Besede za srce

Ko gledam na ta dva možakarja, vsakega po eni strani očeta naše vere, mi v premislek prihaja njuna življenjska situacija, ko sta spoznala Jezusa, ko je On vstopil v njuno življenje in ko sta onadva stopila k njemu. Različnih poklicev, različnih izobrazb, iz različnih življenjskih pogojev, verjetno tudi z različno podobo Boga. Obema pa srečanje z Jezusom popolnoma spremeni življenje. Popolnoma. Oba zapustita varnost in zavetje in preskrbljenost, verjetno tudi dobro ime. Zakaj? Samo zaradi nekega lažnega mita? Zaradi nekega privida? Nikakor. Oba sta bila realna, zelo realna moža. To nista bila sanjača. Življenje sta imela na pladnju, vedela sta za njegove lepote in njegove pasti. Vse, kar sta storila, sta storila po premisleku, ne samo po navdihu. In sta se – ob srečanju z Jezusom – odločila, zavestno odločila, da sprejmeta ostrino in mehkost njegovega nauka, varnost in tveganje, obljubo, ki je nihče ne more potrditi, in odgovornost, za katero bo malo hvaležnosti. Vse to samo zaradi

Če je kdo doslej mislil, da je Jezusov nauk, da je krščanstvo igra, da je to nekaj za nedeljski prosti čas, naj odslej misli drugače. Krščanstvo pomeni biti drugi Kristus, ne samo poslušati o njem. Ne samo občudovati ga. Biti, živeti, hoditi, delati kakor Kristus. In za to je potrebna vsa resnost ter trezna in zvesta odločitev. Ena od prvih zadev, ki jo ta odločitev prinese s seboj, je, da dokončno postavimo stvari v svojem življenju na pravo mesto. Drugače povedano, da se odločimo, katere stvari so nam najbolj pomembne, katere so pomembnejše od ostalih in katere sploh niso bistvene. Morda se nam zdi to zelo samoumevno, pa ni. Veliko naših odločilnih napak, nesporazumov, nepravičnosti in tudi užaljenosti, da ne rečem sovraštva, nastane, ker ne vemo, kaj ima v našem življenju prednost. Ker se nismo zares odločili. blogs.mie.utoronto.ca In prepričan sem, da je danes v naši družbi tako čudno stanje prav zato, ker ne vemo natančno, za kaj smo se pravzaprav odločili in – posledično –

Ljuba domovina, Ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama. Še zdaj sem prepričan o tem. Ko si se rodila, so bili težki časi. In vendar, glej, živiš! Tvoje novo življenje je bilo tolikim v veselje, tolikim znamenje upanja, znamenje, da Bog ni in nikoli ne bo zapustil Slovencev. In danes si stara dvajset let. Dvajset. Prava mladenka, še vedno lepa kot tisto prvo jutro, ki si ga doživela. Lepa, oblečena v belino gora in modro morje, s pšenično zlatimi lasmi, ki ti valovijo v burji. Tvoj glas je kot glas stoterih rek in slapov, kot glas vriskajočih na trgatvi. Tvoje oči so svetle, v njih je toliko upajočih ljudi, ki so te gledali, ki si jih gledala na svojih cestah. Morala si se boriti za svoje življenje, že od vsega začetka. Morala si se odločiti, morala si vztrajati. Zato si tako lepa. Tvoj obraz se je izčistil v krvi in znoju, na bojiščih, kjer so ti želeli povedati, te prepričati, da si nekaj drugega, kot si v resnici. A ti veš: tvoj oče je jezik, tvoja mati je ver

Povedal vam bom zelo preprosto, a resnično stvar: to, kar ješ, to si. Ne samo, da se hrana, ki jo zaužijemo, spreminja v nas. Tudi mi postajamo vedno bolj podobni hrani, ki jo jemo. Kdor je dobro hrano, bo zdrav, tisti, ki je slabo, bo zbolel, morda zaradi nje tudi umrl. In tako ni samo s telesom, tako je tudi z duhom. Še posebej če vemo, da je tisto, kar je v nas večno, prav naš duh. Zato je izjemno pomembno, s čim se naš duh hrani. Morda temu ne dajemo veliko pomena, a danes tako kot v prehrano našega telesa pade tudi v prehrano našega duha izjemno veliko slabega. Preprosto zaradi okolja, s katerim se hranimo, okolja, v katerem je podivjala vseenost, kjer sta se razrasla obup in malodušje, kjer odlično uspeva hudičeva zel – napuh: biti nekaj, imeti oblast, biti sam sebi bog. Mislite, da ne jeste tega? Morda niti ne veste. A nočem govoriti o tem. Danes hočem govoriti o hrani, s katero se preživi. Ja, obstaja. Tako kot je v puščavi Bog hranil Izraelce, tako hrani tudi nas v naših

Zgodilo se je v ekvadorski Amazoniji. Indijanci plemena Shuar so objokovali umirajočo babico. Sedeli so ob njeni smrtni postelji in jokali. Očividec, ki je prišel iz drugih svetov, jih je vprašal: »Zakaj jokate pred njo, če je še vedno živa?« In tisti, ki so jokali, so odgovorili: »Da bo vedela, kako zelo jo imamo radi.« (E. Galeano, Knjiga objemov )

Mnogi so si razbijali glavo s temi stvarmi, mnogi si jo še bodo: kdo je Bog in kakšen je? V današnjih berilih na primer srečamo tri ljudi, ki želijo priti temu vprašanju do dna: Mojzesa, Pavla in nazadnje še Nikodema. In odgovor na to vprašanje še vedno zahtevamo tudi mi. Tudi vsak od nas, ki smo danes tu. Zakaj vse to iskanje? Zakaj vse to naprezanje? Povem vam, ne samo iz radovednosti. Odgovor na to vprašanje je tako zelo pomemben, ker je enak odgovoru na drugo, enako težko vprašanje, ki mu skušamo priti do dna z vsakim vdihom in izdihom. Odgovor na to, kdo in kakšen je moj Bog, je namreč odgovor na vprašanje kdo in kakšen sem jaz. Prav zato smo ljudje večkrat zamenjali vrstni red. Boga smo si naredili po podobi svojih želja in načrtov namesto obratno. Zato toliko napačnih poti. Zato toliko napačnih odločitev in dejanj. To nismo bili mi, ker to ni bil naš Bog. Četudi so človekova vprašanja vedno drugačna in pričakovanja na odgovor prav tako zelo različna, pa Bog odgovarja ved

To zgodbo mi je povedala Rosa Maria Mateo, ena izmed najbolj znanih osebnosti španske televizije. Ženska iz neke zakotne vasi ji je poslala pismo z vprašanjem in jo prosila, naj ji odgovori po pravici: »Ali me, ko vas gledam, tudi vi gledate?« Rosa Maria mi je to povedala in rekla, da ni vedela, kaj naj ji odgovori. (E. Galeano, Knjiga objemov )

Alastair Reid piše za New Yorker , a gre le redko v New York. Raje živi na samotni plaži v Dominikanski republiki. Na tisti plaži je pred nekaj stoletji pristal Krištof Kolumb, ki je bil na enem od svojih potovanj na Japonsko, in od takrat se ni nič spremenilo. Od časa do časa se med drevesi pojavi poštar, sklonjen pod težkim bremenom. Don Alastair prejema gore pošiljk. Iz Združenih držav ga zasuvajo s prospekti, letaki in katalogi, z luksuznimi skušnjavami potrošniške družbe, ki nagovarjajo k nakupovanju. Nekoč je med pošiljkami našel tudi ponudbo za napravo za veslanje. Don Alastair jo je pokazal svojim sosedom ribičem. "V zaprtem prostoru? Uporablja se v zaprtem prostoru?" Ribiči niso mogli verjeti svojim očem: "Brez vode? Vesla se brez vode?" Niso mogli verjeti, niso mogli razumeti. "In brez rib? In brez sonca? In brez neba?" Ribiči so donu Alastairu povedali, da se zbujajo vsako noč, dosti preden se zdani, gredo na morje in mečejo mreže, med

Človeštvo živi pod babilonskim stolpom. Hodi, pa ne ve, kam. Dela, pa ne ve, kaj. Živi, pa ne ve, čemu. Vsak rine po svoje. Vsak skrbi zase. Nihče nikogar ne posluša, nihče nikogar ne razume. Vsak ima svoj jezik, svojo smer, svojo resnico. Vsak je sam. Táko je človekovo življenje brez srca. Táko je človekovo življenje brez Boga. Z vsem tem človek izgublja svojo človeškost. Človeštvo pod babilonskim stolpom umira. A še preden se je v človeku začel Babilon, se je začel tudi odgovor nanj. Božji dih Adamu. Božji Duh. To je edini možni odgovor na človekovo mrtvo srce. Božja odločitev, da človeku da življenje, in njegov dar, njegov dih, Sveti Duh. Vendar je oživitev srca dolg proces. Res dolg, ne zgodi se čez noč. Kajti Božji Duh ni manipulator. Je ljubezen, ki potrpi, ki je preprosto tam, v človekovem življenju, čeprav si tega ne zasluži, ki se podarja, ki diha v njegovo srce. Kot umetno dihanje reševalca, ki traja tako dolgo, dokler srce ne spozna, se ne odloči, da ta dih, življenje,

Jezus moli. V njegovem življenju se to godi zelo pogosto. Pravzaprav je Jezus v stalni zvezi s svojim Očetom. Vedno se nanj obrača, se z njim pogovarja, ga posluša, ga hvali in prosi. Vedno moli. Ne samo zato, da bi naredil, kakor je prav, ne zato, ker bi hotel prelagati svojo odgovornost. Umika se in moli predvsem zato, ker sta Jezus in Oče eno. Biti eno – to je človekova nuja. Človek nima miru, človek ne neha hrepeneti, upati, si želeti, dokler ni eno. Dokler ne živi s tistim, kar mu manjka. Ni popoln, če ni eno. Ni srečen, če ni eno. Ko pa začuti in doseže to enost, njegovo življenje postane polno smisla in jasnosti. Takrat bi lahko premikal svet. In dejansko ga. Prav zato – ker sta z Očetom eno – Jezusova molitev ni samo izgovarjanje besed. Seveda ne. Jezusova molitev je beseda ljubezni, ki se od navadnih besed loči predvsem po tem, da ne obstaja, ker bi hotela nekaj doseči, ampak preprosto živi – ker ne more drugače. To je beseda, ki je preprosta in iskrena, beseda, ki umolk