je to prava pot, če je pot od moje hiše proti Jezusu pot do življenja, do gotovosti, do nečesa, kar je več kot moje vsakdanje življenje, potem ...« Rojstvo vere? Da, nekateri pravimo temu rojstvo vere. Toda ... Jair je dospel do Jezusa. Tik preden je že kazalo, da mu bo spremenil življenje, ko je že hodil z njim, pa šok. Deklica umre. In korak proti Jezusu mogoče ni bil napačen. Je bil pa zaman. Tako je bila to še ena pot smrti. Ne pot v življenje, ne pot v gotovost. Še en korak v prazno. Še en nesmiselni boj. Še en poraz. Tako to ni bilo rojstvo ve

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo r

Kresnik Goranu Vojnoviću Umetnost že dolgo ni več za sanjače, za idealiste. Umetnost je za posebneže, za tiste, ki si upajo. Umetnost je za tiste, ki si upajo pokazati nekaj več, nekaj drznejšega, nekaj novejšega. Lahko tudi nezaslišanega, saj je vendar že precej časa tako, da je nezaslišanost v svetu, katerega glavni krojači so mediji, edina prava blagovna znamka, ki zbudi (ali zbode) vedno bolj (pre)sito potrošniško oko. Škandali, takšni in drugačni, so edino, kar se trži. In danes se (predvsem) trži tudi umetnost. Od nečesa je pač treba živeti ... Saj ne, da se to še nikdar ni zgodilo. V zgodovini je cel kup podobnih primerov – izdelava za kupca oz. sponzorja. Mozartove sonate, na primer. Toda vseeno je imela tudi pri naročilih glavno besedo umetnost, izraz umetnika, tudi všečnost, seveda. Toda všečnost v obliki lepote. Danes pa ... Mislim, da se ne motim, da je tudi v slovenski literaturi že nekaj časa tako. Vsake toliko se zgodi kak lepotni preblisk, drugače pa se na področju ustv

Naj razčistimo že na začetku: kdor hoče, da je njegovo življenje rodovitno, ta se mora prepeljati na drugo stran. Kdor hoče biti kristjan, ne more biti kristjan samo na prisojni strani, na bregu, kjer smo doživeli njegovo čudovito lepoto v pomnožitvi kruha. Recimo drugače: kdor hoče biti kristjan, to ne more biti samo v cerkvi ali samo doma, tam, kjer je varno. Biti kristjan pomeni biti mornar. In lahko si mornar, ki nikdar ne stopi na barko. A kakšen mornar je to? Dobro. Potem recimo, da se je treba pogumno podati na odprto morje, zaveslati na vso moč, izkazati se v svojem krščanstvu. Živeti življenje in krščanstvo v vsej njegovi drznosti. A tu lahko trčimo v drugo skrajnost, ki jo imamo radi vsi ljudje: lahko postanemo mornarji, ki si predstavljajo, da zaradi tega, ker so mornarji, lahko obvladajo morje. Ne vem, če ste že opazili, a kristjani se tolikokrat obešamo na svoje krščanstvo kot na kakšno zavarovalniško kritje: če sem kristjan, se mi ne bo zgodilo nič. In potem kot učenci mi