Preskoči na glavno vsebino

Ma kaj se gremo?!!!!

vir: www.rkc.si

Navodila in priporočila SŠK v prizadevanju za preprečevanje širjenja gripe

1. Za vse državljane veljajo splošna navodila za preprečevanje gripe, ki so objavljena v medijih, na plakatih in zgibankah in ki so jih prejela vsa gospodinjstva. Čiste roke in higiena kašljanja so najboljša preventiva. Navodil smo se dolžni držati in v primeru bolezni ostati doma ter se ravnati po navodilih zdravstvene službe in zdravnikov. Za veroučne šole veljajo enaka navodila kot za druge vzgojno-izobraževalne institucije.

2. Sestankov, srečanj, konferenc in tudi bogoslužja se udeležujmo zdravi.

3. Kropilniki z blagoslovljeno vodo ob vhodu v cerkev so lahko vir infekcije, zato v času povečane možnosti okužbe vernikom priporočamo spoštljivo pokrižanje in poklek, ki nadomesti pokrižanje z blagoslovljeno vodo.

4. Stisk roke pri pozdravu miru v tem obdobju opustimo.

5. Verniki naj obhajilo spoštljivo prejemajo na roke. Kadar se prejemu obhajila na usta ne moremo izogniti, je ob dotiku ust ali sline obhajanca nujno uporabiti alkoholni robček za vsak primer posebej in ga po končanem obredu zavreči. Verniki, ki vztrajajo pri obhajanju na usta, bodo obhajani nazadnje. Pokrižanju otrok med obhajilnim obredom se začasno odrečemo. Pri somaševanju se duhovniki obhajajo s pomakanjem.

6. Bolniški duhovniki in duhovniki, ki oskrbujejo domove za ostarele, naj strogo upoštevajo navodila ustanove in poskrbijo za dobro higieno rok. Enako velja za izredne delilce obhajila in pri obiskih bolnikov na domu. Pri umirajočih je v neposrednem stiku potrebno uporabiti tudi masko. Te bodo uporabljali tudi domači in negovalno osebje.

7. Spovednice in spovedni kabineti morajo imeti nameščeno ustrezno zaščito. Duhovniki naj upoštevajo priporočeno razdaljo najmanj enega metra. Priporočamo redno prezračevanje prostorov in cerkva, posebej po bogoslužjih in večjih srečanjih.

8. Romanja, slovesnosti in vse druge oblike združevanj (strokovna in pastoralna srečanja) lahko potekajo nemoteno ob upoštevanju splošnih navodil Inštituta za varovanje zdravja in Ministrstva za zdravje. V primeru intenzivnejšega pojava gripe bodo podani dodatni ukrepi in navodila.

9. Duhovniki naj z veliko mero strpnosti in z doslednim upoštevanjem vseh naštetih ukrepov pomagajo pri preprečevanju širjenja gripe. Sodelujejo naj tudi pri premagovanju pretiranega strahu ter nepravilnega in nesmiselnega postopanja in vedenja pri obvladovanju bolezni.


Komentar sledi v kratkem ...

Komentarji

  1. Hej, Mare.
    Najprej pohvale za domiselno ime oznake te objave - Norosti naše sedanjosti.
    Drugače pa, ja, tudi tukaj so po vseh prostorih univerze obešeni listi, kako preprečiti širjenje virusa, tako da rataš podzavestno paničen, četudi nočeš.
    Drugače pa sem prav danes o tem razmišljala pri maši, ko sem se obhajala na jezik, in ko smo si podali roke za pozdrav miru. Sem tudi jaz zapadla v to paniko?
    Upam, da ne ... tudi mislim, da ne, ker drugače bi se lahko zaprla v sobo ali se celo izselila, saj moje cimre vse nekaj bolehajo.
    Joj, kriza, že tako smo razčlovečili vsakdanja srečanja, zminimalizirali objeme, uvedli :* namesto poljuba.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ma ja, sej se ne čudim nobeni stvari več. Se mi zdi, da so nekateri sklenili, da morajo biti všeč svetu, pa se izmišljujejo take norosti. Vendar so dosegli to, da se slovenska javnost spet dela norca iz Cerkve. To je seveda trenutno v Cerkvi najpomembnejša tematika. Drugače pa, najbolje, da ljudem kar odsvetujejo hoditi k maši, zlasti ob nedeljah, da ne zbolijo za gripo... Že zdaj je odziv zelo množičen. Se mi zdi bolj pomembno neko drugo zdravje, kot pa to - vsaj meni.

    OdgovoriIzbriši
  3. ja, tud jst sm se križal, ko sm slišal za te ukrepe. ok, obhajanju na usta in pitju iz istega keliha se je mogoče res pametno izogniti. da si pa ne smeš več podat roke pri pozdravu miru, pokrižat z blagoslovljeno vodo, otroci pa morajo ostati brez preproste a res lepe geste blagoslova, je pa res pretiravanje!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j