Nerazdružljivosti

Kaj pa vem. Morda je kriva človekova narava, morda ponos, morda trma, lahko pa tudi vse troje skupaj: ko se odpravim kam na hrib, moram priti do vrha! Moram nekaj doseči, moram priti nečemu do dna (oz. do vrha :)). In ponavadi mi to uspe. Prejšnji teden pa mi ni. In razgled z Rdečega roba zaenkrat ostaja samo želja, načrt ...

Kaj je manjkalo? Kondicija? Čas? Volja? Verjetno tudi kaj od tega. A najbolj od vsega je manjkala odločitev, da pridem do vrha. Da pridem do cilja, pa naj stane, kar hoče. Ne, ali sem tega sposoben, ampak ali sem pripravljen vse vložiti v to, vse žrtvovati. Nečesa se mi je zdelo škoda. In sem ostal na sredi poti ...

Se mi zdi, da sem svojo pot končal, še preden sem jo sploh začel. Mislil sem na to, kaj bom storil, če se mi ne bo ljubilo, če vreme ali kolena ne bodo zdržala, če bom zgrešil pot ... Vse ostalo je bilo v meni, razen cilja. Zato ga tudi nisem dosegel.
Morda se motim, toda mislim, da je v našem času tako z večino naših odločitev. Nekje v mislih nam odzvanja dvom nad tem, ali si tega res želimo. Kajti vemo: ko sprejmemo odločitev, sprejmemo odgovornost zanjo in njene posledice. Tega pa se bojimo. Nihče ne bi rad sprejemal težav, vsi se branimo bremen, nihče ne mara žrtev. Toda: kako naj pridemo do vrha, če si želimo, da bi hodili samo po ravnem? Kakšna je ljubezen, ki se namerava ob prvi preizkušnji podreti? Kakšen je zakon, ki načrtuje ločitev? Kakšna je obljuba, ki je ne nameravamo držati? Kakšno je krščanstvo, ki načrtuje svoj konec ob birmi?

Ima vse to naše polovičarstvo sploh kakšen smisel? Vzamemo malo tega in malo onega, kar nam pač ugaja. In na koncu nimamo ničesar, ne enega ne drugega. In smo prazni, prazni in nezadovoljni. Zakaj? Kar je Bog združil, tega človek ne more ločiti. In Bog je združil to, kar neločljivo spada skupaj: vrhove s trudom, prijateljstvo z odpovedjo, vzgojo s skrbjo in negotovostjo, krščanstvo z drugačnostjo, ljubezen z žrtvijo.

Kdor ne sprejme tega, ne bo nikdar v sebi cel, temveč razklan in bo nemiren begal od ene do druge ceste. Ne bo nikdar v sebi zadovoljen, nikdar v sebi srečen. Kdor se ne odloči, kam bi rad prišel, ne bo nikdar okusil tistega blaženega občutka, ko se z vrha zazreš po dolini in veš, da je lepo biti, lepo živeti.

Komentarji

  1. Hvala za lepo misel! V tem času jo potrebujem, saj veš.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepe misli Marko. Nimam več kaj dodati. Me opogumlja v tem času odločitve. Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. Joj, kako sovražim, ko imaš tako prav in to še tako dobro ubesediš in direkt zaciljaš. Hm ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar