Prvih deset let


Nekoliko hladneje je in sonce se le vsake toliko prikaže izza oblakov. Na obzorju se nebo grdi z grozečo črnino in veter prenaša veje, ki jih je odlomila včerajšnja nevihtna noč. Čas čisti svet. Staro umira, da pripravi prostor novemu. Čisto drugače je, kot na isti dan pred desetimi leti, ko je na lep in vroč poletni dan sijalo svetlo sonce.

Gledam v ogledalo. Spremenil sem se. Čas je pustil svoja znamenja. Sivi lasje, nasmeh je manjši in bolj grenak in pod očmi se je nabralo nekaj več kože, kot je je bilo takrat. Drugačen sem. Nekoliko tišji, bolj krhek in manj pri močeh. Bolj realen sem in bolj star, kar bolj ali manj pomeni isto, zaradi grehov in zaradi ran. V teh letih mi je bilo veliko dano, tudi veliko odvzeto. Veliko sreče in veliko solza se je kot naneslo jesensko listje nabralo v meni.

Drugačen človek sem. Še vedno pa sem duhovnik. Iste roke, ki so delale hudo, so deset let tudi blagoslavljale, lomile Živi kruh in delile odvezo. Ista usta, ki so žalila in se jezila, so tudi spodbujala in tolažila, prosila in molila. Iste noge, ki so zgrešile mnogo križišč, so tudi klečale. Kadar sem sedel v temi in čakal, da odneham in da umrem, mi je tisti, ki me je kdove zakaj izbral, poslal svojega angela. Prijel me je za roko in me brez besed peljal naprej. V nove svetove. Hodil je z menoj. Počutil sem se sam, a nisem bil. Zato še vedno hodim naprej in moji koraki so težki kot zavest grešnika, ki mu je bilo odpuščeno. A hodim, ker drugače ne morem. Ne morem biti pri miru. Moje oči so na soncu, moja ušesa pri pticah neba, moje dlani v rokah prijateljev, mnogih mnogih prijateljev, moje noge v prahu sveta. Romar sem. Iščem in hodim, vedno strmeje je in vedno lepše. A grem naprej. Ker sem duhovnik. Nevernik, ki ga dreza in izziva skriti Bog.

Oblaki na obzorju gredo tiho v noč. Jutri bodo spet drugačni, drugih oblik, morda obsijani od sonca, morda črni od viharjev. Jaz bom tam spodaj pod njimi in bom prav takšno pesem, kakršni bodo moji ljubi oblaki. Če me srečaš, ne hodi mimo. Postoj za trenutek, sedi. Povej mi o svojem Bogu.

Komentarji

  1. Bog je dober z mano/nami.
    Hvala Bogu zate, g. Marko, čeprav se ne poznava osebno... Bog te blagoslovi in varuj Mami Marija.
    Nataša

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi midva se ne poznava osebno, pa vendar skozi tvoje objave začutim duhovnika kot človeka, kot ga sicer nimam priložnosti videti. Sem hvaležna za to, da me je pot nekega dne zanesla na tvoj blog in od takrat z veseljem preberem tvoje zapisane misli. :)
    Čestitke ob obletnici in obilo blagoslova in Božjega varstva na tvoji nadaljni poti ti želim!

    OdgovoriIzbriši
  3. Čestitam za prvih deset let!
    Hvala, pogumni duhovnik Marko, da delite z nami tudi take občutke. Čudovito razmišljanje občutljive in odprte duše, ki ji ne manjka ne vere, ne upanja. Včasih se lahko komu zazdi, da je duhovnikom s tistim enim DA vse podarjeno, a ni tako. Vsi smo samo ljudje: krhki, grešni, tesnobni, osamljeni, nezaupljivi, prestrašeni ... ah, vsi si želimo biti ljubljeni, sprejeti, imeti ob sebi ljudi, ki bi nam vsaj malo pomagali na poti. In res nam pridejo naproti, pa vendar na koncu lahko najdemo pravi mir in tolažbo samo v Njem. On je povsod, v vseh, na koncu nam ostane le On.
    Tudi nam, poročenim, ni lahko. Tudi mi smo veseli, ko se prebijamo čez obletnice in smo še naprej skupaj. Vztrajamo, tudi ko je zelo, zelo težko. Hvaležni smo Očetu, ker nas je čuval, ljubil na vsakem koraku. Ko smo čedalje starejši se zavemo, da pot v močan Očetov objem vodi prav čez križe in težave. Zmeraj moramo le naprej, se znova in znova odpovedovati naši logiki, temu svetu, ki nas vleče stran od tega, da bi udejanjali naše dokončne izbire. Le tako lahko spoznamo, kako zelo nas Oče ljubi. Njegova ljubezen je sila, ki nas vleče naprej. Daje nam upanje in veselje, je predokus polnosti, ki nas čaka pri Njem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar