Preskoči na glavno vsebino

Prvih deset let


Nekoliko hladneje je in sonce se le vsake toliko prikaže izza oblakov. Na obzorju se nebo grdi z grozečo črnino in veter prenaša veje, ki jih je odlomila včerajšnja nevihtna noč. Čas čisti svet. Staro umira, da pripravi prostor novemu. Čisto drugače je, kot na isti dan pred desetimi leti, ko je na lep in vroč poletni dan sijalo svetlo sonce.

Gledam v ogledalo. Spremenil sem se. Čas je pustil svoja znamenja. Sivi lasje, nasmeh je manjši in bolj grenak in pod očmi se je nabralo nekaj več kože, kot je je bilo takrat. Drugačen sem. Nekoliko tišji, bolj krhek in manj pri močeh. Bolj realen sem in bolj star, kar bolj ali manj pomeni isto, zaradi grehov in zaradi ran. V teh letih mi je bilo veliko dano, tudi veliko odvzeto. Veliko sreče in veliko solza se je kot naneslo jesensko listje nabralo v meni.

Drugačen človek sem. Še vedno pa sem duhovnik. Iste roke, ki so delale hudo, so deset let tudi blagoslavljale, lomile Živi kruh in delile odvezo. Ista usta, ki so žalila in se jezila, so tudi spodbujala in tolažila, prosila in molila. Iste noge, ki so zgrešile mnogo križišč, so tudi klečale. Kadar sem sedel v temi in čakal, da odneham in da umrem, mi je tisti, ki me je kdove zakaj izbral, poslal svojega angela. Prijel me je za roko in me brez besed peljal naprej. V nove svetove. Hodil je z menoj. Počutil sem se sam, a nisem bil. Zato še vedno hodim naprej in moji koraki so težki kot zavest grešnika, ki mu je bilo odpuščeno. A hodim, ker drugače ne morem. Ne morem biti pri miru. Moje oči so na soncu, moja ušesa pri pticah neba, moje dlani v rokah prijateljev, mnogih mnogih prijateljev, moje noge v prahu sveta. Romar sem. Iščem in hodim, vedno strmeje je in vedno lepše. A grem naprej. Ker sem duhovnik. Nevernik, ki ga dreza in izziva skriti Bog.

Oblaki na obzorju gredo tiho v noč. Jutri bodo spet drugačni, drugih oblik, morda obsijani od sonca, morda črni od viharjev. Jaz bom tam spodaj pod njimi in bom prav takšno pesem, kakršni bodo moji ljubi oblaki. Če me srečaš, ne hodi mimo. Postoj za trenutek, sedi. Povej mi o svojem Bogu.

Komentarji

  1. Bog je dober z mano/nami.
    Hvala Bogu zate, g. Marko, čeprav se ne poznava osebno... Bog te blagoslovi in varuj Mami Marija.
    Nataša

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi midva se ne poznava osebno, pa vendar skozi tvoje objave začutim duhovnika kot človeka, kot ga sicer nimam priložnosti videti. Sem hvaležna za to, da me je pot nekega dne zanesla na tvoj blog in od takrat z veseljem preberem tvoje zapisane misli. :)
    Čestitke ob obletnici in obilo blagoslova in Božjega varstva na tvoji nadaljni poti ti želim!

    OdgovoriIzbriši
  3. Čestitam za prvih deset let!
    Hvala, pogumni duhovnik Marko, da delite z nami tudi take občutke. Čudovito razmišljanje občutljive in odprte duše, ki ji ne manjka ne vere, ne upanja. Včasih se lahko komu zazdi, da je duhovnikom s tistim enim DA vse podarjeno, a ni tako. Vsi smo samo ljudje: krhki, grešni, tesnobni, osamljeni, nezaupljivi, prestrašeni ... ah, vsi si želimo biti ljubljeni, sprejeti, imeti ob sebi ljudi, ki bi nam vsaj malo pomagali na poti. In res nam pridejo naproti, pa vendar na koncu lahko najdemo pravi mir in tolažbo samo v Njem. On je povsod, v vseh, na koncu nam ostane le On.
    Tudi nam, poročenim, ni lahko. Tudi mi smo veseli, ko se prebijamo čez obletnice in smo še naprej skupaj. Vztrajamo, tudi ko je zelo, zelo težko. Hvaležni smo Očetu, ker nas je čuval, ljubil na vsakem koraku. Ko smo čedalje starejši se zavemo, da pot v močan Očetov objem vodi prav čez križe in težave. Zmeraj moramo le naprej, se znova in znova odpovedovati naši logiki, temu svetu, ki nas vleče stran od tega, da bi udejanjali naše dokončne izbire. Le tako lahko spoznamo, kako zelo nas Oče ljubi. Njegova ljubezen je sila, ki nas vleče naprej. Daje nam upanje in veselje, je predokus polnosti, ki nas čaka pri Njem.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n