Zažgimo knjige rekordov!


Da je naš svet potegnjen v filozofijo moči, oblasti in prvenstva, ni potrebno posebej poudarjati. To čivkajo že ptiči na vejah.

Toda zakaj tej filozofiji, ki je – pregovorno rečeno – ne maramo, vedno znova podlegamo? Vedno bi bili radi prvi, najboljši. Če ne drugače, bi bili radi prvi v najslabšem. Naše življenje je postalo knjiga rekordov v malem. Vedno je treba nekaj doseči. Vedno je treba biti naprej, vsaj korak pred drugimi.

A to nas neizmerno izčrpava. Prizadevamo si za stvari, ki nas ne veselijo. Vedno smo v teku, vedno v nečem, »kar je treba«, ne da bi se zavedali, da teh »kar-je-treba« stvari nismo pobrali v sebi, ampak v okolici. In da želimo biti prvi ne zaradi sebe, ampak zaradi okolice. Tako »ne vemo več, kaj je lepo, dobro, sveto, pravično, resnično, vemo samo, kaj je uporabno, koristno« (Umberto Galimberti).

A takoj ko življenje stisnemo na ta dva mala argumenta, na uporabno in koristno, izgubimo svoje življenje. Živimo v stalnem begu, kjer ni nobene stalnosti, nobene gotovosti. Tekma brez konca, v kateri nikoli ne veš, ali zmaguješ ali izgubljaš. Ker je v vsakem zmagovalnem momentu nekaj izgubljanja.

Ste prepoznali zgodbo sedanjosti?

In v njej majceno povabilo k izgubljanju. Materinstvu, ki ne gleda na zapeljivo postavo, očetovstvu, ki mu je družina pomembnejša od denarja. Otroštvu, ki ga ne klešejo uspehi, marveč nesebičnost, mladostništvu, ki je pripravljeno del svojega časa posvetiti ljudem brez smisla in upanja.

Majceno povabilo k služenju, v tisočih oblikah in možnostih, ki ga lahko najde vsak izmed nas, in s tem pride do nečesa, kar smo pozabili med založenimi policami in pravokotnimi ekrani: svoj smisel in upanje za druge.

Pa mi povejte: kdo v vašem življenju je večji? Zapeljiva ali dobra mama? Bogat ali požrtvovalen oče? Resnicoljuben ali uspešen otrok? Saj vemo. Treba si je samo dovoliti. Dovoliti, da je zmaga mogoča tudi v porazu.

Komentarji

Objavite komentar