Besede za srce

Vsi bi radi bili bogati. Četudi poznamo veliko zgodb o bogataših in niti ena nima lepega konca, tudi ta v evangeliju ne. Tako se zgodi v večini njihovih primerov, kakor zaključi Jezus: »Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.« (Lk 12,21)  Vendar pa ne gre za to, da Jezus bogatašev ne bi maral, nasprotno, odgovarjal je na njihova vabila, večerjal je z njimi, z njimi tudi debatiral, kakor vidimo. Razumeti je torej treba, da so njegovi pikri opomini svojevrsten izraz skrbi, občutljivosti, ljubezni do ljudi, ki imajo veliko ali si veliko obetajo, si veliko želijo, in takih nas je večina: povedati resnico, kako lahko se zgodi, da pri premoženju gospodar in služabnik zamenjata mesti.  Past bogastva  Tako je namreč pri »nabiranju zakladov«: začne se čisto nedolžno. Premoženje je seveda nekaj nujnega za preživetje, ljudje ga seveda potrebujemo. Poleg tega je v človekovi naravi želja po rasti, tudi po rasti v osebnosti. Premoženje, ki smo si ga prigarali, nam pri tem daje ne

Tale prošnja enega od učencev, »Gospod, naúči nas moliti« (Lk 11,1), je morda pomembnejša, kot je videti na prvi pogled. Ker ne gre samo za molitev, za obrazec, ki naj bi ga ponavljali; da je res tako, zadostuje dejstvo, da Luka zapiše našo vsakdanjo molitev malce drugače kot Matej. Ne, za držo učenca gre, za to, da se mora vsak Jezusov učenec zavedati, da je v svojem bistvu prosilec. »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9) To pa je nekaj izjemno težkega.  Težko je biti šibek  Mogoče je namreč razumeti, kakor da je drža prosilca izraz nekoga manjvrednega, nekoga podrejenega, nesvobodnega, odvisnega, tako gledamo na ljudi, ki ne zmorejo sami in potrebujejo pomoč. Zato resnični reveži le redkokdaj sami pridejo na centre pomoči, na Karitas, na Rdeči križ, zato ljudje, ko smo v stiski, s cmokom v grlu vprašamo za pogovor, šele ko je prepozno, poiščemo nasvet, ničkoliko ljudi nasmejanih obrazov je že umrlo s porezanimi žilami ali na vrvi.  Rad

Marta in Marija, dve sestri, ki ne bi mogli biti bolj različni druga od druge.  Marta, izjemno, celo prekomerno aktivna, kot je mogoče spoznati iz Jezusovih besed, »skrbi in vznemirja te veliko stvari« (Lk 10,41), je ženska, ki bi imela rada vse pod nadzorom, tudi svojo sestro, tudi Gospoda in njegovo mnenje. Da je torej vse tako, kot si je zamislila, menda se je pri opravilih prej že izkazala in je to potem postalo nekaj, na čemer je gradila svojo vrednost in samozavest, nekaj pomembnega se nam zdi imeti moč nad svojim življenjem. Zdi se, da nam taka nagnjenja narekuje neka notranja težnja po popolnosti, ni dobro, če ni najboljše , in najbolje je tako, kot sem si zamislil. Nič ni narobe z njo, dokler ta ne prevzame oblasti nad človekom in si ta začne predstavljati, da je gospodar svojega življenja – in drugih ljudi. Da je bog, recimo.  Ko gre kaj narobe  Težava je v tem, da vsak človek slejkoprej pride pred situacijo, ki ga presega, ko pač ne more iti vse tako, kakor si je zamislil, b

Kaj je bil tistile človek, oropan, ranjen in napol mrtev v jarku ob cesti iz Jeruzalema v Jeriho, duhovniku in levitu, in kdo je bil isti človek nekemu popotnemu Samarijanu, to je pomembno vprašanje, ki si ga moramo odgovoriti, ko beremo to znano priliko. Za pomembno vprašanje gre, do kdaj nam je človek še človek, za staro vprašanje, ki se ga lotevajo tudi Grki z Antigono, za zgodbo, ki nam skuša dopovedati, da smo ljudje drug drugemu »bližnji« – ali pa nismo več ljudje. Ker ne živimo namreč slučajno drug z drugim, zato tudi ne moremo živeti drug mimo drugega.  Kar bližnjega dela bližnjega, pa je bližina , ne oddaljenost, bližina, ne ravnodušnost, da nas njegove bolečine bolijo in njegovo veselje veseli, da ima svoje dostojanstvo, ki mu ga nič in nihče ne more vzeti, da ga torej ne izvzamemo iz svojega življenja, kakor da bi bil tujek, ki moti in ne spada vanj, ne, treba ga je razumeti kot nekaj normalnega za moje življenje, nekaj, kar je njegov sestavni del, tudi če ruši naše načrte,

Eno je oznanilo, ki ga morajo slišati ljudje od Jezusovih učencev, »govorite: Približalo se vam je Božje kraljestvo.« (Lk 10,9) Pravzaprav dvojno. »V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹« (Lk 10,5) Pomenita pa isto. Pomenita prisotnost Boga v življenju človeka, Boga, ki je blizu. In ki je blizu po obnašanju Jezusovih učencev. Rekli smo že, da so Jezusovi učenci najprej pogumni, nenazadnje so zato poslani »kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3), kot miroljubni ljudje med zverine, kot nezaščiteni pred orožje, kot zdravi med bolne, kot lačni med ljudi, za katere ni nujno, da jih bodo sprejeli. A to seveda ne pomeni, da bi se morali pustiti, da ljudje ravnajo z njimi kot z nečim ničvrednim, nikakor, »delavec je vreden svojega plačila« (Lk 10,7). Ni pogum v tem, da je človek predrzen, temveč v tem, da naredi nekaj, kar je treba narediti, čeprav se mu to upira. In to je delo za mir, to je približevanje Božjega kraljestva, premagati samega sebe in svoje udobje.  Glasni(k)