Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na junij, 2014

Delati hrup

» Ti si Kristus .« (Mt 16,16) Malala Jusafzai . Verjetno je ne poznate. A svet jo pozna. Kot enajstletnica je začela pisati blog za BBC o dogajanju v Pakistanu: o nasilju talibanov, o krivicah, ki se dogajajo ženskam, o tem, da rušijo njihove šole itd. 9. oktobra 2012 po pouku sta na avtobus vstopila dva pripadnika talibanov in jo dvakrat ustrelila. Nihče jih ni ustavil. Borila se je za življenje in na koncu vendarle okrevala. Sedaj pravi, da je ne bo mogoče utišati. Da bo govorila in se borila naprej. Letos je bila nominirana za nobelovo nagrado za mir. Stara je 16 let. Kaj lahko naredi majhen glasek? Kaj lahko naredi nepomemben človek sredi tako zabetoniranih usod, kot so tiste na daljnem vzhodu? Kaj lahko naredi nek ubogi ribič, kot je bil Peter? Kaj lahko naredi eden izmed mnogih pismoukov, kot je bil Pavel? Zdi se, da nič. Vsaj nič velikega. Lahko pa dela hrup . In vsakdo, ki stoji za svojimi besedami, vsakdo, ki se sprašuje, ki razmišlja s svojo glavo, ki se upira laži in

Glej in se čudi

foto: Marko Rijavec Vredni ste več kakor veliko vrabcev. (Mt 10,31) Nekaj najlepšega mi je pod večer sesti pred nebo in se zazreti vanj. Z velikim občudovanjem gledam večerno nebo, njegove lepe barve in igre z oblaki. In ob njem velikokrat pomislim na svojo majhnost, omejenost, na svoje ozke poglede nasproti tako velikega in lepega in odprtega in širnega neba, pripravljenega, da se ponudi vsakemu, prav vsakemu človeku, ki ga ima čas pogledati. Tudi meni, zaprtemu in omejenemu človeku. Takšen sem pred ljubeznijo Boga. Zadnje čase me pretresa lastna omejenost, pomanjkljivosti in napake, grehi, ki sem jih naredil. Res, bolj kot kdajkoli prej se zavedam, kako majhen sem, kako veliko slabosti imam in kako veliko je še tega, v čemer moram zrasti. In to moje uboštvo bi lahko zameglilo vse lepote neba. Pa jih ne. Ker še vedno gledam vanj in ko gledam vanj, postajam drugačen, lepši, širši, ker sem bolj miren, vedoč, da me kot nebo objema nekdo, ki je večji od moje omejenosti in zapr

Konkretna ljubezen

Kruh nam daje jesti. Nekoč nam je dal mano. Ampak od navadnega kruha človek umre. Tudi če ima kruha na pretek, človek od kruha vseeno umre. Od tega, Njegovega kruha, pa se ne umre. Prvič zato, ker je njegov kruh njegovo telo – njegovo življenje. In kdor da svoje življenje zame, da ga zaužijem, ta me je na novo rodil. Mi je prepustil svoje telo, da bi jaz živel v njem. Ko gledamo ta kruh, nas mora ganiti ljubezen Boga. On nam daje svoje telo. Mora nas ganiti tako, da se začnemo za to zahvaljevati. Mi, ki grešimo, ki ne ljubimo, dobivamo novo telo, da bi ljubili tako, kot nas ljubi on. Vedno znova. Od Božjega kruha pa se tudi ne umre zato, ker nam On ta kruh daje jesti v skupnosti. Kjer je skupnost, je ljubezen, sicer skupnost ne obstaja. Ljubezen je tam, in sicer njegova ljubezen, ker nas njegova ljubezen povezuje, ker nas njegova ljubezen združuje. Ker nas je njegova ljubezen izbrala in ker nas je njegova ljubezen zbrala skupaj. Ker človek potrebuje bližino, nam daje skupnost

Khaled Hosseini: In v gorah odzvanja

www.emka.si Kdor ima zelo malo časa, lahko prebere samo zgodbo, ki jo oče prav na začetku pripoveduje svojima otrokoma. Namreč zgodbo o krutem velikanu, ki jemlje otroke svojim staršem, brate in sestre svojim bratom in sestram in jih odpelje neznano kam, kot bi jih pojedel. Pa jih ne. Ta zgodba je motiv, preko katerega junaki različnih obdobij, vsi pa povezani z eno samo afganistansko družino nekje na revnem podeželju, iščejo, iščejo in se zapletajo v življenje, in življenje jim jemlje, krade in uničuje ... in jim počasi vrača nekaj drugega. Ker je življenjska zgodba tako zelo realna in vsakdanje kruta, se bo vsak bralec našel v njej. Polna je čustev in nerazumljivosti, drobnih radosti in razočaranj, osebnih in družbenih porazov. Kot življenje torej. Čarobno v svojih malenkostih. In to je ozadje te lepe knjige, ki si zasluži branje. (Pa še preveč zahtevna ni, tako da bo primerna tudi za lahkotne poletne dni).

Ivan Minatti: Tvoja roža

Nocoj mi tiha sreča srce boža. Večer je. Glas harmonike otožnost drami. Še vrisk. V zavesi veter. Čisto čisto sami smo jaz, spomin in tvoja drobna roža. Počakam še, da noč zapahne duri in ob vogalih z zvezdami prižge svetilke. Potem ustavil bom tiktakanje budilke, da bom res sam s teboj v tej lepi uri. Prislanjal drobno rožo bom na lice - morda na njej poljub tvoj zame trepeta - in dolgo v noč poljubljal lističe cvetice, ki je iz dragih, plahih rok prišla.

Skupaj

Krščanstvo in ljubezen mnogokrat pojmujemo kot to, da bi morali biti vsi enaki. Vsi isti. Pa sploh ni tako. Ko Jezus govori o svojih učencih, jim vedno naroča, naj bodo eno in ne naj bodo isto. Biti eno pa pomeni biti skupaj – ker je Bog tisti, ki je Skupaj . Naš Bog je namreč Sveta Trojica. Trije, ki so Eno, a Trije, ki niso Isto. So Eden, ki so Trije Skupaj. Oni so vedno vsi trije skupaj. To jih bistveno določa. Oni so Bog, ker so skupaj, ker so v nenehnem odnosu. Ker se vedno znova dopolnjujejo in sestavljajo in delajo vse skupaj. Tako zelo skupaj, da so Eno. Eno, čeprav so različni. Eno, čeprav so trije. To, kakšen je Bog, v katerega verujemo, nam oznanja tudi to, kakšni smo po bistvu ljudje, saj verjamemo, da smo ustvarjeni po Njegovi podobi. Pomembno je biti skupaj. Res pomembno. Kajti tako kot je Bog Bog zato, ker je skupaj, tako smo ljudje ljudje, ko smo skupaj. To nas dela ljudi. Biti skupaj je tako zelo pomembno, da nam je Bog dal razlike. Kajti skupaj smo, če drug dr

Veter

… je dihnil vanje … (Jn 20,22) Rad gledam kostanj pred našo hišo. Kot svoboden človek je. Vanj piha veter in on se mu prepušča. Ko ne piha, je miren. Ko piha rahlo, postane živ in utripa s svojimi listi, pleše, se vrti v veselju in razigranosti. Ko piha močneje, postane med njegovimi vejami bolj zračno, vetru pusti, da mu odnese pajčevine in zatohlost. Ko vanj piha vihar, takrat z njegovih vej odnese vse, kar ga teži k tlom, kar ga obremenjuje. In postane še bolj svoboden in prost vsega, kar ne spada nanj. Sveti Duh je kot veter . Kdaj kot sapica, kdaj kot vihar. Vedno pa poslan za to, da daje človeku tistega, kar najbolj potrebuje. Živost, svežino, vedrino, opomin, zalet in pogum, veselje, predvsem pa svobodo. Človeka osvobaja vsega, kar ne spada v njegovo življenje, kar ga usužnjuje, najbolj pa strahov, zaprtosti in zatohlosti, jamranja in utrujenosti. Sveti Duh pride. Nekako pride. Najde špranjo. Ali preko ljudi ali preko dogodkov ali preko katerikolih drugih znamenj v na

Biti človeku oče in mati

Jaz prosim zanje … za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji. (Jn 17,9) Ker verjamem, da v človekovem življenju ni naključij, verjamem tudi v to, da noben človek v naše življenje ne stopi brez razloga. Noben, niti tisti ne, ki mi prinaša več slabega kot dobrega. Morda prav tisti vstopa s celo večjim razlogom, kot tisti, ki mi prinaša samo dobro, ker je jasno, da vedno veliko bolj rasemo tedaj, kadar smo poraženi in ko izgubljamo, kot tedaj, ko zmagujemo. A ne gre samo zame. Izkušnje preteklih dni so mi dale misliti o tem. Recimo debata o Evrosongu, ki smo jo imeli pred kamerami RTV. Tam smo bili trije ljudje, vsak s svojim mnenjem in prepričanjem, in lahko rečem, da se med seboj v mnogočem nismo strinjali, tako da bi lahko rekli, da smo si bili med seboj nasprotniki. Razmišljam o tem srečanju in vedno bolj razumem, da nismo za to prišli tja, da se nismo srečali, da bi se spopadli. Srečali smo se, da bi drug drugemu postali so-delavci življenja. In takšno je vsako srečanje.