Čez rob


Človeštvo danes – morda bolj kot kdajkoli prej – stoji na robu. Na robu vsega, najbolj pa na robu smisla. Z vsemi obrazi, enimi izpitimi od revščine in bede, drugimi lepo zalitimi, pa tudi s tistimi vmes, ki se imenujejo 'povprečni', zre v negotovost, v obup, v temo. Človek. Kako ga je strah! Nazaj ne more. Samo stoji pred prepadom in čaka. Čaka v nedogled.

Različni koraki so nas pripeljali sem, do roba. Lov na koristi in uspehe (kamor spadajo tudi prevare, izkoriščanje in komolčarstvo), početje vsega, kar se nam zahoče, obkladanje z imetjem, obsedenost z lepoto ... Koraki, ki so nam jih narekovali boj za položaje, za ugled in kvazi zadovoljstvo. Koraki, s katerimi smo želeli hitro nekam priti, hitro nekaj doseči, čimprej nekaj dobiti, pa smo ostali brez vsega, praznih rok in praznega srca. Koraki, ki so nas privedli pred grenko resnico: da bo vse to enkrat prišlo do roba – do recesije, starosti, vojne, segnitja, smrti. Do obupa.

Človek je izgubil sedanjost, ker je nehal živeti prihodnost. Ker je v svojem življenju izgubil dimenzijo večnosti. Ker je pozabil, da so vrednote, ki jih živimo danes, neodporne na večnost – kot vse, kar vidijo oči. Ker je pozabil, da je večno bitje. Ker je pozabil, da se v večnosti lahko nasloniš samo na to, na kar se v tem življenju ne moreš nasloniti: na dobroto, pravičnost, miroljubnost, čistost, usmiljenje, na vero in ljubezen. Ker je pozabil blagre, najhitrejšo pot do človeka in Boga. Edino pot, ki vodi čez rob.

Nor bi moral biti, da bi postal majhen v svetu velikanov, ubog med bogatimi, pravičen med krivicami, dober med sovražniki, če bi mi bil na razpolago samo ta svet. Če ne bi bil prepričan, da je to, kar hodim tu, samo začetek nečesa, kar mi daje smisel, kar mi daje luč, kar me dela človeka v večji meri, kot si lahko predstavljam. Samo začetek nečesa, kar me čaka jutri.

Torej: si tu za danes ali za jutri? Če moreš odgovoriti, potem bo pot naprej sila enostavna. Kdor namreč živi za jutri, ta se ne boji sedanjosti in ničesar, kar nosi s sabo. Niti smrti. Zakaj le? Saj ve, da se bo z njo začel večni jutri, izpolnitev vsega, kar si želimo danes: biti sveti.

Komentarji

  1. Prav čudno, in hkrati strašno, ko se zavem, da sem tudi sama izgubila to dimenzijo. Danes že cel dan razmišljam o tem, že preden sem prebrala tvojo objavo, saj je prav o tem pridigal tudi duhovnik pri maši tukaj. Da se utapljamo v tem našem tukaj in zdaj in smo pozabili, da smo ustvarjeni za večnost, da naše veselje tukaj niti do kolen ne seže veselju, ki naš čaka pri Jezusu. Tvoja objava samo še dopolnjuje njegove misli.
    Toliko, mimogrede, da boš vedel, da sem tudi tukaj bogato duhovno založena. Ta duhovnik mi res zakon pridiga! :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar