Besede za srce

Nekoliko hladneje je in sonce se le vsake toliko prikaže izza oblakov. Na obzorju se nebo grdi z grozečo črnino in veter prenaša veje, ki jih je odlomila včerajšnja nevihtna noč. Čas čisti svet. Staro umira, da pripravi prostor novemu. Čisto drugače je, kot na isti dan pred desetimi leti, ko je na lep in vroč poletni dan sijalo svetlo sonce. Gledam v ogledalo. Spremenil sem se. Čas je pustil svoja znamenja. Sivi lasje, nasmeh je manjši in bolj grenak in pod očmi se je nabralo nekaj več kože, kot je je bilo takrat. Drugačen sem. Nekoliko tišji, bolj krhek in manj pri močeh. Bolj realen sem in bolj star, kar bolj ali manj pomeni isto, zaradi grehov in zaradi ran. V teh letih mi je bilo veliko dano, tudi veliko odvzeto. Veliko sreče in veliko solza se je kot naneslo jesensko listje nabralo v meni. Drugačen človek sem. Še vedno pa sem duhovnik. Iste roke, ki so delale hudo, so deset let tudi blagoslavljale, lomile Živi kruh in delile odvezo. Ista usta, ki so žalila in se jezila, so

» Več kakor veliko vrabcev ste vredni vi .« (Mt 10,31) Ravno pred nekaj dnevi si je pod stropom našega bloka lastovičja družina sezidala novo gnezdo. Posebno ganljiv trenutek pa je bil, ko smo pod gnezdom našli drobne jajčne lupine. Tisti dan je nekdo dobil dom, nekdo je dobil svoj prostor pod nebom. Nekoga se je sprejelo, ne kot gosta, temveč kot sina, kot brata, in se mu je povedalo, da je ljubljen in dragocen. Pod to gnezdo danes obešamo našo, slovensko zastavo. Rdeča kri se cedi z nje in odseva modro nebo. Sad trpljenja in sanj in vztrajnih prizadevanj je, sad drobnega in skromnega semena naših očetov, posejanega v to toplo in prijazno zemljo, a je obenem tudi dar, nezasluženi dar Neba. Nam, ki se nismo trudili, in smo dobili v dar belo, še nepopisano prihodnost. Kako se rodi domovina? Kot misel, kot drobna, drobcena želja, da bi imel človek dom. Da bi imel kraj topline in miru, da bi imel kraj, kjer bi lahko pognal korenine in zrasel v svetlo, svetlo nebo. Da bi imel pros

Vse se začne s sliko na naslovnici. Maribor, med drugo svetovno vojno. Dve neznani dekleti sta na trgu, ena se ozre za esesovskim uradnikom in pohiti za njim, da bi ga vprašala za oprostitev svojega prijatelja, ki so ga ujeli in zaprli. Ko ga ravno pozna ... In tako se začne razburkano popotovanje od Maribora, po katerem hodijo zdaj te in zdaj druge vojske, do Pohorja, kjer se skrivajo partizani, potem pa še v vsako hosto obeh osrednjih junakov in tistih, ki živijo z njima, med vprašanja in dvome in težave in razbita in pozabljena upanja. In tam na sredi stoji ljubezen , ki je edina, ki rešuje vojno, tisto zunaj in tisto znotraj ljudi, pa čeprav se zdi, da je pravzaprav ni ... Ali pa je, samo da se je ne spozna več ... Vojna naredi hude stvari, hujše od podrtih in požganih hiš, vojna lahko spremeni ljubezen. A kljub temu ona še vedno živi ... Brez pretiravanja lahko rečem, da je In ljubezen tudi  še ena do Jančarjevih mojstrovin. Užival sem v vsaki strani. Predvsem pa v tem, da Jan

» Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha .« (Jn 3,8) Sedim pri odprtem oknu in gledam v razmršeni dan. Čeprav je povsem mirno, kot tudi pristoji nedeljam na rimski periferiji, je zrak malce napet. Kot bi nekaj viselo v zraku, ne vem, nevihta ali kaj … Z zahoda ni videti nikakršne črnine, pa vendar bi rekel, da se znotraj samega neba k nečemu pripravlja. Nekako tako se tudi počutim. Moje življenje je nemirno, pa čeprav ni nikakršnega razloga za to – in tudi ne posledic. Samo nemiren sem. In ne vem točno, zakaj. Morda pa se je nabralo samo preveč spoznanj o lastni – majhni – resničnosti. Zadnje dni spoznavam, da se vendarle nisem spremenil. Ko pridejo bolj napeti časi, kot so tile dnevi pred izpiti, še vedno iz mene udari tisti stari Marko, ki se ga sramujem in ki ga nočem poznati. Marko, ki ima rad Boga in ljudi po svojem okusu. Ki jih po tem, ali ustrezajo njegovim merilom, tudi sodi. Marko, ki je j